Jedro

Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. Ugovorna navedba dolžnice, da "upniku ne dolguje ničesar" po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zanikanje obstoja obligacijskega razmerja med njo in upnikom, na podlagi katerega bi naj upniku dolgovala terjatev navedeno v predlogu za izvršbo. Nadaljnje ugovorne navedbe, ki se nanašajo na domnevno nasprotno terjatev dolžnice do upnika, ki jo bo uveljavljala z nasprotno tožbo, pa na zanikanje obstoja prvotnega razmerja (ki ga upnik zatrjuje v predlogu in na katerem temelji sklep o izvršbi), po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo, saj iz ugovornih navedb ni mogoče sklepati, da gre za medsebojne terjatve in obveznosti iz istega obligacijskega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka ter v IV. točki izreka v odločitvi o ugovornih stroških spremeni tako, da glasi: „II. Ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 30. 3. 2023 se ugodi in se sklep o izvršbi VL 19599/2023 z dne 30. 3. 2023 razveljavi. O zahtevku in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru.

III. Ugovoru dolžnice zoper sklep VL 19599/2023 z dne 16. 5. 2023 se ugodi in se navedeni sklep razveljavi. O ugovornih stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. “

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka v odločitvi o stroških predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi VL 19599/2023 z dne 30. 3. 2023 pri nepremičnini dolžnice z ID znakom z učinkom od 18. 5. 2023 pod ID omejitve. Nadalje je v točki II izreka zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 30. 3. 2023 in v točki III izreka zavrnilo še ugovor dolžnice zoper sklep z dne 16. 5. 2023. V točki IV izreka je odločilo, da mora upnik dolžnici povrniti stroške v višini 56,00 EUR v osmih dneh po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III ter v zavrnilnem delu točke IV izreka1 se je dolžnica pravočasno pritožila in navedla, da Okrajno sodišče v Mariboru glede na 40.c člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni bilo pristojno za odločanje z izpodbijanim sklepom. V skladu z navedeno določbo je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Glede na to, da sklep o izvršbi še ni pravnomočen, bi moral o dolžničinih ugovorih odločati zakoniti sodnik Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralnega oddelka za verodostojno listino, kot je izrecno zahtevala. Stališče sodišča prve stopnje v točki II izreka, kjer je dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neobrazložen in zato neutemeljen, je očitno arbitrarno. Glede na to, da upnik v predlogu za izvršbo ni opredelil temelja zahtevka, kar bi v skladu s četrto alineo drugega odstavka 41. člena ZIZ moral storiti, označba verodostojne listine brez navedbe datuma izdaje pa ne pove nič, dolžnica v ugovoru ni mogla navesti drugega, kot da upniku ne dolguje ničesar ter predlagati svojega zaslišanja. Dolžniku v tej fazi postopka ni treba pojasnjevati te trditve, saj sama po sebi vsebinsko in jezikovno pomeni, da zavrača obstoj kakršnegakoli temelja upnika, na katerem gradi svoj zahtevek do dolžnika. Prav tako od dolžnika ni mogoče zahtevati več kot od upnika, saj temeljna postopkovna načela udejanjajo ustavno pravico do enakega varstva pravic z zagotavljanjem enake procesne obravnave strank v postopku in enakosti njunih orožij. Upnik ni navedel pravne podlage za svojo domnevno terjatev do dolžnice, čeprav bi to moral storiti, zato je neumestno opozorilo sodišča prve stopnje, da dolžnica ni navedla niti pravne podlage za svojo terjatev do upnika. V nadaljevanju pritožbe je dolžnica citirala pravno teorijo ter sodno prakso, s katero je utemeljila stališče, da upnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ne more in ne sme imeti kakršnekoli procesne prednosti pred tožnikom v pravdi. Za izpolnitev kriterija obrazloženosti dolžnikovega ugovora tako zadošča njegovo izrecno nasprotovanje obstoju dolga s ponudbo dokaza - celo več, sodna praksa šteje za obrazložen celo „ugovor nevednosti“ in pri tem navaja, da bi bilo od dolžnika nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank. Dolžnica je poudarila še ustavno spornost obstoječe ureditve, ki od dolžnika v predmetnem postopku zahteva tudi ponudbo dokaza za nasprotovanje goli upnikovi trditvi o obstoju terjatve do dolžnika. Ker je dolžnica v celoti ugovarjala sklepu o izvršbi izdanem na podlagi verodostojne listine vključno z odločitvijo o stroških, bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi njene navedbe o stroškovni odločitvi in je neustrezna obrazložitev v točki 9 izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje to odločitev preložilo na pritožbeno sodišče. Isto velja za odločanje o stroških o dodatnem sredstvu izvršbe, kjer je dolžnica s pritožbo z dne 26. 5. 2023 izpodbijala sklep z dne 16. 5. 2023 tudi v stroškovnem delu, sodišče prve stopnje pa o tem ni odločilo in je očitno mnenja, da bi naj o tem odločilo pritožbeno sodišče. Pri tem bi moralo upoštevati, da je upnik že ob vložitvi predloga za izvršbo vedel, da je dolžnica lastnica stanovanja, predlog za novo izvršilno sredstvo – nepremičnino pa je vložil le dober mesec kasneje, zato mu priglašenih izvršilnih stroškov ni bilo mogoče priznati kot potrebnih. Dolžnica je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev v točki III izreka izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep z dne 16. 5. 2023 (s tem sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo z novim sredstvom izvršbe). Sodišče prve stopnje si očitno napačno razlaga 34. člen ZIZ, saj že jezikovna razlaga pokaže, da sodišče takemu predlogu upnika lahko ugodi, ne pa da mu mora ugoditi. Ker v postopkih izvršbe na podlagi verodostojne listine do pravnomočnosti sklepa o izvršbi oprava izvršbe ne teče, bi bilo odločanje o dodatnih sredstvih izvršbe pred tem preuranjeno in brez pravnega učinka. Že zato je izpodbijani sklep nezakonit, brez takratne dolžničine pritožbe tudi ne bi bilo podlage za razveljavitev zaznambe sklepa o izvršbi, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v točki I izreka izpodbijanega sklepa, saj na veljavnost sklepa z dne 16. 5. 2023 razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi ne more učinkovati. To pomeni, da je dolžničina pritožba utemeljena in je izrek sklepa sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka sam s seboj v nasprotju. Dolžnica se je pritožila tudi zoper odločitev v točki IV izreka izpodbijanega sklepa o stroških vloge, s katero je zahtevala razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi. Navedla je, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo v prenizkem znesku, saj bi ji bilo treba za vlogo priznati nagrado za pravno sredstvo po tar. št. 31/7 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), oziroma vsaj nagrado za obrazloženo vlogo po tretji alinei tar. št. 31/8 OT, ker je bila dopuščena izvršba na nepremičnino dolžnice. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje dolžnici priznati še priglašene stroške ugovorov zoper sklep o izvršbi ter sklep z dne 16. 5. 2023. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo pošlje v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani – centralnemu oddelku za verodostojno listino oziroma podrejeno, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi obema ugovoroma, sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter odloči, da bo o zahtevku upnika odločalo Okrajno sodišča v Mariboru v pravdnem postopku, upniku pa naloži plačilo dolžničinih prvostopnih ter pritožbenih stroškov.

3. Upnik je poziv sodišča prve stopnje za odgovor na pritožbo prejel 8. 8. 2023, kar pomeni, da je osemdnevni rok za odgovor na pritožbo potekel v sredo, 23. 8. 2023. Pritožbeno sodišče zato prepoznega odgovora na pritožbo, vloženega 24. 8. 2023, v skladu z drugim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ni upoštevalo.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je upnik na podlagi verodostojne listine (računa) zoper dolžnico predlagal izvršbo na njeno plačo in druge stalne denarne prejemke ter na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Okrajno sodišče v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino je predlogu ugodilo in 30. 3. 2023 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ta sklep je bil dolžnici na naslovu, ki ga je upnik navedel v dopolnitvi predloga za izvršbo, na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP vročen s t. i. fikcijo vročitve, nato pa je po potrditvi pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi Okrajno sodišče v Ljubljani v skladu z drugim in tretjim odstavkom 40.c člena ZIZ zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru kot sodišču, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 6. 6. 2023 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi, saj je ugotovilo, da je bil slednji dolžnici vročen na naslovu, na katerem ni imela prijavljenega stalnega prebivališča in naslova za vročanje.

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da Okrajno sodišče v Mariboru zaradi nepravnomočnega sklepa o izvršbi ni bilo pristojno za odločanje o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 30. 3. 2023 ter o ugovoru dolžnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 16. 5. 2023. Prvi odstavek 40.c člena ZIZ določa, da je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, razen če zakon določa drugače. Tretji odstavek 40.c člena ZIZ pa določa, da je po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. To sodišče je pristojno tudi za odločanje v postopku nasprotne izvršbe, v postopku obnove postopka, v postopku za vrnitev v prejšnje stanje in ne glede na drugi odstavek 42.c člena ZIZ tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Določba tretjega odstavka 40.c člena tako predstavlja izjemo od splošne določbe drugega odstavka 42. člena ZIZ, po kateri neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz prejšnjega odstavka razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Glede na zgoraj citirana pravila ZIZ pa je za razmejitev pristojnosti med Okrajnim sodiščem v Ljubljani – centralnim oddelkom za verodostojno listino in sodiščem, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, ključna prva ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne glede na to, ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi izdano utemeljeno ali ne.2

8. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da Okrajno sodišče v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino po (čeprav nepravilni) potrditvi pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v nadaljevanju postopka ni več pristojno za odločanje o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi, torej ni nobenega razloga za njegovo pristojnost pri odločanju o ugovorih dolžnice, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v točkah II in III izreka izpodbijanega sklepa.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno stališče sodišča prve stopnje o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi. Dolžnica je v ugovoru navedla: „da upniku ne dolguje ničesar. Nasprotno, upnik dolguje njej in se bo v nadaljevanju postopka, v katerem bo vložila tudi nasprotno tožbo, sklicevala tudi na listine in druge dokaze, sedaj pa ji zadošča ponudba njenega zaslišanja, s katero bo to tudi izkazala.“ S temi navedbami je izpodbijala sklep o izvršbi v delu, v katerem ji je bilo naloženo, da poravna terjatev in v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007 vprašanje obrazloženosti ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine razlagalo tako, da je lahko neobrazložen samo ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. Ugovorna navedba dolžnice, da „upniku ne dolguje ničesar“ po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zanikanje obstoja obligacijskega razmerja med njo in upnikom, na podlagi katerega bi naj upniku dolgovala terjatev navedeno v predlogu za izvršbo.3 Nadaljnje ugovorne navedbe, ki se nanašajo na domnevno nasprotno terjatev dolžnice do upnika, ki jo bo uveljavljala z nasprotno tožbo, pa na zanikanje obstoja prvotnega razmerja (ki ga upnik zatrjuje v predlogu in na katerem temelji sklep o izvršbi), po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo, saj iz ugovornih navedb ni mogoče sklepati, da gre za medsebojne terjatve in obveznosti iz istega obligacijskega razmerja.

10. V skladu z zgoraj obrazloženim je utemeljena pritožbena navedba, da dolžnici ni treba navesti višine terjatve, ki bi jo naj imela do upnika, niti pravne podlage, na kateri bi naj temeljila ta nasprotna terjatev, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da če upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne navede dejanske podlage zahtevka,4 je treba dolžniku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora.5 Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 61. člena ZIZ, ko je presojalo obrazloženost dolžničinega ugovora, zaradi česar ni uporabilo drugega odstavka 62. člena istega zakona. Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi in ugovoru dolžnice ter sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo odstopilo pristojnemu sodišču, kot to izhaja iz točke I. izreka tega sklepa. Posledično se ni ukvarjalo s pritožbeno navedbo o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje hkrati z odločitvijo o ugovoru odločiti tudi o dolžničini pritožbi zoper odločitev o stroških upničinega predloga za izvršbo, ki so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi, saj bo glede na razveljavitev sklepa o izvršbi o teh stroških odločeno v pravdnem postopku.

11. Spremenjena odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka z ugovorom.6 Odločitev o njih je posledično sprejeti odločitvi o ugovoru pridržana sodišču, ki bo v pravdnem postopku odločilo o (tožbenem) zahtevku upnika.

12. Posledica utemeljenega ugovora dolžnice zoper sklep o izvršbi je, da je sklep o izvršbi razveljavljen, kar vpliva na nadaljnjo odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom z dne 16. 5. 2023 dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom ter na odločitev o ugovoru dolžnice zoper ta sklep v točki III izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo razlago prvega odstavka 34. člena ZIZ, ki je načeloma pravilna. Res ni nobenega razloga, da sodišče prve stopnje v postopku na podlagi verodostojne listine pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne bi ugodilo upnikovemu predlogu ter dovolilo izvršbe z dodatnim sredstvom izvršbe, saj lahko to stori kadarkoli med postopkom in ZIZ nikjer ne predpisuje, da bi bilo pri tem vezano na pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar pa se je v obravnavani zadevi izvršilni postopek začel kot postopek z upnikovim predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katerega je značilno, da združuje pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZIZ izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Hkrati na podlagi iste zakonske določbe sodišče že dovoli izvršbo, ki se prične opravljati po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in poteku roka za prostovoljno izpolnitev.7 Zato lahko v postopku izvršbe zaradi verodostojne listine pride do specifične situacije,8 ko sodišče po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe ugodi dolžnikovemu ugovoru zoper (prvotni) sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine in slednjega razveljavi, kar se je zgodilo v obravnavani zadevi. Tako ne obstaja več temeljni postopek in ne izvršilni naslov (pravnomočen sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine), ki bi ga upnik s svojim predlogom lahko razširil z novimi izvršilnimi sredstvi. Bistven v taki zadevi je zato po presoji pritožbenega sodišča problem (ne)obstoja izvršilnega naslova, saj upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni imel izvršilnega naslova, s katerim bi bilo dolžniku naloženo, naj poravna upnikovo terjatev.

13. Če bi pritožbeno sodišče v taki dejanski situaciji sledilo stališču sodišča prve stopnje in zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe le iz razloga, ker je bil tak sklep izdan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi prišlo do situacije, ko bi sodišče zoper dolžnico opravljalo prisilno izvršitev terjatve, ki ji pred tem s strani sodišča sploh še ni bila naložena v plačilo, prav tako ni dobila možnosti, da v sodnem postopku ugovarja upnikovi terjatvi. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je ugovor dolžnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom utemeljen. Pritožbi je v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi in ugovoru dolžnika ter sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 16. 5. 2023 razveljavilo, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa. Posledično se ni ukvarjalo s pritožbeno navedbo o tem, da je dolžnica hkrati z ugovorom grajala tudi odločitev o stroških zajeto z izrekom navedenega sklepa, o čemer bi sodišče prve stopnje moralo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru.

14. Spremenjena odločitev o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka z ugovorom.9 Odločitev o njih je posledično sprejeti odločitvi o ugovoru zoper sklep o izvršbi pridržana sodišču, ki bo v pravdnem postopku odločilo o tožbi upnika.

15. Dolžnica je s pritožbo izpodbijala tudi v točki IV izreka izpodbijanega sklepa odmerjene stroške njenega predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi. V pritožbi se je neutemeljeno zavzemala za odmero nagrade po tar. št. 31/7 OT, ki določa nagrado za redno in izredno pravno sredstvo ter odgovor na to pravno sredstvo, saj pravna teorija predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ne uvršča med pravna sredstva.10 Sodišče prve stopnje ji je pravilno odmerilo nagrado za sestavo obrazložene vloge po prvi alinei tar. št. 31/8 OT, ki določa, da se za druge obrazložene vloge odmeri nagrada v višini 25% nagrade iz tarifne številke 19, če gre za izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na denarno terjatev dolžnika ali za obračun terjatve. V obravnavani zadevi gre za izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na denarno terjatev dolžnika, saj je upnik prvotno predlagal izvršbo na dolžničino plačo ter izvršbo z rubežem in prenosom dolžničinih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet. Dejstvo, da je kasneje predlagal še izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe – nepremičnino, po stališču pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da bi se morali odvetniški stroški zato obračunavati po tretji alinei tar. št. 31/8 OT, ki se med drugim uporabi za druge obrazložene vloge v primeru, ko gre za izvršbo na nepremičnine, za kar se je dolžnica podrejeno zavzemala v pritožbi.

16. V skladu z obrazloženim je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o izvršilnih stroških dolžnice s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti kot neutemeljeno zavrnilo in v točki IV izreka odločitev o teh stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka tega sklepa.

17. Ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje v pretežnem delu je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo v pravdnem postopku (smiselna uporaba tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke III izreka tega sklepa.

1 Sodišče je zavrnilo ugovorne stroške dolžnice in v delu stroške predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. 2 Vrhovno sodišče RS v sklepu III R 37/2016 z dne 9. 12. 2016. 3 V obravnavani zadevi je dejanska situacija podobna situaciji v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-343/09 z dne 5. 10. 2010, kjer je dolžnik v ugovoru med drugim navedel, da upnici ničesar ne dolguje. 4 To sestavino predloga za izvršbo predpisuje četrta alinea drugega odstavka 41. člena ZIZ. 5 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014. 6 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa o teh stroških ni izrecno odločilo, je pa v točki 14 obrazložitve navedlo, da dolžnica te stroške nosi sama. 7 Naložitveni del sklepa o izvršbi po pravnomočnosti in poteku roka za prostovoljno izpolnitev pridobi lastnost izvršilnega naslova (1. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ). 8 O vprašanju obstoja oziroma veljavnosti sklepa o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine tudi v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Ip 22/2023 z dne 16. 2. 2023. 9 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa o teh stroških ni izrecno odločilo, je pa v točki 14 obrazložitve navedlo, da dolžnica te stroške nosi sama. 10 Rijavec V., v: Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana, 2003, stran 193, tudi Zobec J., v: Pravna sredstva v izvršilnem postopku, Podjetje in delo št. 6-7/2002, stran 1600.