Jedro

Če dolžnik proda nepremičnino, na kateri bi moral po izvršilnem naslovu nekaj storiti, gre za nemožnost izpolnitve in s tem za razlog, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Sklep o neutemeljenosti ugovora se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo ter stroške upnika odmerilo na 34.000,00 SIT.

Zoper sklep sta ugovarjali dolžnici. Sodišču predlagata, naj sklep razveljavi. Navajata, da sta sicer res sklenili z upnico sodno poravnavo, ki predstavlja izvršilni naslov v tej zadevi. Še pred potekom roka za izgradnjo vrat pa sta dolžnici svoj delež na stavbi Cesta ... 53 prodali Z. U. in ga tudi seznanili s svojo obveznostjo izdelave vrat, on pa se je s tem strinjal. Ker dolžnici nista več lastnici oz. solastnici hiše, ne moreta več izpolniti obveznosti po sodni poravnavi. Po njunem mnenju je obveznost prešla na Z. U., ki je njun pravni naslednik. Opozarjata, da kot ne-lastnici tudi nista več upravičeni do pridobitve dovoljenj glede priglašenih del, kar je predpogoj, da se delo sploh lahko začne. V dokaz svojih navedb prilagata prodajno pogodbo ter predlagata zaslišanje strank in kupca ter vpogled v zemljiško knjigo. Poleg tega pa sta mnenja, da obveznost iz sodne poravnave ne predstavlja nenadomestnega dejanja, marveč nadomestno dejanje.

Upnica v odgovoru na ugovor navaja, da je šele sedaj prejela prodajno pogodbo ter opozarja na posamezne napake v njej. Ta pogodba pa je tudi v popolnem nasprotju s sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov. Iz priložene pogodbe tudi ni razvidna nikakršna obveznost kupca v smeri izdelave vrat. Upnica meni, da sta se dolžnici na tak način izognili obveznosti iz sodne poravnave. Njuno izgovarjanje na nemožnost izpolnitve je brezpredmetno za ta postopek, pa tudi nedopustno. Dolžnicama očitata goljufiv namen pri sklepanju poravnave. Obveznost dolžnic pa po mnenju upnice ni ugasnila.

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor za neutemeljen, zato ga je poslalo višjemu sodišču, ki o njem odloča kot o pritožbi.

Sodišče ne more presoditi o utemeljenosti ugovora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevan ugovorni razlog, t.j., da dolžnici več nista lastnici sporne nepremičnine in zato na njej brez soglasja novega lastnika nista upravičeni izvajati nobenih gradbenih ali drugačnih del, predstavlja ugovorni razlog naknadne nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da sta za to odgovorni sami, tega objektivnega dejanskega stanu v ničemer ne spremeni. Tak ugovorni razlog bi, če bi se izkazalo, da je resničen, nedvomno predstavljal razlog, ki preprečuje izvršbo (55. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zaradi drugačnega pravnega stališča sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v tej smeri ter so ostala odločilna dejstva še nerazjasnjena. Ker pritožbeno sodišče ni pristojno ugotavljati dejanskega stanja, tudi ne more presoditi o utemeljensoti ugovora. Iz tega razloga (glej tretji odsavek 58. člena ZIZ in načelno pravno mnenje VS z dne 9. decembra 1999 - Pravna mnenja 99/2) je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o neutemeljenosti ugovora ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v skladu z zgoraj navedenim, znova odloči o ugovoru.