Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja sicer, da je imel drugi toženec na ograji (in ne na vratih) tablo "pozor hud pes", vendar pa je bilo še ugotovljeno, da je bila ta tabla slabo vidna (drugi toženec jo je po nastanku tožničinega škodnega dogodka zamenjal z drugo to je vidnejšo), da so bila vhodna vrata sicer ograjenega dvorišča hiše odprta in da pri vratih ni bilo zvonca.

Dejansko stanje oziroma pravno relevantne okolnosti o nastanku škodnega dogodka predstavlja skupek vseh navedenih ugotovitev (in ne zgolj napisna tabla, na kateri revizija izključno gradi in ki je bila - kot je ugotovljeno - pomanjkljiva). Materialnopravna presoja spora pa je pravilna le tedaj, kadar pri odločanju upošteva vse pravno relevantne okolnosti. V tem primeru je morala biti pravna presoja opravljena po pravilu 1320 občega državljanskega zakonika (ODZ). Po tem pravilu je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa pa mora biti prilagojeno vsaki taki situaciji, ki se jo glede na splošne razmere lahko predvidi. V tem primeru je bilo zaradi opustitve vrste ukrepov toženčevo nadzorovanje psa neustrezno, zaradi česar je pretežni del vzrokov za nastanek škodnega primera na njegovi strani. Revizijsko sodišče ob takem stanju zadeve sprejema zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je podana odgovornost drugega toženca za škodni dogodek in tožnici nastalo škodo v obsegu 80 %. Odločitev nižjih sodišč o temelju odgovornosti drugega toženca je zato pravilna in ne pravno zmotna. V skladu s tako odločitvijo nižjih sodišč pa je tudi zaključek o velikosti tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku in nastali škodi in ta tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti višji od 20 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec odgovoren za 80 % škode, ki je nastala tožnici zaradi ugriza toženčevega psa ter je naložilo tožencu, da mora plačati tožnici od 976.000,00 SIT ugotovljene škode v višini 61.810,00 SIT nerazdelno s prvo toženko, razliko 914.190,00 SIT pa sam. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženima strankama naložilo, da morata povrniti tožnici tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tako pritožbo tožnice kot drugega toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. Po revizijskih izvajanjih sta sodbi sodišč druge in prve stopnje nerazumljivi, ker sta si v nasprotju, nerazumljiv pa je predvsem sam izrek, ker iz njega ni razvidno, od katerega zneska je treba plačati obresti. Odločitev tudi po temelju ni pravilna.

Revident opozarja, da je do pasjega ugriza prišlo, ker je tožnica stopila na ograjeno dvorišče, čeprav je bilo na ograji opozorilo "pozor hud pes". Pes ni bil napadalen in tožnica ni skrbno ravnala, ko je stopila na dvorišče kljub opozorilni tabli ter je sama sokriva 80 ali celo več %.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici 61.810,00 SIT odškodnine, toženec sam pa 914.190,00 SIT (kar je 80 % tožničine škode) in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer tečejo obresti od zneska 32.000,00 SIT od 2.6.1992 dalje, obresti od zneska 944.000,00 SIT pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje to je 9.12.1994 dalje. Taka odločitev je po oceni revizijskega sodišča določna in povsem razumljiva, ker jasno odmerja višino nerazdelne obveznosti obeh toženih strank (61.810,00 SIT) in višino izključne obveznosti drugega toženca (914.190,00 SIT), nadalje pa tudi določa, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti od dveh zneskov: 32.000,00 in 944.000,00 SIT, pri čemer da seštevek obeh zneskov posameznih sklopov (61.810,00 in 914.190,00 SIT na eni strani ter 32.000,00 in 944.000,00 SIT na drugi strani) 976.000,00 SIT (kar predstavlja 80 % celotne tožničine škode). V skladu s takim izrekom sodbe so tudi razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje. Zato nejasnosti in nerazumljivosti, ki jih revizija očita sodbama nižjih stopenj sodišč, po oceni revizijskega sodišča ne obstajajo. To pa pomeni, da ni podana v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Samo revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija drugega toženca niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja sicer, da je imel drugi toženec na ograji (in ne na vratih) tablo "pozor hud pes", vendar pa je bilo še ugotovljeno, da je bila ta tabla slabo vidna (drugi toženec jo je po nastanku tožničinega škodnega dogodka zamenjal z drugo to je vidnejšo), da so bila vhodna vrata sicer ograjenega dvorišča hiše odprta in da pri vratih ni bilo zvonca. Dejansko stanje oziroma pravno relevantne okolnosti o nastanku škodnega dogodka predstavlja skupek vseh navedenih ugotovitev (in ne zgolj napisna tabla, na kateri revizija izključno gradi in ki je bila - kot je ugotovljeno - pomanjkljiva). Materialnopravna presoja spora pa je pravilna le tedaj, kadar pri odločanju upošteva vse pravno relevantne okolnosti. V tem primeru je morala biti pravna presoja opravljena po pravilu 1320 občega državljanskega zakonika (ODZ). Po tem pravilu je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa pa mora biti prilagojeno vsaki taki situaciji, ki se jo glede na splošne razmere lahko predvidi. V tem primeru je bilo zaradi opustitve vrste ukrepov toženčevo nadzorovanje psa neustrezno, zaradi česar je pretežni del vzrokov za nastanek škodnega primera na njegovi strani. Revizijsko sodišče ob takem stanju zadeve sprejema zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je podana odgovornost drugega toženca za škodni dogodek in tožnici nastalo škodo v obsegu 80 %. Odločitev nižjih sodišč o temelju odgovornosti drugega toženca je zato pravilna in ne pravno zmotna. V skladu s tako odločitvijo nižjih sodišč pa je tudi zaključek o velikosti tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku in nastali škodi in ta tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti višji od 20 %.

Materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč zadeva tudi pravilnost priznanja posameznih oblik škode in odškodnine zanje. Glede na dejanske ugotovitve o poteku pasjega napada, prizadejanih poškodb tožnice, dolžini zdravljenja, intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter njihovega trajanja, so po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih tudi odškodnine za telesne bolečine v višini 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 480.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT (materialna škoda 40.000,00 SIT pa tako ni bila sporna). Od skupaj ugotovljene škode 1,220.000,00 SIT je 80 % 976.000,00 SIT, od katere je zavarovalnica to je prva toženka dolžna plačati 5 % (od zavarovalne vsote na podlagi stanovanjskega zavarovanja) in kar znaša v tem primeru 61.810,00 SIT (kar je nerazdelna obveznost obeh toženih strank), preostalo razliko 914.190,00 SIT pa je dolžan plačati lastnik psa to je drugi toženec. Ker glede na obrazloženo ni bila utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).