Jedro

Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve.

Nacionalna sodišča morajo zagotoviti, da bo postavljeni zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, hkrati pa je treba vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro.

Pritožbeno sodišče se strinja, da izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar prav zato ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora.

Sicer pa so priporniku stiki z osebami zunaj zavoda dovoljeni v različnih oblikah, ki skladno določbi četrtega odstavka 213.b člena ZKP med ostalim vsekakor vključujejo obiske, telefonske pogovore in (e-)dopisovanje. Teza pritožbe v smeri okrnitve zmožnosti komuniciranja obdolženega z zunanjim svetom v času odrejenega pripora je zatorej že ex lege ovržena.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen štirih mesecev zapora. V skladu z določbo 56. člena KZ-1 je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prestan v priporu, in sicer od 4. 5. 2022 od 17.45 ure do 18. 5. 2022 do 15.10 ure. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženi oškodovani B. B. dolžan plačati znesek 600,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP po svojih pooblaščenih zagovornikih pritožil obdolženi s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obdolženemu izreče sankcijo opominjevalne narave oziroma, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in postopek vrne v novo odločanje pred spremenjeni senat (pravilno: pred drugega sodnika posameznika).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki obdolženega trdijo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, saj obdolženemu ni zagotovilo možnosti do obrambe. Ob tem pojasnjujejo, da je obdolženi za zagovornike pooblastil C. o.p., d.o.o., posledično čemur bi slednji morali biti prisotni na glavni obravnavi in imeti dovolj časa za pripravo obrambe. Obdolženi je izpostavljeno odvetniško družbo pooblastil sicer le en dan pred razpisanim narokom za glavno obravnavo, dne 17. 5. 2022, kar zagovorniki smatrajo kot premalo časa za pripravo obrambe obdolženega. Izpostavljajo, da je sodišče njihovo prošnjo za preložitev glavne obravnave zavrnilo tako, da se je obdolženi 18. 5. 2022 zagovarjal s pomočjo zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Slednji pa po mnenju pritožnikov prav gotovo ni mogel zastopati obdolženega v dovolj kvalitetni meri, kot bi to storil zagovornik, ki je postavljen po volji samega obdolženega.

5. Pritožnikom ne gre pritrditi. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve. Z ničemer podkrepljen očitek, da zagovornik po uradni dolžnosti ni mogel zastopati obdolženega v dovolj kvalitetni meri, kot bi to storil zagovornik, ki je postavljen po volji samega obdolženega, ne dosega standarda resne pritožbene presoje. Nacionalna sodišča morajo zagotoviti, da bo postavljeni zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, hkrati pa je treba vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se namreč vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku.1 Procesne možnosti, ki so v danem primeru obdolženemu omogočile udejanjiti pravico do obrambe, je sodišče prve stopnje kronološko predstavilo v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih primerno argumentirano pospremilo tudi s sprejemljivimi razlogi za izvedbo naroka glavne obravnave dne 18. 5. 2022. Da je bilo v danem primeru postopanje prvostopnega sodišča pravilno in je slednje implicitno tehtalo med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni ter pomenom zaupnosti razmerja med obdolženim in zagovornikom po uradni dolžnosti na drugi strani, je razbrati iz zapisnika z dne 18. 5. 2022 (l. št. 272 in 273). Po tem, ko je razpravljajoča sodnica v uverturi naznanila prejem zaprosila C. o.p., d.o.o. z dne 17. 5. 2022, skupaj s ftc. pooblastila, je v nadaljevanju od obdolženega prejela izjavo, da se bo zagovarjal s pomočjo navzočega zagovornika, odvetnika D. D., ki jo je obravnavani procesni udeleženec potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. Iz spisovnih podatkov ni zaslediti, da bi bilo zaupno razmerje med po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom in obdolženim tekom kazenskega postopka kakorkoli skrhano, niti ni bil s strani zastopanega procesnega udeleženca na prvostopno sodišče naslovljen očitek, da postavljeni zagovornik svojih dolžnosti ne opravlja v redu, še manj, da je pasiven in ne nudi potrebne strokovne pomoči, kar so sicer razlogi za njegovo razrešitev po četrtem odstavku 72. člena ZKP oziroma, kar lahko pomeni kršitev obdolženčevih pravic obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma celo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka tega člena, saj je zgolj pasivna navzočnost zagovornika na glavni obravnavi enaka njegovi odsotnosti.

6. V konkretni zadevi je nedvomno, da so bile pravne posledice za primer (pre)poznega pooblastila zagovornika po lastni izbiri, ki izključujejo preložitev glavne obravnave iz tega razloga, obdolženemu prvič predstavljene že z vročitvijo obtožnega predloga dne 17. 9. 2020, t.j. več kot leto in pol pred dejansko izvedbo naroka dne 18. 5. 2022. Ponovljenega pravnega pouka in pravnih posledic vsled nepravočasne izbire zagovornika je bil obdolženi deležen dne 9. 5. 2022, ko mu je bilo hkrati vročeno tudi vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 18. 5. 2022. Pritožba z upravičevanjem pozno danega pooblastila in utemeljitvijo, da se je obdolženi v tistem času nahajal v priporu, ko so njegove zmožnosti komuniciranja z zunanjim svetom okrnjene, ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče se strinja, da izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar prav zato ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora. Skladno drugemu odstavku 209. člena ZKP se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Sicer pa so priporniku stiki z osebami zunaj zavoda dovoljeni v različnih oblikah, ki skladno določbi četrtega odstavka 213.b člena ZKP med ostalim vsekakor vključujejo obiske, telefonske pogovore in (e-)dopisovanje. Teza pritožbe v smeri okrnitve zmožnosti komuniciranja obdolženega z zunanjim svetom v času odrejenega pripora je zatorej že ex lege ovržena.

7. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona pritožniki v ničemer ne obrazložijo, saj niti ne navedejo, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavljajo. To pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ni mogoče preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

8. Zagovorniki grajajo tudi kazensko sankcijo, katero izrečeno v trajanju štirih mesecev zapora smatrajo kot neprimerno in previsoko. Odločbo o izrečeni kazenski sankciji pritožba izpodbija v prepričanju, da je neustrezna že sama izbira zaporne kazni in to iz razloga, ker je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja star komaj 18 let, pri čemer še ni bil predkaznovan. Ne glede na dejstvo, da je bil v prihodnosti (pravilno: kasneje) nato večkrat kaznovan, so se kazniva dejanja zgodila kasneje. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožnikov pri izbiri in odmeri kazni moralo upoštevati vse okoliščine in obdolženemu glede na dejstvo, da je krivdo za kaznivo dejanje priznal, izreči sankcijo opominjevalne narave in ne zapor, ki bo nanj kvečjemu imel slab vpliv.

9. Zavzemanje pritožbe za izrek kazenske sankcije zgolj opominjevalne narave ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je izrečeno kazen odmerilo pravilno ter v zakonsko določenih mejah, pri čemer je - poleg obteževalnih - v zadostni meri upoštevalo ugotovljene olajševalne okoliščine, ki jih je korektno pojasnilo v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji. Navkljub drugačni trditvi pritožbe je prvostopno sodišče upoštevalo, da je obdolženi priznal krivdo in tudi obžaloval dejanje, s čimer je do storjenega pokazal kritični odnos, kar vse izhaja iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Primerno in na mestu so bili pri izbiri in odmeri upoštevani tudi podatki iz IKE, ki pritrjujejo opozorilu pritožbe, da tempore criminis 18-letni obdolženi pred storitvijo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen. Se pa pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem zagovornikov, da bo izrečena zaporna kazen na mladega obdolženca kvečjemu imela slab vpliv. Kakor je z zadostnimi razlogi obrazložilo že prvostopno sodišče, je bil slednji po storitvi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja namreč večkrat pravnomočno obsojen zaradi številnih kaznivih dejanj, in sicer trikrat zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, dvakrat zaradi ropa, petkrat zaradi tatvin in enkrat zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Pritožba zagovornikov ima sicer prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu v okviru obteževalne okoliščine ne bi smelo šteti obsodb za kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil po obravnavanem kaznivem dejanju. Vendar glede na celostno sliko ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin tudi pritožbeno sodišče v zakonsko predpisanih mejah povzema odločitev prvostopnega sodišča in ugotavlja, da je glede na težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde v danem primeru izrečena kazen zapora ustrezna in ne dopušča izreka pogojne obsodbe. Posledično izrečene kazenske sankcije prostostne narave ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 10. Po obrazloženem, in ker pritožniki glede odločilnih dejstev ne navajajo več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

11. Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Povzeto po VSRS Sodbi I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020. Enako tudi VSRS Sodba I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010.