Jedro

Podlago za plačilo uporabnine predstavlja 198. člen OZ, po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo je treba obravnavati kot bolj specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja.

Pri obogatitveni zahtevkih je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve. Sklicevanje zgolj na določilo 198. člena OZ, brez presoje obstoja vseh predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi, ni dovolj. Zgolj dejstvo, da tožnik nepremičnine ni mogel in je ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 84.000,00 EUR iz naslova uporabnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba v nasprotju s sklepom višjega sodišča II Cp 240/2013 s 23.10.2013. Višje sodišče je z navedenim sklepom prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj ugotovi, če so toženci nepremičnino, ki stoji na parc. št. 285.S, uporabljali. Iz zaslišanja priče M. T. izhaja, da ni res, da nepremičnine ne bi uporabljali. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju z navodili višjega sodišča. Pritožnik ponovno navaja, da je lastnik celotne poslovno stanovanjske zgradbe, ki je bila zgrajena preko meja. Sklicuje se na določila ZTLR ter 6. člen SPZ. Po določilu 184. člena ZIZ morajo pogoji za prodajo navajati tudi natančen opis nepremičnine s pritiklinami. Poleg zemljišča je bila predmet cenitve poslovna stanovanjska hiša. Tožnik je torej z nakupom nepremičnine parc. št. 285.S k.o. X v izvršilnem postopku na javni dražbi postal lastnik parc. št. 285.S k.o. X in celotnega poslovno stanovanjskega objekta. Toženci v postopku nikoli niso prerekali, da tožnik ne bi bil lastnik celotne stavbe, prav tako niso trdili, da bi bili oni lastniki dela stavbe. Sodišče je samodejno razširilo navedbe tožencev in zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi razlogov, ki jih toženci sploh niso zatrjevali.

Sodišče bi moralo kot predhodno vprašanje ugotoviti, kaj je bilo predmet prodaje v izvršilnemu postopku, nato pa, po rešitvi predhodnega vprašanja glede lastništva, voditi postopek dokazovanja nezakonite uporabe spornega predmeta. Meni, da so mu bile kršene ustavne pravice enakosti pred zakonom, enakosti varstva pravic, pravica do sodnega varstva in pravica do zasebne lastnine. Izpodbija tudi sklep o stroških.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo uporabnine za nepremičnino, ki se nahaja na parc. št. 285. S, vpisani vl. št. 1654 k.o. X, za obdobje od 3.12.2007, ko je na podlagi sklepa o domiku nepremičnine postal lastnik nepremičnine, do 9.9.2009, ko je bila nepremičnina po deložaciji izpraznjena. Podlago za plačilo predstavlja 198. člen Obligacijskega zakonika(1) po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo je treba obravnavati kot bolj specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izkazal prikrajšanja na svoji strani, niti obogatitve na strani tožencev. Tožnik je zatrjeval odsotnost podlage, ne pa tudi, na kakšen način naj bi bili obogateni toženci, ki so bili po oceni prvostopenjskega sodišča z izpraznenjem celotne nepremičnine (torej tudi dela objekta v njihovi lasti), oškodovani. Prvostopenjsko sodišče je zato zahtevek zavrnilo.

7. Tožnik je postal lastnik parcele 285.S, vpisane v vl. št. 1654 k.o. X, na podlagi sklepa izvršilnega sodišča. Pritožbeno sodišče je že v sklepu s 23.11.2013 obrazložilo, zakaj je tožnik postal zgolj lastnik parcele 285.S vl. št. 1654 k.o. X, ki obsega objekt nad njo (ne pa tudi dela objekta, ki sega na sosednje parcele) ter se v izogib ponavljanju ponovno sklicuje na te razloge. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe tožnika, ki v pritožbi (ponovno) zatrjuje, da je kupil objekt v celoti, torej tudi tisti del objekta, ki leži na sosednjih parcelah.

8. Tožnik utemeljuje svoj zahtevek s trditvijo, da nepremičnine ni mogel uporabljati od časa nakupa pa do deložacije, zato je upravičen zahtevati plačilo uporabnine. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da sedaj nepremičnine ne uporablja, niti ne ve, če jo uporabljajo toženci. Toženci do tistega dela nepremčnine, ki leži na parc. št. 285 S ne morejo dostopati, saj nimajo vhodnih vrat, v višja nadstropja pa ne morejo, ker nimajo stopnišča. Objekt ni deljiv. Izvršitelj pa je ob deložaciji izpraznil celoten objekt. 9. Nepremičnina v naravi predstavlja fizično nedeljiv objekt, ki leži na dveh oziroma treh parcelah. Po mnenju izvedenca bi bila potrebna za fizično delitev objekta popolna predelava objekta ter poseg v njegovo konstrukcijo. Tožena stranka uporabo sporne nepremičnine zanika. Prvostopenjsko sodišče je kritično ocenilo izpovedbo druge toženke, da naj bi nepremičnino zapustili februarja 2008 in zaključilo, da če bi bilo to res, prisilna deložacija 9.9.2009 ne bi bila potrebna. Vendar je pravilno upoštevalo tudi, da ni vsaka uporaba stvari brez pravnega naslova tudi podlaga za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve(2). Zgolj dejstvo neuporabe nepremičnine s strani tožnika še ne zadošča za zahtevek za plačilo koristi od uporabe.

10. Pri obogatitveni zahtevkih je treba presoditi ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve. Sklicevanje zgolj na določilo 198. člena OZ, brez presoje obstoja vseh predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi, ni dovolj. Zgolj dejstvo, da tožnik nepremičnine ni mogel in je ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek bi moral tožnik izkazati korist na strani tistega, ki je nepremičnino uporabljal ter prikrajšanje na strani tistega, ki je ni uporabljal. Ker tega med postopkom ni storil, je njegov zahtevek neutemeljen.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvah 14., 22., 23. ter 33. člena Ustave RS. Sodišče je v tem postopku odločalo o zahtevku za plačilo uporabnine in ugotovilo, da tožniku ni uspelo izkazati svojega prikrajšanja, niti obogatitve na strani tožencev. Sodišče ni poseglo v pravnomočno odločbo drugega organa, kot neutemeljeno očita pritožba, niti v tožnikovo pravico do zasebne lastnine. Z zavrnitvijo zahtevka sodišče tožniku tudi ni odreklo sodnega varstva, kar tožnik očita v pritožbi.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navodil višjega sodišča, podanih v sklepu s 23.10.2013. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je edini primeren dokaz za ugotovitev dejstva o uporabi sporne nepremičnine s strani tožene stranke, dokaz z izvedencem geometrom, je bilo napačno. Sodišče v pravdnem postopku ni vezano na formalno dokazno oceno, ko bi lahko stranke določeno zatrjevano dejstvo dokazovale le z določenim dokazom. V konkretnem primeru tako tožeča stranka za zatrjevanje dejstva o uporabi sporne nepremičnine s strani tožene stranke ni vezana na konkreten dokaz z izvedencem geometrom, kot je zmotno menilo prvostopenjsko sodišče in štelo, da tožeči stranki zahtevka ni uspelo izkazati, ker ni predlagala ustreznega dokaza. Tožeča stranka lahko zatrjevano dejstvo dokazuje tudi z drugimi dokazi npr. zaslišanje strank, prič in podobno. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je v prejšnjem postopku višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V novem postopku pa je sodišče zahtevek zavrnilo, saj tožeči stranki ni uspelo izkazati predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi. Pri tem pa ni ravnalo v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča, kot neutemeljeno očita pritožba.

13. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da je sodišče neupravičeno priznalo toženi stranki tudi stroške odgovora na pritožbo, saj ocenjuje, da so bili ti stroški za razjasnitev zadeve nepotrebni. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka na pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka, odgovorila. Sodišče ji je stroške odgovora na pritožbo priznalo. Sodišče ni ugotovilo, da stroški odgovora na pritožbo ne bi bili potrebni, kot to v pritožbi navaja tožnik. Gre za stroške, ki so toženi stranki nastali in so odmerjeni v skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo svojega pravnega položaja ni mogla spremeniti, je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ Op. št. (2): Primerjaj, Zvone Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003.