Jedro

Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se razveljavi delovna ocena tožnice z dne 13. 2. 2009 in z dne 10. 3. 2009 za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 in preizkus navedene ocene podan s sklepom št. ... (I./1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožnica bila za navedeno obdobje neustrezno ocenjena z oceno zadovoljivo in je zaslužila oceno odlično (I./2. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici podati novo ustrezno delovno oceno za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 (I./3. točka). Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 192,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da jo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer predstavljajo stroški pritožbe nadaljnje stroške postopka. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Sodišče je štelo, da je bilo ravnanje predstojnika, glavnega inšpektorja mag. B.A., ki je za oceno delovne uspešnosti tožnice z dne 9. 3. 2009 uporabil štiri stopenjsko ocenjevalno lestvico, pravilno, saj naj bi se po obeh ureditvah, tisto, ki je skladno z Zakonom o javnih uslužbencih, veljala za ocenjevalna obdobja med letom 2008 in tisto, ki velja za ocenjevanje v letu 2008, ugotavljale in ocenjevale iste postavke oz. kriteriji. Takšen sklep sodišča je napačen, saj se je pred letom 2008 uporabljala štiri stopenjska lestvica ocenjevanja, za leto 2008 pa bi skladno z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede morala biti uporabljena pet stopenjska lestvica ocenjevanja iz 3. člena Uredbe. Ocena z dne 10. 3. 2009 ni bila narejena na podlagi veljavne zakonodaje in pet stopenjske lestvica, saj v kolikor bi bila, ne bi mogla biti enaka prejšnji oceni, narejeni na podlagi prej veljavne zakonodaje. Predstojnik je le prepisal prvotno oceno v nov ocenjevalni list, vsebinsko pa gre za identični oceni. Predstojnik tako ni izvedel novega ocenjevanja v skladu z določbami ZSPJS in Uredbe, zato tudi niso bili upoštevani vsi kriteriji oz. področja ocenjevanja, predvideno v prilogi III Uredbe. Ocena je neveljavna, drugačen zaključek sodišča pa nepravilen. Nepravilen je zaključek sodišča iz 8. točke obrazložitve, da je tožena stranka postopek presoje ocene izpeljala skladno z določili ZSPJS in Uredbe. Sodišče je spregledalo oz. zavrnilo vse navedbe tožnice, ki utemeljujejo, da ocena zadovoljivo ne temelji na dejanski delovni neuspešnosti tožnice, temveč na subjektivni oceni predstojnika. Sodišče je kot poglavitni razlog za oceno zadovoljivo štelo negativno oceno po kriteriju rezultatov dela oz. količine dela, saj naj do 20. 10. 2008 ne bi zaključila niti ene zadeve, pri čemer je sodišču neupravičeno sledilo le izpovedbi prič, ni pa upoštevalo navedb tožnice. Tožnica je podala obširna pojasnila v zvezi s tem. Priča B.B., ki je bila tudi predsednica komisije za preizkus ocene, je bila s predstojnikom v dobrih odnosih, zato ne preseneča, da je bila njena izpovedba enaka njegovi. Slabši rezultati dela tožnice niso posledica njenega nedela, temveč onemogočanja s strani predstojnika. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) je urejal ocenjevanje, napredovanje in priznanja javnih uslužbencev v členih od 111 do 121 ter od 24. 5. 2008 dalje Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem.), prav tako tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 95/2007 s sprem. - ZSPJS). Kot pravilno navede sodišče prve stopnje, se po prehodnih določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki jim je napredovalno obdobje pričelo teči v obdobju pred pričetkom izplačila plač po ZSPJS in pred začetkom uporabe uredbe, uporabljajo predpisi, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS in na njihovi osnovi izpolnijo tudi ocenjevalni listi. Po uveljavitvi ZSPJS se zanje uporablja ta Uredba. Tako je moral predstojnik pri ocenjevanju svojih zaposlenih za prvo polovico leta 2008 uporabiti star obrazec po ZJU, za drugo polovico pa nov obrazec po Uredbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica in z vpogledom v listine, ki jih je predložil nadrejeni vodja B.A. ter po zaslišanju tožnice ter po prečitanju izpovedb priče B.A. in B.B., zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Sodišče je po zaslišanju neposrednega vodje mag. B.A. tudi ugotovilo, da je tožena stranka prejela tolmačenje Ministrstva za ..., da se v letu 2008 uporabi le ocenjevalni list (priloga I Uredbe), pri čemer se ugotavljajo in ocenjujejo iste postavke in kriteriji, razlika je le v tem, da gre po starem sistemu za štiri stopenjsko lestvico. Uredba določa, da se javnega uslužbenca oceni enkrat letno, ocena pa je določena po stopnjah kot odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva, pri čemer je potrebno upoštevati rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, pri čemer 17.a člen ureja preizkus ocene in določa, da javni uslužbenec, ki ni bil ocenjen oz. se ne strinja z oceno, lahko v 8 delovnih dneh od poteka roka za ocenitev od seznanitve z oceno zahteva, da se oceni oz. zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene. Pri tem je odločitev komisije dokončna, veljavna ocena pa je ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija in je javnemu uslužbencu vročena. Tožnica se je pravočasno pritožila zoper oceno za leto 2008, predstojnik je imenoval komisijo v sestavi B.B., C.C. in A.A., komisije sta se udeležila tako tožnica kot njen nadrejeni mag. B.A. in oba sta imela možnost podati svoja stališča. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, pri čemer je nadrejeni mag. B.A. jasno in prepričljivo pojasnil, da tožnica v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka v prekršku, pri čemer so javni uslužbenci na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno. Zaslišani ocenjevalec mag. B.A. je pojasnil, da je izpolnil vse priloge, ki jih določa Uredba, predložil je tudi računalniški izpis iz aplikacije za vodenje kadrovske evidence A., ki sicer dejansko potrjuje, da je bila tožničina ocena za leto 2008 izdelana tudi po posameznih kriterijih oz. po posameznih kategorijah rezultatov dela. Pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj sodišče povsem jasno in nedvoumno in natančno obrazloži, zakaj je verjelo zaslišanemu tožničinemu nadrejenemu mag. B.A. in B.B., jasno pa je tudi, da v kolikor javni uslužbenec v devetih mesecih dela ne reši niti ene zadeve, je zagotovo pravilno, da je bila tožnica negativno ocenjena po kriteriju rezultatov dela oz. količine dela. Priča B.A. je tudi jasno pojasnil, da je v zadnjem tromesečju tožnica rešila zadeve na račun prekrškovnih zadev, ki pa so po svoji vsebini hitreje rešljive. Priča pa je tudi pojasnil, da tožnica zagotovo ne more biti vestna delavka, če nič ne dela. Za ostale kriterije je pojasnil, da jo je glede na količino dela ocenil kot dobro ali zadovoljivo, v postopku pa je bilo tudi izkazano, da se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da ni mogla uporabljati programske opreme, ki je bila sicer enaka, kot so jo uporabljali vsi ostali zaposleni, v primeru, ko pa je zatrjevala težave z računalnikom, je s strani nadrejenega, potem ko je poklical službo za informatiko, bilo ugotovljeno, da njena oprema deluje brezhibno. Navedeno je potrdila tudi zaslišana predsednica komisije za preizkus ocene B.B.. Tako tudi ni mogoče slediti tožničinim navajanjem med postopkom, da naj bi nadrejeni izvajal pritiske in jo celo enkrat fizično napadel, kar v postopku ni bilo dokazano. Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da je predsednica komisije v dobrih odnosih z nadrejenim, zaradi česar naj bi bila tudi neobjektivna. Komisija je bila sestavljena zakonito iz treh članov, ki so odločali, je pa logično in običajno, da so siceršnji sodelavci med seboj v normalnih odnosih, kar pa ne pomeni, da je šlo za pristransko odločanje.

Glede na pritožbene ugovore, da ocena ni bila narejena na podlagi veljavne zakonodaje je pritožbeno sodišče že odgovorilo predhodno, navaja pa še, da v kolikor tožnica v prvih devetih mesecih ni končala niti ene zadeve (ostali sodelavci so mesečno zaključili 5-6 zadev), je zagotovo ni mogoče oceniti z oceno odlično, kot to uveljavlja tožnica. Sicer pa kot navedeno, jo je tožena stranka ocenila v skladu z Uredbo in opravila ocenjevanje v skladu z računalniško aplikacijo za vodenje kadrovske evidence A., kot so to izpolnjevali za vse javne uslužbence, zaposlene v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izvedenih dokazov in še posebej iz zapisnika komisije za preizkus ocene z dne 8. 4. 2009 je komisija zelo natančno pregledala tožničino delo in tudi ocenila, da je bila skupna ocena „zadovoljivo ustrezna“. Na komisiji je tožnica lahko tudi podala svoje argumente in stališča do vsega, kar je bil razlog za oceno zadovoljivo.

Dejstvo pa tudi je, da odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljanje dela z vrhunskimi in izstopajočimi rezultati glede na ostale sodelavce. Ob navedenem pa mora med drugim tudi količina opravljenega dela odstopati od povprečja, pri čemer za tožnico to ni mogoče reči iz razloga, ker v prvih devetih mesecih ni opravila kot inšpektorica niti enega postopka, medtem ko drugi povprečni delavci opravijo med pet in šest zadev mesečno. Po izvedenih dokazih pa tudi za podpovprečno opravljanje dela ni mogoče kriviti nadrejenega, saj ni bilo izkazano, da bi nanjo opravljal pritiske ali jo fizično napadel. Pritožbeno sodišče glede na pritožbeni ugovor tožnice, da se sodišče ni opredelilo do vseh obširnih navedb tožnice navaja, da je dolžnost sodišča, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se ob tem postopek ne zavlačuje, tako da se obravnava, če je mogoče, dokonča na enem naroku, kot to določa 296. člen ZPP, pri čemer tudi 11. člen ZPP izrecno določa načelo procesne ekonomije, tako, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in da se onemogoči zloraba pravic, ki jo imajo stranke v postopku. Navedeno pomeni, da se sodišču ni potrebno opredeljevati do vseh navajanj strank ter da se izvedejo le tisti dokazi, ki so relevantni za rešitev zadeve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.