Jedro

Veljavni ZST-1 že upošteva in vključuje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, ki določa maksimalno višino vrednosti spornega predmeta v višini 500.000 EUR, ki predvideva sodno takso v višini 2.175 EUR (količnik 1,0) oziroma 6.525 EUR (količnik 3,0), pri čemer se pri odmeri dolgovane sodne takse upošteva vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek. Vrednosti spornega predmeta se pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne seštevajo, prav tako se ne seštevajo za to odmerjene sodne takse. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse za primarni in podredni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnic zoper plačilna naloga z dne 3. 3. 2022 za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (za primarni in podredni zahtevek).

2. Tožnici izpodbijata sklep iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izpodbijana plačilna naloga razveljavi ter izda nov plačilni nalog v višini 5.537 EUR, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje 3. 3. 2022 izdalo štiri plačilne naloge za plačilo sodne takse, in sicer dva plačilna naloga za primarni tožbeni zahtevek v znesku 5.784 EUR ter dva plačilna naloga za doplačilo premalo plačane sodne takse za podredni tožbeni zahtevek v znesku 1.928 EUR. Na vseh plačilnih nalogih sta bili navedeni obe tožnici. Vrednost spornega predmeta je bila v predmetnem postopku določena na skupno 1.478.130 EUR. V 16. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je bil že spremenjen skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, je določena višina takse za vse vrednosti spornega predmeta, pri čemer iz Priloge 1 k ZST-1 izhaja, da znaša taksa pri vrednosti spornega predmeta 500.000 EUR ali več 2.175 EUR. Z omejitvijo vrednosti spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa, je torej dejansko določena tudi najvišja sodna taksa za postopek, t. j. 6.525 EUR. Tretji odstavek 18. člena ZST-1 določa le način plačila sodne takse v primeru, če se z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov, v ničemer pa ne posega v omejitev maksimalne višine sodne takse iz 16. člena ZST-1. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z odločbo U-I-46/15-15. Omejitev višine sodne takse na 6.525 EUR namreč velja za celoten pravdni postopek in ne le za posamezne zahtevke, uveljavljane v okviru istega postopka oziroma tožbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj in na kakšni podlagi šteje, da omejitev vrednosti spornega predmeta, od katerega se odmeri sodna taksa, in posledično višine sodne takse iz 16. člena ZST-1, ne velja za primer, kadar se v postopku uveljavlja več tožbenih zahtevkov. Zaradi neopredelitve do njunih ključnih argumentov je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani plačilni nalogi so nezakoniti tudi zato, ker iz njih ni jasno, kakšna taksna obveznost naj bi nastala. Pooblaščenec tožnic je prejel štiri plačilne naloge, zato ni jasno, ali je njuna taksna obveznost 15.424 EUR (v primeru, če gre za štiri ločene plačilne naloge) ali 7.712 EUR (v primeru, da gre za dva plačilna naloga, izdana v dveh izvodih). Na vseh plačilnih nalogih sta navedeni obe tožnici, nikjer pa ni navedeno, da bi bila njuna taksna obveznost solidarna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da naj bi iz pravdnega spisa izhajalo, da sta bila izdana dva plačilna naloga, eden za primarni in eden za podredni tožbeni zahtevek ter da je plačilna naloga poslalo obema tožnicama, saj sta solidarni dolžnici. Navedeno ne izhaja iz izpodbijanih plačilnih nalogov niti iz drugih listin v spisu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnici v predmetni zadevi uveljavljata primarni in podredni tožbeni zahtevek. Vrednost spornega predmeta za primarni tožbeni zahtevek znaša 492.710 EUR, za podrednega pa 985.420 EUR. Sodišče prve stopnje je 3. 3. 2022 izdalo plačilna naloga za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, in sicer za plačilo sodne takse za primarni zahtevek v višini 5.784 EUR in za plačilo sodne takse za podredni zahtevek v višini 1.928 EUR.1 Tožnici sta zoper plačilna naloga vložili ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom z dne 18. 3. 2022, s katerim je ugovor tožnic kot neutemeljen zavrnilo.

5. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izdalo in pooblaščencu tožnic poslalo štiri plačilne naloge, so neutemeljene in neizkazane. Tožnici prejem štirih plačilnih nalogov zgolj zatrjujeta, medtem ko je iz spisa v predmetni pravdni zadevi jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje 3. 3. 2022 izdalo dva plačilna naloga – enega za primarni in drugega za podredni tožbeni zahtevek, ki se oba glasita na obe tožnici.2 Gre torej za solidarno obveznost plačila sodne takse, in sicer za primarni zahtevek v višini 5.784 EUR ter za podredni zahtevek v višini 1.928 EUR. To je v izpodbijanem sklepu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz odredbe za vročanje3 in vročilnice v spisu4 nadalje izhaja, da sta bila pooblaščencu tožnic posredovana le zgoraj navedena plačilna naloga. Tudi če je pri pošiljki prišlo do pomote in sta tožnici prejeli po dva izvoda vsakega od plačilnih nalogov, to ne vpliva na njuno pravilnost in zakonitost. Tožnici bi lahko dvom glede števila izdanih plačilnih nalogov odpravili s poizvedbo pri sodišču prve stopnje oziroma z vpogledom v predmetni pravdni spis.

6. Sodišče prve stopnje se je do navedb tožnic glede najvišje dovoljene takse za postopek argumentirano opredelilo in pojasnilo, da veljavni ZST-1 že upošteva in vključuje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15, ki določa maksimalno višino vrednosti spornega predmeta v višini 500.000 EUR, ki predvideva sodno takso v višini 2.175 EUR (količnik 1,0) oziroma 6.525 EUR (količnik 3,0), pri čemer se pri odmeri dolgovane sodne takse upošteva vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek. Vrednosti spornega predmeta se pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ne seštevajo, prav tako se ne seštevajo za to odmerjene sodne takse. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse za primarni in podredni zahtevek. Očitana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS tako nista podani, saj se je sodišče prve stopnje soočilo z ugovorom tožnic, se do njega opredelilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

7. Navedenim razlogom iz 7. in 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 je bila omejena višina sodnih taks glede na vrednost spornega predmeta.5 Sodne takse se določajo v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta (ne vrednosti postopka), kar prispeva k temu, da tožeča stranka bolj realno oceni vrednost uveljavljenega (denarnega) zahtevka, in jo torej odvrača od uveljavljanja pretiranih zahtevkov. Iz navedene odločbe izhaja, da je namen sodnih taks, da stranke prispevajo h kritju stroškov za delovanje sodišč, ki jih mora država zagotavljati za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Pri visokih vrednostih spornega predmeta je strankin prispevek h kritju stroškov posamezne storitve sodišča višji, ne sme pa biti tako visok, da predstavlja večkratno preplačilo storitve sodišča, saj je s tem nesorazmerno poseženo v pravico stranke do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Ustavno sodišče RS je primerno ravnovesje med namenom sodnih taks in pravicami strank vzpostavilo tako, da je določilo zgornjo mejo vrednosti spornega predmeta (500.000 EUR), od katere se odmerja sodna taksa.

8. Vrednost spornega predmeta je v postopku, v katerem stranka uveljavlja primarni in enega ali več podrednih zahtevkov, posebej določena za primarni in posebej za vsakega od podrednih zahtevkov. V skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZST-1 se tudi sodna taksa odmeri ločeno, in sicer za primarni zahtevek v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta za primarni zahtevek ne presega 500.000 EUR, vrednost podrednega zahtevka pa to mejo presega, zato je sodišče prve stopnje za odmero te sodne takse pravilno izhajalo iz maksimalne vrednosti spornega predmeta, t. j. 500.000 EUR. Odmerjeni sodni taksi (5.784 EUR in 1.928 EUR) tako ne presegata najvišje meje dovoljene sodne takse. Kot že zgoraj pojasnjeno, pa se vrednost odmerjenih sodnih taks za primarni in podredni tožbeni zahtevek ne seštevajo, kot se ne seštevajo vrednosti spornih predmetov oziroma zahtevkov. Tožeči stranki morata s plačilom sodnih taks prispevati k delovanju sodišča v zvezi s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom, imata pa v zvezi s tem dve ugodnosti. Prva je znižano plačilo sodne takse za podredni tožbeni zahtevek iz tretjega odstavka 18. člena ZST-1 (plača se le tretjina takse). Druga ugodnost je vračilo zneska plačane sodne takse za podredni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo (drugi odstavek 36. člena ZST-1).

9. Glede na navedeno so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Pri obeh odmerah sodne takse je sodišče prve stopnje upoštevalo zneska, ki sta ju tožnici iz tega naslova že predhodno plačali. 2 Glej list. št. 133 do 135 in 136 do 138 spisa (red. št. 53 in 54). 3 Glej list. št. 130 spisa. 4 Glej vročilnico pripeto k list. št. 130 spisa. 5 2. točka izreka Odločbe U-I-46/15-15 se glasi: _„Prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16) se razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR.“_ 4. točka izreka odločbe pa se glasi: _„Do drugačne zakonske ureditve se odločitev iz 2. točke tega izreka izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah;...“._