Jedro

Tožnik je v tožbi logično pojasnil, zakaj listinskega dokaza nima. Ob odsotnosti drugih listinskih dokazov bi moralo sodišče izvesti tiste, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, t.j. v nadaljevanju postopka zaslišati priče in šele nato presoditi utemeljenost predlagane začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženima strankama prepovedalo razpolaganje, obremenjevanje in kakršnokoli spreminjanje njunih parcel št. 2301/1 in 1300/2 k.o. I.mesto. Ocenilo je, da tožnik v tej fazi postopka še ni uspel izkazati verjetnosti svoje terjatve, saj v podkrepitev svojih tožbenih navedb ni predložil nobenih trdnejših listinskih dokazov.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je poleg listinskega dokaza - osnutka pogodbe o ari - ponudil sodišču še druge dokaze in sicer zaslišanje strank ter več prič, ki so bile prisotne pri zapisu in podpisu pogodbe o ari. Same pogodbe pa ne more predložiti, ker mu jo je prva toženka zvijačno odvzela. Prav to je tožnik tudi navedel v svoji tožbi in v zvezi s tem predlagal več dokazov. Sodišče bi zato pravilno lahko presodilo utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe šele ob upoštevanju vseh predlaganih dokazov in ne le listinskih.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da sta s toženo stranko podpisala pogodbo o ari, ki naj bi jo podpisale tudi tri poimensko navedene priče, katerih zaslišanje je predlagal. Tožnik je v tožbi tudi pojasnil, da naj bi mu toženka njegov izvod pogodbe pod pretvezo odvzela, zaradi česar je tožbi priložil le osnutek pogodbe. Tudi v zvezi s tem dogodkom je predlagal zaslišanje dveh prič. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, tožena stranka ni zanikala, da je s strani tožnika prejela znesek 6.000 DEM, vendar je zatrjevala, da izročitev tega denarja ni imela narave are, zaradi česar je tožniku vrnila le ta znesek in ne dvojnega. Prvi od pogojev, ki mora biti podan, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo ta nastala. Verjetnost je podana takrat, ko je argumentov za obstoj neke pravnorelevantne okoliščine več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Postopki za izdajo začasne odredbe so po svoji naravi hitri in sumarni, zaradi česar praviloma sodišča ne izvajajo dokazov z zaslišanjem prič ali strank, vendar to velja le za tista dejstva, o katerih obstojijo listinski dokazi. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi logično pojasnil, zakaj listinskega dokaza (zapisane in s strani strank podpisane pogodbe o ari) nima. Zato je sodišču predložil listino (priloga A/2 spisa), iz katerega povsem jasno izhaja, da gre za osnutek pogodbe in je zato že po naravi stvari lahko le nepodpisan. V prilogi spisa (B/2 in B/3) pa se nahaja tudi kazenska ovadba, ki jo je tožnik podal zoper prvo toženko prav v zvezi z zatrjevanim odvzemom originalne pogodbe o ari ter uradni zaznamek policije, na katerem je prav tako povzeta tožnikova izjava v zvezi s tem dogodkom. Če je prvostopenjsko sodišče očitno te listinske dokaze štelo za nezadostne za izkaz verjetnosti tožnikove terjatve, pa bi moralo, kot to pritožba utemeljeno opozarja, ob odsotnosti drugih listinskih dokazov izvesti tiste, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, t.j. v nadaljevanju postopka zaslišati priče in šele nato presoditi utemeljenost predlagane začasne odredbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, je torej preuranjena, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).