Jedro

Ni dvoma, da lahko že po naravi vsaka izvršba rezultira prav v motenju določene posesti. Navsezadnje je prav to pravno dopusten cilj, ki ga upnik v izvršilnem postopku lahko zasleduje in pričakuje - tj. pravno dopustno motnje posesti.

S tega vidika pa je takšna motnja dolžnikove posesti vtkana v samo zasnovo izvršilnega postopka, že zato pa sistemsko gledano ne dopušča s tega vidika protislovne sodne intervencije še v okviru sodnega varstva posesti iz 33. člena SPZ.

Izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku, na način, da je prosta "vseh oseb", omogoča tudi izvršbo zoper tiste osebe, ki sicer kot dolžniki niso izrecno navedeni v sklepu o izvršbi, a se vsebinsko nahajajo v njegovi dejanski oblasti. S tega vidika takšna izvršitev sklepa o izvršbi le navidezno prebije ti. subjektivne meje pravnomočnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 214,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da sta dolžni toženi stranki v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na način, da v prostor, na tlorisu, ki je sestavni del izreka sklepa, označen s št. 7 v 4. nadstropju poslovne stavbe M., ID znak „del stavbe 000-346-20“, vrneta premičnine, in sicer pisalno mizo, stol, štiri visoke lesene omare, računalnik z monitorjem, tipkovnico in miško, telefon ter poslovno dokumentacijo, ki se je nahajala v prostoru. Hkrati se jima prepoveduje v bodoče z odvzemom, odvozom ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke na navedenih premičninah oz. v navedenem prostoru. V osmih dneh sta dolžni tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka). V II. in III. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni prvi in drugi toženi stranki plačati 725,68 EUR oz. 383,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnica na več mestih očita, da niso podani razlogi oz. ni zadostne obrazložitve. Prepričana je, da je protipravnost podana, posledično pa bi se moralo sodišče ukvarjati tudi z obstojem ostalih predpostavk. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica povzema situacijo v tej zadevi. Pojasnjuje, da je tožnica imela posest ves čas, medtem ko nepremičnine družba D. d.o.o. v posesti ni imela. Motenje posesti ni protipravno takrat, če temelji na zakonu. Zgolj obstoj sklepa o izvršbi, ki se na tožnico ne nanaša, ne more biti podlaga za izključitev protipravnosti motilnih ravnanj. Izvršilni naslov in na njem temelječ sklep o izvršbi lahko izključita protipravnost le v primeru, ko se nanašata na posestnika, ki se mu posest odvzema. Pri tem citira sodno prakso VSL I Ip 2557/2008, I Ip 1696/2016 in II Ip 1728/2016. Gre za subjektivne meje pravnomočnosti; sodna odločba učinkuje le zoper tistega, zoper katerega je bila izdana, ne more pa učinkovati zoper nekoga, ki v njem ni naveden kot dolžnik in ni izkazano, da bi obveznost prešla nanj. To pa bi moral upnik izkazati. Pri tem izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ne ponudi razlogov, zakaj bi bil potreben odstop od ustaljene sodne prakse. Sodišče bi se moralo ukvarjati z dometom sklepa o izvršbi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti. Zgolj obstoj sklepa o izvršbi sam po sebi še ne izključuje protipravnosti motilnih ravnanj. Pri tem citira sklep VSL II Cp 2072/2012, po katerem je protipravnost izključena le, če uradna oseba ravna po predpisanem postopku. Kršitve druge tožene stranke pri izvajanju izvršilnih dejanj so bistvene za presojo protipravnosti njenega ravnanja. Druga tožena stranka je pravila grobo kršila. Tožeča stranka je predložila sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bil izdan v spornem izvršilnem postopku I 4093/2016, v katerem je sodišče ugotovilo, da je druga tožena stranka ravnala protipravno. Do tega se sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje pokaže, da sta upnik in dolžnik iz izvršilnega naslova že ob sklepanju sodne poravnave decembra 2015 vedela, da dolžnik nikoli ni imel v posesti nepremičnine in da jo uporabljajo tretje osebe in sta kljub temu skušala takšen izvršilni naslov prisilno izvršiti v breme tožnice, ne da bi ta imela možnost pravnega varstva in ne da bi bila o izvršilnem postopku kakorkoli obveščena. Tako je mogoče govoriti o zlorabi pravice. Pri tem tožnica opisuje okoliščine najema oz. finančnega leasinga. Ob zavedanju, da D. d.o.o. nepremičnin ne more izročiti, dokler jih sam ne prevzame v posest, bi lahko prva tožena stranka obveznost iz sodne poravnave prisilno izvršila le na način, da bi D. d.o.o. prisilila k pridobitvi posesti in nato njeni izročitvi prvi toženi stranki, kar omogoča Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ni pa bilo dopustno sodne poravnave izvršiti na način, da se izseli tožnico. Stranki sodne poravnave sta vedeli, da sporno nepremičnino uporablja tožnica in bi jo lahko izselili le tako, da bi zoper njo vložili tožbo z zahtevkom na izpraznitev in izročitev nepremičnine. Protipravnost lahko izključi le ravnanje, ki je v skladu s pravom. Opisano ravnanje upnika ni takšno. Sodišče bi moralo tehtati, ali je bilo sodno poravnavo sploh mogoče izvršiti na način, kot je to storila prva tožena stranka. Glede na to, da družba D. d.o.o. posesti ni imela, bi prisilno izvršitev sodne poravnave lahko dosegla le na način, da bi jo prisilila k pridobitvi posesti, nato pa zoper njo izvršila sodno poravnavo. Da bi lahko sodišče prve stopnje odločilo o tem, ali je bilo ravnanje prve tožene stranke glede sklenitve in izvršitve sodne poravnave skladno s predpisi, bi moralo pretehtati navedbe in dokaze ter se do njih opredeliti. Glede ravnanja druge tožene stranke sodišče izhaja iz zmotne predpostavke, da je vsakršen sklep zadostna podlaga za to, da se izključi protipravnost ravnanja izvršitelja. Da temu ni tako, je razvidno iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 967/2017. Sodišče se do zatrjevanih kršitev izvršilnih dejanj ni opredelilo. Tudi ni izvedlo vseh dokazov. Tožnica izpostavlja člene Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Izvršitelj mora pri opravljanju izvršbe skrbeti za precej več, kot le golo opravo izvršbe. Najprej mora sodišče ugotoviti, ali so sploh bili podani pogoji za izvršbo. Druga tožena stranka je izselila uporabnike prostorov, ne da bi ti imeli kakršnekoli procesne pravice. Sklicevanje na pravice iz izvršilnega postopka ni relevantno, saj je imela tožnica pravico do izbire, ali bo v izvršilnem postopku uveljavljala varstvo svojih pravic ali pa v posestni pravdi ali oboje. Ker ima pravico do posestnega varstva, možnost drugih sredstev na odločitev sodišča ne sme vplivati. Sodišče bi se moralo do ravnanj druge tožene stranke opredeliti, zaradi česar je podana kršitev določb postopka. Sodišče z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ne bi v ničemer poseglo v izdani sklep o izvršbi in ne bi ocenjevalo njegove nepravilnosti, temveč bi le presojalo protipravnost ravnanj toženih strank, ki sklepa o izvršbi ne bi smeli izvršiti proti tožnici. Dejstvo, da je druga tožena stranka ravnala protizakonito, je ugotovilo že izvršilno sodišče, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Druga tožena stranka bi morala tožnico obvestiti o opravljanju izvršilnega dejanja, nato pa bi morala stvari in dokumentacijo izročiti tožeči stranki. Niti ni zahtevala določitve osebe, ki naj bo prisotna pri opravljanju izvršbe. Druga tožena stranka je kršila procesne pravice tožnice. Bila je v slabšem položaju kot v primeru, če bi bila dolžnica po sklepu o izvršbi. Tožnici je bila odtujena obsežna poslovna dokumentacija (s številnimi osebnimi podatki), ki vključuje številne dokumente, ki jih je treba hraniti v skladu s predpisi. Citira stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 967/2017. Enako stališče je zavzeto tudi v sklepu II Ip 1728/2016, ki ga sodišče prve stopnje napačno razloguje, saj gre za drugačno dejansko stanje. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje dejansko popolnoma izvotli posestno varstvo in omogoča zlorabo. Tožnica se ne strinja, da bi bilo treba protipravnost ravnanja druge tožene stranke uveljavljati v postopku izvršbe. Vsa pravna sredstva pripeljejo do enakega cilja, stranka pa prosto izbira, katero bo uporabila. Prva tožena stranka kot gospodar postopka ni ravnala kot dober gospodar. Tožnica prereka tudi razloge sodišča glede s strani tožnice izgubljene posesti na poslovnih prostorih. Odločilno je, ali je bila posest motena zadnjemu mirnemu posestniku, ne pa, ali je posest uspel obdržati do konca sodnega postopka. Če pa je sodišče menilo drugače, bi moralo tožnico pozvati v okviru materialno procesnega vodstva. Tožnica pojasnjuje, da je N. d.o.o. uspela z dovoljeno samopomočjo pridobiti prostore nazaj, s tem pa je tudi tožnici omogočila izvajanje posesti. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi najmanj v delu, ki se nanaša na vrnitev stvari.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in zavrnili pritožbene navedbe. Prva tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da očitana motilna ravnanja prve in druge tožene stranke niso bila protipravna in samovoljna, zato tožnica ni upravičena do sodnega varstva posesti. Enako stališče je enotno sprejeto tudi v sodni praksi, in sicer v zadevah, ki so glede na dejansko in pravno stanje primerljive z obravnavano zadevo.2

6. Gre za dogodek, ki se je zgodil v jutranjih urah marca 2017, ko je druga tožena stranka, ki je opravljala naloge sodnega izvršitelja, na podlagi sklepa o izvršbi in ob spremstvu policije izpraznila določene prostore v poslovni stavbi. V teh prostorih je bila tedaj tožnica, ki pa kot dolžnica ni bila navedena v sklepu o izvršbi. Ta je bil izdan na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložila prva tožena stranka na podlagi sodne poravnave, sklenjene med prvo toženo stranko kot upnico in gospodarsko družbo D. d.o.o. kot dolžnico.

7. Tožnica v obravnavani pravdi zahteva varstvo pred motenjem svoje posesti, in sicer v razmerju do upnice iz izvršilnega postopka in sodnega izvršitelja, ki je opravljal izvršilna dejanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravno stališče, da ravnanje prve in druge tožene stranke ni bilo protipravno in samovoljno, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Materialnopravno izhodišče je tako v 33. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in z vidika presoje očitane protipravnosti tudi v določbah ZIZ.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Pritožbeno sodišče se zato, v kolikor iz nadaljevanja ne izhaja drugače, v izogib podvajanju vseh razlogov neposredno sklicuje na 9. in 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je o pravno odločilnih dejstvih navedlo jasne in zadostne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ne držijo na več mestih smiselno izražene pritožbene navedbe glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana protipravnost ravnanj na strani prve in druge tožene stranke, pravilno po nepotrebnem tudi ni presojalo preostalih elementov, ki morajo sicer biti kumulativno podani pri sodnem varstvu posesti. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do subjektivnih meja pravnomočnosti. To je jasno razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nekonkretiziran pa je očitek, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica.

9. Sodišče dovoli izvršbo na predlog upnika na podlagi izvršilnega naslova, ki je lahko tudi izvršljiva sodna poravnava (17. člen ZIZ). Vodenje izvršilnega postopka in sprejemanje odločitev, vključno z odločanjem o primernosti izvršilnega naslova in o odpravi morebitnih napak med izvršilnim postopkom, je v pristojnosti izvršilnega sodišča. To velja kljub dejstvu, da je sicer upnik tisti, ki je pobudnik in voljni gospodar izvršilnega postopka. Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine se nato opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (221. člen ZIZ).

10. Prav to in tako, kot izhaja iz predstavljene pravne podlage, se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Prva tožena stranka je vložila predlog za izvršbo, izvršilni naslov je predstavljala pravnomočna in izvršljiva sodna poravnava, v skladu s katero se je dolžnica zavezala prvi toženi stranki izročiti nepremičnino, med drugim tudi sporne prostore, in sicer prazne stvari in oseb. Da je bil izvršilni naslov primeren, je odločilo izvršilno sodišče, takšno odločitev pa je nato realizirala druga tožena stranka. Zato, tudi ob upoštevanju nadaljnje obrazložitve, sama po sebi na zaključek ne vpliva okoliščina, da se izvršilni naslov na tožnico izrecno sicer ni glasil, pritožbene navedbe v tej smeri pa niso utemeljene.

11. Ker je prva tožena stranka le izkoristila (legalne) možnosti, ki jih je črpala iz zakona, njenemu ravnanju tudi ni mogoče pripisati protipravnosti. Ni dvoma, da je prva tožena stranka prosta pri svoji odločitvi, ali bo sklenila sodno poravnavo (načelo avtonomije), enako, ali bo s takšnim izvršilnim naslovom podala predlog za izvršbo zoper v njem navedeno dolžnico in nato kot upnica vztrajala pri realizaciji sodne odločbe (načelo dispozitivnosti). Očitno je, da je prva tožena stranka postopala na podlagi zakona in v skladu z njim, njena ravnanja pa so bila dopusten del z zakonom določenega izvršilnega postopka. Že zato niso utemeljeni tožničini očitki, da je s tem prva tožena stranka izvršilni postopek zlorabila. Tudi niso izkazani pavšalni očitki, da tožnica v izvršilnem postopku ni mogla uveljavljati svojih pravic oz. kršitev. Enako ne, da bi stranki sodne poravnave sploh vedeli za dejstvo, da prostore uporablja tožnica. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je bilo stanje glede spornih nepremičnin kompleksno, zato sama sklenitev in izvršitev sodne poravnave takega zaključka ne omogoča. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ni relevantno, ali sta prva in druga tožena stranka vedeli za tožničino neposredno posest. Medsebojne pravice in obveznosti prve tožene stranke in njene dolžnice izhajajo iz njunega materialnopravnega razmerja, zato samo dejstvo tožničine posesti na njuno, tako izraženo voljo, ne vpliva.

12. Izkaže se, da sta prva tožena stranka in dolžnica izhajali iz njunih dopustnih pravnih pričakovanj, vezanih na sporne prostore. Zato je za razumevanje nastalega položaja vendarle koristno opredeliti tudi razmerja, ki so bila izoblikovana s strani relevantnih subjektov v odnosu do spornega predmeta. Iz pritožbenih navedb in neprerekanih ugotovitev v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je šlo za prepletena in med seboj izvedena razmerja, povezana s finančnim leasingom. Tožnica je bila neposredna nelastniška posestnica (uporabnica), dolžnica posredna nelastniška posestnica (najemnica), prva tožena stranka pa posredna lastniška posestnica. Gre za prepletanje neposredne in posredne posesti, ki je nato opredeljena tudi z različnim kvalitativnim, subjektivnim odnosom posestnika do posedovane stvari, tj. lastniško ali nelastniško posestjo. Izkaže se, da zaveza dolžnice, vsebovana v sodni poravnavi, izvira iz njene (posredne) posesti, zato ne drži tožničina navedba, da dolžnica posesti na tej nepremičnini sploh ni imela oz. da bi jo morala najprej sama pridobiti v posest. S tega vidika pa je bilo enako pravno dopustno tudi pričakovanje prve tožene stranke. Razvidno je, da opisanih ambicij, ki izvirajo iz njunega materialnopravnega odnosa, samih po sebi ne spreminja niti tožničina neposredna posest. 13. Enako velja glede izvršitelja. Za svoje postopanje je imel podlago v sklepu, izdanem s strani sodišča. Ne glede na pravne in dejanske ovire je bil dolžan izpolnjevati zakonska pooblastila (49. člen ZIZ), in sicer na temelju sodne odločbe. Ni dvoma, da kot izvršitelj ni ravnal samovoljno, tudi ni postopal brez pravne podlage, enako ni deloval arbitrarno, zato mu, kot le izvrševalcu oz. orodju pri izvajanju s strani sodišča sprejetih odločb/odredb, tovrstne protipravnosti ni mogoče očitati. Prav takšno pravno stališče pa je smiselno enako tistemu, na katerega se sklicuje tožnica v zadevi II Cp 2072/2012 (11. točka obrazložitve).3 Ni res, da bi tak zaključek, tj. da vsaka postopkovna nepravilnost že avtomatično predstavlja tudi protipravnost v smislu motenjske pravde, izhajal iz citiranega sklepa, saj je treba tam izraženo stališče razlagati v kontekstu celotne obrazložitve, ob tem pa upoštevati tudi različno dejansko in pravno stanje.

14. Izkaže se, da na zaključek ne vplivajo niti morebitne procesne in druge tovrstne nepravilnosti, ki bi oz. so nastale pri izpolnjevanju zakonskih pooblastil in se lahko zgodijo v okviru in teku vsakega izvršilnega postopka. Zato na odločitev ne vplivajo tožničino sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 4093/20164 in v pritožbi izpostavljeni členi ZIZ oz. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Prav za tovrstne zaplete so (bile) že vnaprej predvidene tudi ustrezne pravne možnosti njihove preprečitve oz. odprave, torej po „predpisanem postopku“, na kar se sklicuje tožnica. Ni dvoma, da jih je imela na voljo tudi tožnica; tj. ugovor tretjega iz 64. člena ZIZ, ali pa zahtevo za odpravo nepravilnosti iz 52. člena ZIZ, itd. 15. Z vidika tožničine pasivnosti v izvršilnem postopku je stališče sodišča prve stopnje, ki se je v celoti naslonilo na takó izvršen sklep o izvršbi, pravilno. Sicer drži tožničina navedba, da se je avtonomno odločala o tem, ali bo svoj pravni položaj na ta način v izvršilnem postopku branila, vendar to hkrati ne pomeni, da lahko s sodnim varstvom posesti v tej motenjski pravdi sanira tovrstne postopkovne kršitve iz sicer prirejenega izvršilnega postopka. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da izročitev nepremičnine, na način, da je prosta „vseh oseb“, omogoča tudi izvršbo zoper tiste osebe, ki sicer kot dolžniki niso izrecno navedeni v sklepu o izvršbi, a se vsebinsko nahajajo v njegovi dejanski oblasti.5 To pomeni, da je njihovo posest mogoče subsumirati prav v okvir dolžnikove sfere pravnega tveganja, vodenja in nadzora (tj. v domet izvršilnega naslova), kar je, le da z drugimi besedami, tudi sporočilo sklepa I Cp 967/2017 (6. točka obrazložitve), na katerega se sklicuje tožnica. Ta ugotovitev namenoma ostaja na ravni posplošene trditve, medtem ko je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kolikšen je resničen domet izvršilnega naslova in na njegovi podlagi izdanega sklepa o izvršbi. Slednji se vsebinsko konkretizira prav v izvršilnem postopku, najprej s strani upnika in sodišča, na izvedbeni ravni pa tudi s strani izvršitelja, kot tudi dolžnika in vseh drugih udeležencev. Pri tem pa ni zanemarljivo, če so naslovniki tovrstnih procesnih dejanj pasivni. S tega vidika takšna izvršitev sklepa o izvršbi le navidezno prebije ti. subjektivne meje pravnomočnosti in sama po sebi ne more biti že a priori sporna.

16. Pri tem je treba imeti pred očmi smoter izvršilnega postopka, ki je v tem, da se lahko upnik z izvršilnim naslovom na učinkovit način prisilno poplača oz. doseže njegovo uveljavitev. Prav za primer, da v posledici pričakovanja tretjih ne bi bila izvotljena, pa vsebuje ZIZ vrsto možnosti, ki jih lahko tretje osebe uveljavljajo in preprečijo oz. odpravijo potencialno izvršbo ali njene učinke, če je šlo za neupravičen poseg v njihov pravni položaj. S tega vidika se ravnanje tožnice v izvršilnem postopku izkaže za relevantno breme. Prav tedaj bi namreč lahko uveljavljala svojo pravico in bi lahko na hipotetični ravni s premočjo svojega pravnega položaja preprečila izvršbo.

17. Glede na doslej navedeno na zaključek ne vpliva s strani pritožnika citirana sodna praksa v zadevah I Ip 2557/2008, I Ip 1696/2016 in II Ip 1728/2016, kjer gre tudi sicer za drugačno pravno in dejansko stanje, ki se tako ali drugače nanaša predvsem na vprašanje pravice oz. obstoja pravne podlage (obstoj služnosti, najemnega razmerja itd.). S tega vidika je položaj tožnice nekonsistenten, saj v tem motenjskem sporu, kjer pravica že v zasnovi ni relevantna, s citirano sodno prakso posredno utemeljuje svoj pravni položaj s smiselnim opiranjem na upravičenje do posesti. Kajti, le gola tožničina posest oz. poseg vanjo, v smislu te motenjske pravde, samo po sebi ne predstavlja protipravnosti ravnanja na strani tožene stranke, saj ne ovira prisilne izvršitve zakonite sodne odločbe. Ob upoštevanju doslej navedenega se tako izkaže, da je vprašanje pravice z vidika prepleta obeh postopkov vendarle lahko posredno uporabljivo tudi v tej motenjski pravdi, in sicer preko presoje zatrjevane protipravnosti ravnanja glede na okoliščine že izvršenega izvršilnega postopka. Da bi bilo temu tako, kot je že bilo pojasnjeno, pa tožnica ni izkazala.

18. Tudi sicer je sistemsko gledano zgrešen in nevzdržen položaj, ki ga smiselno zahteva tožnica, tj. da se odpravlja potencialne postopkovne nepravilnosti iz izvršilnega postopka kar z uporabo motenjskega sodnega varstva posesti. Po vsebini gre za konkurenco med dvema prirejenima postopkoma in motenjsko sodno varstvo posesti ni namenjeno presoji potencialnih (ne)pravilnosti v izvršilnem postopku motene posesti, ki temelji na že pravnomočno sprejetih sodnih odločitvah. Ni dvoma, da lahko že po naravi vsaka izvršba rezultira prav v motenju določene posesti, kar je odvisno od vsebine obveznosti oz. izvršilnih dejanj in sredstev. Navsezadnje je prav to pravno dopusten cilj, ki ga upnik v izvršilnem postopku lahko zasleduje in pričakuje - tj. pravno dopustno motenje posesti. S tega vidika pa je takšno motenje dolžnikove posesti vtkano v samo zasnovo izvršilnega postopka, že zato pa sistemsko gledano ne dopušča s tega vidika protislovne sodne intervencije še v okviru sodnega varstva posesti iz 33. člena SPZ.

19. Ker ravnanje prve in druge tožene stranke ni bilo protipravno, kar zadošča za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb (npr. glede podrednih razlogov sodišča iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na odločitev tudi ne vplivajo pritožbene navedbe o izvršiteljevi hrambi poslovne dokumentacije, ki je zgolj logična posledica izvršene sodne odločbe (kot motenje posesti, ki je bilo pravno dopustno) in lahko tožnica s tem v zvezi uveljavlja vse možnosti, ki jih dajejo ZIZ in drugi predpisi. To pa ne vpliva na zatrjevano protipravnost izvršiteljevega "motilnega" ravnanja v smislu te motenjske pravde.

Sklepno

20. Izkaže se, da je v luči okoliščin konkretne izvršbe prišlo (le) do njene realizacije in to na zakonit način ter v skladu z odločbo sodišča, zato z vidika varstva posesti ni protipravnosti, ki bi utemeljevala dodatno motenjsko sodno varstvo posesti.

21. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

22. Pritožbeno sodišče dodaja, da je v okviru formalnega preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil nad tožnico s 3. 10. 2018 začet stečajni postopek, ki bi sicer terjal prekinitev te pravde (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Vendar je pritožbeno sodišče na podlagi 207. člena ZPP svojo odločbo vendarle lahko izdalo, saj so bila procesna dejanja strank v pritožbenem postopku opravljena še v času, ko stečajni postopek še ni bil začet.6 Naj pa to dejstvo, vključno s posledicami začetega stečajnega postopka, sodišče prve stopnje upošteva pri nadaljnjih procesnih dejanjih. (245. člen in nadaljnji Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

23. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora kriti svoje stroške, prvi toženki pa povrniti njene (prva odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvi toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške (2 %), oboje zvišano za 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 214,20 EUR (18. in 21. točka posebnega dela tarife ter 2. in 11. člen OT). Ta znesek je dolžna tožnica plačati prvi toženi stranki v roku 8 dni (313. in 428. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Primerjaj s sklepi pritožbenega sodišča v zadevah I Cp 429/2018, I Cp 189/2018 in I Cp 2151/2017. 2 V citirani zadevi je dejansko in pravno stanje drugačno, saj gre za izvrševanje sklepov etažnih lastnikov in ne sodne odločbe v okviru izvršilnega postopka. Med drugim pa je navedeno, da: „(...) poseg v posest ni protipraven, če dejanje ne nasprotuje pooblastilom, ki izhajajo iz zakona, niti odločbi državnega organa; da ni motenja posesti z dejanji, ki jih opravijo državni organi pri opravljanju svojega dela in po predpisanem postopku (npr. izvršitelj ob izpolnjevanju svojih pooblastil, ki mu jih dajeta ZIZ in na njegovi podlagi izdana sodna odločba v konkretni zadevi). Ker je smisel posestnega varstva v preprečitvi samovolje, se od vsakogar zahteva, da svoje pravice realizira po sodni poti. Ker etažni lastniki niso tako ravnali in so "vzeli stvar v svoje roke", je šlo za samovoljno spremembo posestnega stanja (...)“ 3 Ta se tudi sicer nanaša le na vprašanje, kako naj se izvede hramba oz. prevzem premičnin, ki so bile iz prostorov odstranjene, kar za odločitev v tej zadevi, ki se tiče protipravnosti motilnega ravnanja, ni relevantno (116. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Po vsebini pa vendarle potrjuje zaključek, da imajo tudi tretji v izvršilnem postopku na voljo ustrezne pravne možnosti, ki so jih nekateri uporabniki očitno vendarle znali oz. hoteli uporabiti. 4 Smiselno si je mogoče zamisliti situacijo, ko bi to lahko bili npr. dolžnikovi bližnji sorodniki, ali pa dolžnikovi delavci, itd. Enako izhaja tudi iz sodne prakse, primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2005: „Odstranitvena dejanja se zato lahko nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku. Varstvo pravic teh oseb je bilo v času izvršbe zagotovljeno s posebnim pravnim sredstvom, tako imenovanim ugovorom tretjega.“ Enako VSL sklep III Ip 1186/2017 (6. točka obrazložitve). 5 Več v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar V. Rijavec k členu 207, str. 309, 311.