Jedro

Glede temelja odškodninske odgovornosti za prvo poškodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila cev, ki jo je moral luknjati tožnik, pretežka, da bi jo lahko sam obračal, zato bi mu moral pri tem opravilu nekdo pomagati. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da mora pravilno ravnanje in postopanje pri obdelavi in vrtanju težkih kovinskih profilov prvenstveno potekati s pomočjo tehničnih pripomočkov. Če to zaradi tehnologije ali izvedbe procesa ni možno, pa se obračanje kovinskih profilov izvaja ročno, vsaj v paru. Stolice morajo biti stabilne, pri čemer je izvedenec zaključil, da postopek in organizacija dela pri delodajalcu ni bila pravilna in ni bila v skladu z varnostnimi določili. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da delodajalec ni ravnal v skladu s predpisi o varstvu in zdravju pri delu ter da dela ni organiziral tako, da do poškodbe tožnika ne bi prišlo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 15.724,58 EUR, prvotožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2011 dalje do plačila, drugotožena pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). Drugotožena stranka je nadalje dolžna tožniku plačati še odškodnino v znesku 1.747,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh (točka II izreka). Kar je zahteval tožnik več in drugače, to je plačilo 8.528,25 EUR in plačilo obresti od drugotožene stranke že od 4. 11. 2011, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške v znesku 2.618,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in prvotožena stranka.

3. Tožnik se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil odgovor na tožbo prvotožene stranke neobrazložen, saj se je glede temelja prvega škodnega dogodka 3. 7. 2009 le sklicevala na odgovor na tožbo drugo in tretjetožene stranke, glede škodnega dogodka 30. 10. 2009 se ni izjasnila, tudi ni podala odgovora na tožbo glede višine škode iz obeh dogodkov. Sodišče bi to moralo upoštevati tako pri odločitvi glede temelja kot glede višine odškodnine. Če ni podane trditvene podlage, sodišče ne more tega nadomestiti z izvedbo dokazov. Navaja, da glede telesne poškodbe, ki jo je utrpel v nezgodi 3. 7. 2009, sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izvedeniškega mnenja, saj ga je le povzelo. Utrpel je različne telesne bolečine, ki so trajale različno obdobje, trpel je tako stalne srednje hude telesne bolečine, občasne srednje hude bolečine in lažje telesne hude bolečine, pri čemer je šlo skupaj za obdobje več mesecev. Lahke telesne bolečine bo imel doživljenjsko. Med zdravljenjem je dalj časa trpel tudi različne nevšečnosti. Zato je dosojena odškodnina v višini sedmih plač oziroma 7.152,18 EUR bistveno prenizka. V zvezi z dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini šestih plač oziroma 6.130,44 EUR tožnik poudarja, da ima že pri relativno lahkih bremenih (2 do 3 kg) pri gibu predročenja težave pri dvigovanju bremen nad nivo ramena ter pri sunkovitih gibih. To se bo z leti slabšalo, kot je pojasnil izvedenec. V zvezi s strahom, zaradi katerega mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 1,5 plače oziroma 1.532,61 EUR navaja, da je trpel kratkotrajni primarni strah in sekundarni strah 15 mesecev, ostala je zaskrbljenost, zato je upravičen do višje odškodnine iz tega naslova. Glede poškodbe glave ni prispeval k nezgodi z 20 %. Vzrok nezgode so bile vilice viličarja, ki bi morale biti spuščene na tla, pa tudi viličar je bil na kraju, kjer ne bi smel biti, to je na manipulativni poti. Delodajalec je grobo kršil pravila varnega dela, nesreča se je zgodila na mestu, kjer je bilo treba gledati pod noge, ker so bile na tleh razne stvari. Delodajalec mu ni priskrbel ustreznih očal za varjenje, zato je nosil prirejeno kapo, da si je obvaroval oči. Zato mu ni možno pripisati soodgovornosti. Tudi v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem je upravičen do višje odškodnine. Za strah je sodišče priznalo le 255,43 EUR, kar je nesprejemljivo. Utrpel je tako primarni kot sekundarni strah, za katerega sodišče navaja, da ga ni utrpel. Četudi se razpočne rane po stališču sodišča hitro zacelijo, strah vseeno traja dokler se ne zacelijo. Meni, da so stroški postopka dosojeni v nasprotju z odvetniško tarifo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prizna višjo odškodnino ter posledično višje pravdne stroške oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moral tožnik poškodbo prijaviti neposrednem vodji, a tega ni storil. Prvotožena stranka poudarja, da pri opravljenem RTG dne 3. 7. 2009 ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik utrpel rupturo rotatorne manšete. Slednjo je tožnik utrpel kasneje, pri drugem delu, ki ga je po lastnih trditvah opravljal tudi izven delovnega časa, pri drugih delodajalcih. Tožnik ni dokazal, da je v februarju 2010 ugotovljena kompletna ruptura supraspinatusa, kot posledica poškodbe iz julija 2009. Tožnik je navajal, da je kritičnega dne luknjal kvadratne cevi, ki so bile naložene na stolico. Gre za opravilo, ki ga opravlja en delavec, zaradi česar pomoč drugih ni potrebna. Kvadratne cevi se že zaradi svoje oblike ne premikajo in so stabilne, kar pomeni, da če je do nezgode prišlo, je bilo iz razloga, ker tožnik ni ravnal z običajno skrbnostjo in je na ta način k poškodbi bistveno prispeval sam. Poškodoval naj bi se, ko je odskočil in se pri tem zaletel v železen steber, ki se je nahajal za njim, saj naj bi se proti njemu zapeljale cevi, ki so bile naložene na stolici, vse to pa iz razloga, ker je tožnik cev, ki jo je skušal obrniti, dvignil, zaradi česar naj bi se stolica nagnila. Zato ne more biti podana izključna odgovornost delodajalca, saj gre za več kot očitno nepazljivost delavca. V tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je trdil, da so bile cevi, ki so bile naložene na stolici, dolge med 4 in 5 metri. Te svoje trditve ni dokazal in je tudi nihče drug ni potrdil. Na obravnavi je izpovedal, da so bile cevi različnih dolžin. Govoril je pavšalno. Njegovo delo ni bilo nevarno, prav tako tudi ni tako neizobražen, kot to skuša prikazati sodišče, ko ga iz razloga, ker ne razume slovenskega jezika, šteje za ne dovolj osveščenega, da bi lahko odklonil nevarno delo, v posledici tega pa ugotovi, da njegova sokrivda ni podana. Delo je bilo organizirano tako, kot se pričakuje od delodajalca, v skladu s predpisi. Tudi izvedenec v svojem mnenju navaja le, da bi morala biti pri ročnem obračanju kovinskih bremen, težjih od 120 do 150 kg, prisotna dva delavca, pri tem pa v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, da je šlo kritičnega dne res za premikanje cevi zatrjevane teže. Sodišče je napačno upoštevalo izpovedbe priče A.A. Glede višine prisojene odškodnine meni, da odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Tožnik je utrpel le udarec v desno ramo, glede ostalih posledic pa ni dokazal, da izvirajo iz škodnega dogodka z dne 3. 7. 2009. Še posebej pretirana je odškodnina za strah v višini 1,5 plače. V zvezi s poškodbo glave z dne 3. 10. 2009 je izvedenec ocenil, da je soprispevek tožnika 50 %, sodišče pa ga je ocenilo le v višini 20 %. V tem delu je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Tožnikov prispevek k škodnemu dogodku je bil bistven in najmanj 80 %. Za manjšo razpočno rano je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Neupravičena je tudi prisojena odškodnina za pretrpljeni strah. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik in drugotožena stranka (njena pritožba se je zaradi neplačila sodne takse na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 3. 4. 2017 štela za umaknjeno) sta odgovorili na pritožbi in predlagata zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

8. Prvotožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje soprispevek tožnika pri poškodbi glave ocenilo v višini 20 %, izvedenec iz varstva pri delu pa v višini 50 %. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ključna naloga izvedenca v tej zadevi je bila, da pojasni kakšna bi bila pravilna uporaba viličarja, da do poškodbe ne bi prišlo, oziroma da pojasni, kako je ravnanje tožnika vplivalo na to, da viličarja ni opazil in se je zato z glavo udaril v vilice viličarja. Vprašanje soprispevka je pravno vprašanje, o katerem odloči sodišče, ne pa izvedenec. Podajanje pravnih zaključkov presega naloge izvedenca. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo izvedenčevi oceni soprispevka, ne more predstavljati očitane postopkovne kršitve. Tudi sicer ne drži pritožbeni očitek o neobrazloženosti tožnikovega soprispevka v izpodbijani sodbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi je natančneje povzeta v nadaljevanju obrazložitve predmetne sodbe (21. točka).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče kršilo 7. člen ZPP s tem, ko naj bi z izvedbo dokazov nadomestilo odsotnost navedb prvotožene stranke. Ne drži, da ta v odgovoru na tožbo ni v zadostni meri ugovarjala utemeljenosti zahtevka. Prerekala je navedbe iz tožbe, navajala, da tožnikov delodajalec ne more odgovarjati za nastalo škodo, ter opozorila na dokazno breme tožnika v odškodninskih sporih. Pri tem se je res ''v izogib ponavljanju'' neustrezno sklicevala na vsebino že podanih odgovorov na tožbo drugo in tretjetožene stranke, kar pa ni odločilno. Tudi brez tega sklicevanja je v zadostni meri nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka, sploh upoštevaje pri tem pravila zatrjevanja in dokazovanja elementov odškodninskega delikta v tovrstnih sporih.

10. Predmet spora je odškodnina zaradi dveh poškodb, ki jih je tožnik utrpel pri delodajalcu, in sicer zaradi poškodbe rame 3. 7. 2009 in poškodbe glave 30. 10. 2009. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Po 131. členu OZ je povzročitelj škode dolžan škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva. V primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja nevarnost, se domneva tudi vzročna zveza. Imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinkovanja in ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (153. člen OZ).

11. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.).

12. V zvezi s prvo poškodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik 3. 7. 2007 vrtal luknje v kvadratne cevi, ki so bile naložene na kovinskih stolicah. Pri obračanju težjih cevi so delavci potrebovali pomoč, vendar je šef delavnice B.B. tožnikovo prošnjo, da bi mu pomagal eden izmed sodelavcev, zavrnil ter tožniku odgovoril, naj se znajde in naj dela. Pri obračanju težke cevi so se ostale začele premikati, drseti, zato je tožnik odskočil nazaj in z desno ramo udaril v železen steber. Pritožba prvotožene stranke neutemeljeno uveljavlja, da se tožnik sploh ni poškodoval na delovnem mestu, ker tega ni pokazalo RTG snemanje dne 3. 7. 2009, ter da tožnikov sodelavec A.A. ni izpovedal po resnici. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji ne nasprotuje niti izpoved navedene priče, da se je moral tožnik umakniti cevem, ki so padale nanj, to pa je storil tako, da je stopil nazaj in v tem trenutku z desno roko oziroma ramo udaril v železen steber. Neutemeljene so navedbe prvotožene stranke v pritožbi, da so pri tožniku 3. 7. 2009 opravili RTG slikanje, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi utrpel tudi rupturo rotatorne manšete. Že iz izvida travmatološke ambulante SB C. z dne 3. 7. 2009 (A7) izhaja, da RTG ni pokazal prepričljivih znakov sveže poškodbe skeleta, tožniku pa je bila istočasno izdana napotnica za UZ desne rame. RTG posnetek je torej služil le temu, da se je izključil zlom, torej poškodba skeleta, ne pa za potrditev oziroma izključitev poškodbe tetive rotatorne manšete, za katero je bil potreben nadaljnji UZ pregled. Ruptura tetive supraspinatusa je bila razvidna iz izvida UZ z dne 30.7. 2009 (A8), potem ko je tožnik opravil UZ pregled, na katerega je bil napoten po kontrolnem pregledu v travmatološki ambulanti SB C. dne 14. 7. 2009, ko je še vedno navajal hude težave z ramenom in mu je bilo takrat pojasnjeno, da bo potrebna UZ preiskava rame. Glede na izpoved tožnika in priče A.A. ter listinsko (medicinsko) dokumentacijo v spisu ni nobenega dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel rupturo superspinatusa desnega ramena ob dogodku, kot ga navaja v tožbi, torej 3. 7. 2009 na delovnem mestu.

13. Glede temelja odškodninske odgovornosti za prvo poškodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila cev, ki jo je moral luknjati tožnik, pretežka, da bi jo lahko sam obračal, zato bi mu moral pri tem opravilu nekdo pomagati. To je potrdil tudi B.B., prav tako to izhaja iz Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005) oziroma ugotovitev izvedenca iz varstva pri delu. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da mora pravilno ravnanje in postopanje pri obdelavi in vrtanju težkih kovinskih profilov prvenstveno potekati s pomočjo tehničnih pripomočkov. Če to zaradi tehnologije ali izvedbe procesa ni možno, pa se obračanje kovinskih profilov izvaja ročno, vsaj v paru. Stolice morajo biti stabilne, pri čemer je izvedenec zaključil, da postopek in organizacija dela pri delodajalcu ni bila pravilna in ni bila v skladu z varnostnimi določili. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da delodajalec ni ravnal v skladu s predpisi o varstvu in zdravju pri delu ter da dela ni organiziral tako, da do poškodbe tožnika ne bi prišlo.

14. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Pritožba prvotožene stranke navaja, da se kvadratne cevi že zaradi svoje oblike ne premikajo in so stabilne, kar pomeni, da če je do nezgode že prišlo, je to iz razloga, ker tožnik ni ravnal z običajno skrbnostjo in je na ta način k poškodbi bistveno prispeval sam. Pritožba spregleda, da je do poškodbe prišlo, ko je moral tožnik premakniti kovinski profil, česar pa zaradi teže kovinskega profila ni mogel varno storiti sam. Zaradi tega je prišlo do premika cevi, saj je tožnik dvignil cev in jo je poizkušal obrniti, zaradi tega pa se je stolica nagnila. Ker je tožnik pred tem prosil šefa delavnice B.B., da bi mu kdo pri tem opravilu pomagal, B.B. pa mu kot neposredno nadrejeni tega ni odobril, je do poškodbe prišlo izključno iz razloga, ker je tožena stranka kršila določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen in ni zagotovila, da bi tožniku pri obračanju cevi nekdo pomagal. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo tudi okoliščino, da tožnik kot tuj državljan, ki ni govoril slovensko, ni mogel oziroma upal odkloniti dela iz razloga, ker je moral sam obračati kovinske profile.

15. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena ZPP). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ).

16. Glede višine prisojene odškodnine za prvo poškodbo pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke. Glede odškodnine za negmotno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe, operacije in rehabilitacije trpel stalne srednje hude bolečine en mesec, nato še občasne srednje hude bolečine 14 dni. Po operativnem posegu 4. 10. 2010 so se pojavljale občasne srednje hude bolečine, ki so kumulativno trajale 2 meseca. Stalne lahke bolečine so trajale 3 mesece, občasne pa še nadaljnje 3 mesece, torej je kumulativno 4 mesece. Občasne lahke telesne bolečine pa bo imel verjetno doživljenjsko. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča hospitaliziran dva dni, izpostavljen je bil sevanju zaradi RTG in CT preiskave. Operativni poseg v splošni anesteziji je trajal dve uri, odvzeta mu je bila kri, kasneje pa je imel več kontrol. Moral je tudi jemati protibolečinske tablete Tramal, opravil je več ciklov medicinsko vodene fizioterapije, kar je bilo zanj neprijetno, naporno in boleče. Po operativnem posegu je bil odvisen od tuje pomoči. Dva meseca je imel težave pri oblačenju, prehranjevanju in vzdrževanju osebne higiene.

17. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi navedenega določilo primerno odškodnino v višini sedmih plač, to je 7.152,18 EUR, ki ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. V zadevi II Ips 287/2005 je npr. oškodovanec, ki je utrpel raztrganino rotatorne manšete, vendar pa tudi izpah desnega ramenskega sklepa, odkrhnenje velikega tubertla desne nadlaktnice, ter bil hospitaliziran 6 dni, prejel iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem približno 7,2 povprečne neto plače v RS. V primeru II Ips 751/2005 je bila oškodovanki iz istega naslova določena odškodnina v višini približno 6,25 plače, pri čemer je šlo za zvin desne rame in delnega raztrganja v predelu narastišča mišic pod glavo desne nadlahtnice, ki tvorijo t.i. rotatorno manšeto.

18. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 6 povprečnih neto plač v RS oziroma 6.130,44 EUR od vtoževanih 7.000,00 EUR. Bistvena je ugotovitev sodišča, da bo imel tožnik, kot fizični delavec, v prihodnosti težave že pri dvigovanju minimalnih bremen (2 do 3 kg), pri gibu predročenja in pri dvigovanju bremen nad nivo ramenskega sklepa. Težave se bodo kazale tudi pri hitrih in sunkovitih gibih ter pri spremembi vremena. Sodišče je utemeljeno upoštevalo, da je tožnik opravljal predvsem težja fizična dela in da je poškodba tako resna, da bo predvsem na tem svojem področju prizadet oziroma bo zaradi tega trpel duševne bolečine. Zato je tudi navedeni prisojen znesek primeren in v skladu s 179. členom OZ.

19. Pravilno je dosojena tudi odškodnina za pretrpljeni strah - v znesku 1,5 plače oziroma 1.532,61 EUR. Bistveno je, da je tožnik utrpel kratkotrajni primarni strah, ki je trajal 3 sekunde, ko je z ramenom udaril v železni steber, sekundarni strah pa je prav tako primerno ovrednoten glede na to, da je bilo tožniku potem, ko se stanje ni izboljševalo, predočeno, da bo potreben operativni poseg. Operacija je bila izvedena šele 4. 10. 2010, ko je opravil artroskopsko rekonstrukcijo rotatorne manšete in tenotomijo bicepsa, torej je bil operiran šele po več kot enem letu od nastanka poškodbe. Ves ta čas je trpel srednje močan sekundarni strah. Zavzemanje tožnika za višji znesek oziroma prvotožene stranke za nižji znesek odškodnine iz naslova strahu ni utemeljeno.

20. Tožniku je bila prisojena tudi odškodnina za poškodbo glave, pri čemer je v zvezi s samim temeljem odškodninske odgovornosti oziroma sokrivdo tožnika sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan njegov soprispevek v višini 20 %.

21. Tožnik je namreč 30. 10. 2009 na delovišču nesel v dveh vedrih odpadni material v kontejner, na glavi pa je imel kapo s prišitima krpama kvadratne oblike na vsaki strani. Gledal je v tla, da se ne bi spotaknil, pri tem pa je z glavo udaril v vilice viličarja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da bi morale biti vilice spuščene na tla, ne pa, da so bile dvignjene v višini tožnikove glave. Viličar bi moral biti postavljen na za to določenem prostoru, bil pa je parkiran na manipulativni poti dvorišča. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnikova kapa s prišitimi krpami delno ovirala bočni razgled tožnika ter da je zaradi teže bremena, ki ga je nosil, uporabil krajšo pot. Za odločitev o tožnikovi soodgovornosti je bistveno tudi, da bi morale biti poti za vozilo jasno prepoznavne oziroma označene, posledično pa je tudi nedopustno, da je moral tožnik hoditi po poti za transportna sredstva. Ker je gledal samo v tla ter na glavi imel kapo, ki mu je ovirala pogled, je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvah izvedenca, da bi morale biti vilice spuščene in da bi morale biti transportne poti jasno označene, pravilno presodilo, da znaša njegova sokrivda 20 %, ne pa npr. v deležu 50 %, kot je nakazal izvedenec s področja varstva pri delu. Neutemeljena je torej tožnikova pritožba, da soprispevek sploh ni podan, kot tudi pritožba prvotožene stranke, da je podan višji delež soprispevka.

22. V zvezi z nastalo škodo oziroma višino dosojene odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel razpočno rano na glavi, ki je bila oskrbljena v dežurni službi zdravstvenega doma D. Zdravljenje je trajalo 10 dni, do odstranitve šivov. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo znesek dveh povprečnih neto plač v RS, to je 2.043,48 EUR, pri čemer je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnik čutil srednje hudo telesno bolečino 2 uri, do končane kirurške oskrbe, lahke telesne pa največ 14 dni. Verjetno bo občasno trpel lahke telesne bolečine v smislu glavobolov, ki se bodo pojavljali po daljšem bivanju na soncu in brez pokrivala za glavo, daljšem bivanju v hrupnih, močno zakajenih in osvetljenih prostorih ali pa ob zaužitju alkoholnih pijač. V času zdravljenja je tožnik opravil dve prevezi, ob tretjem obisku pa so mu odstranili šive, kar je boleče in neprijetno. Tudi v tem delu gre za odškodnino, ki je primerna in primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Enako velja za dosojeno odškodnino iz naslova zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.021,74 EUR oziroma ene povprečne nete plače v RS. Tožnik se je eno leto izogibal neposrednemu zadrževanju na soncu, uporabljal je pokrivalo. Pritožbi neutemeljeno izpodbijata tudi dosojeno višino zneska odškodnine za primarni strah v višini 255,43 EUR. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč srednje močan primarni strah ob udarcu glave ob trd predmet trajal največ eno sekundo, ni pa podlage za ugotovitev sekundarnega strahu.

23. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo odbitno franšizo, je pritožbeno sodišče, glede na to, da niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik in prvotožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe. Odgovora na pritožbi nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato tožnik in drugotožena stranka sama krijeta stroške v zvezi s tem (154., 155., 165. člen ZPP).