Jedro

Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 15. 2. 2021 in št. ... z dne 13.4.2021. Nadalje je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče breme ne-realizacije odločbe tožene stranke prevalilo na tožnico, kar de facto pomeni, da je tožnica ostala brez pravice, katera ji pripada na podlagi zakonskih določil in katero je dolžna zagotoviti tožena stranka. Nesprejemljivo je, da se breme ne-realizacije prevali na bistveno šibkejšo stranko – posameznika oziroma konkretno tožnico, ki je že tako ali tako v slabšem položaju v razmerju do delodajalca, kot tudi do tožene stranke. Tožnica nima instrumenta, s katerim bi lahko dosegla uresničitev svoje pravice. Tako se je tudi sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je realizacija ene pravice (pravice do premestitve) tista, ki pogojuje pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost in to kljub temu, da je pravica do nadomestila za invalidnost neposredna posledica pravice do premestitve. Neaktivnost delodajalca ni takšne vrste okoliščina, ki bi opravičevala, da pride do neuresničitve pravnomočno priznane pravice do premestitve, še posebej pa ne pravice, ki je predmet postopka, torej pravice do izplačevanja nadomestila. Datuma izplačevanja nadomestila za invalidnost niti ni mogoče enačiti s samo pravico do nadomestila za invalidnost. Pravica ima namreč izvor v Ustavi RS, ki v 50. členu določa pravico do socialne varnosti, medtem ko je v 15. členu določeno, da se pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da bi tožena stranka morala tožnici priznati zahtevano pravico. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da se je tožena stranka v postopku sklicevala na nek odgovor delodajalca v dopisu z dne 22. 2. 2021, ki je torej nastal po datumu prvostopenjske odločbe z dne 15. 2. 2021. Tožena stranka s tem dopisom ni seznanila tožnice in se tako tožnica do njega ni mogla opredeliti. Navedeni dopis tudi ni bil predložen k odgovoru na tožbo, da bi se tožnica vsaj takrat z njim seznanila. Tožena stranka je tako v postopku pred upravnim organom kršila načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP, kar je po stališču tožnice samo po sebi zadosten razlog, da je potrebno tožbi ugoditi. Nadalje še navaja, da je kršena pravica do enakopravnega obravnavanja, saj je bila tožnica obravnavana drugače od vseh ostalih zavarovancev, ki jim je bila priznana pravica do premestitve, medtem ko tožnici ta pravica ni bila priznana iz razloga, ker odločba s strani delodajalca naj ne bi bila realizirana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 13. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 2. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 4. 2020, ki je bila potrjena z odločbo iste opr. št. z dne 10. 12. 2020, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, ročno premeščanje bremen do 5 kg, izmenoma stoje in sede, brez daljše hoje in stoje, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, s polnim delovnim časom od 20. 4. 2020 dalje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo odločeno s posebno odločbo. Tožena stranka je 15. 2. 2021 po uradni dolžnosti začela postopek v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost. 7. V predsodnem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožničin delodajalec zaenkrat še ni realiziral odločbe tožene stranke, s katero je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Omenjeno med strankama ni sporno, kajti tožnica je tudi sama zaslišana na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da se je z delodajalcem po telefonu pogovarjala o uresničitvi pravice do premestitve, vendar pa delodajalec navedene pravice še ni realiziral. Stanje je še vedno nespremenjeno.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prvem odstavku 85. člena določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če: - ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan ali - mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde ali - je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali - se je zaposlil na drugem delovnem mestu.

V povezavi s 4. alinejo prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 pa je v tretjem odstavku 124. člena ZPIZ-2, kjer je urejeno izplačevanje nadomestila za invalidnost, določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi3 pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izpodbijani odločbi tožene stranke kot pravilni in zakoniti potrdilo.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica nima nobene možnosti vplivati na ravnanje delodajalca, da bi le-ta realiziral pravico do premestitve, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za rešitev sporne zadeve ni odločilno. Zakon natančno določa pogoje, v katerih je možno priznati pravico do nadomestila za invalidnost oziroma do izplačevanja tega nadomestila. Tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Upoštevaje navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo z ustavo zagotovljenih pravic. Tožnica je namreč obravnavana enako kot ostali zavarovanci. Za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Na realizacijo pravice, ki je v domeni delodajalca, pa tudi tožena stranka nima nobenega vpliva. Ko bo delodajalec realiziral navedeno pravico oziroma ko bo izpolnjen en od ostalih pogojev, določen v prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2, pa bo tožena stranka o pravici do nadomestila za invalidnost ponovno odločila.

11. Na samo odločitev tudi nima nobenega vpliva dopis delodajalca z dne 22. 2. 2021. Tožena stranka je sicer navedeni dopis res pridobila že po izdaji prvostopenjske odločbe in ga nato skupaj z odgovorom na tožbo ter upravnim spisom posredovala sodišču. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da se tožnica s tem dopisom ni mogla seznaniti. Vendar pa iz dopisa izhaja zgolj, da delodajalec ni realiziral pravice do premestitve, kar pa med strankama, kot je bilo že pojasnjeno, ni sporno.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Glej Psp 45/2021 z dne 23. 4. 2021.