Jedro

Zmotno je prepričanje tožnice, da je imenovani sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju povzemal materialno pravo. Slednji je v obravnavani zadevi bil imenovan, ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanja spornih dejstev glede upravičenosti tožnice do dnevne odškodnine ter glede obstoja invalidnosti, samo ni razpolagalo s strokovnim znanjem medicine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača znesek 861,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje ter ji povrne pravdne stroške v znesku 322,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). V presežku, kar je tožnica zahtevala več, je njen zahtevek zavrnilo (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je prepozno ugovarjala ničnost določenega dela Splošnih pogojev, ki jih je izdala toženka. Prav tako napačen je zaključek, da tožnici ne pripada celotna zavarovalnina iz naslova dnevne odškodnine. Tožnica je namreč ves čas zatrjevala, da ji pripada 137 dni dnevne odškodnine, saj je to izkazala z objektivno listinsko dokumentacijo – potrdili o začasni zadržanosti od dela. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo namen Splošnih pogojev ter smisel določil materialnega prava v zvezi z uporabo termina „aktivno zdravljenje,“ prav tako je napačno interpretiralo listinsko dokumentacijo. Svojo odločitev je podalo izključno na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je v svojem mnenju povzemal materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi kot bistveno materialnopravno podlago moralo upoštevati judikat Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 216/2018 z dne 5. 7. 2018, iz katerega izhaja, da so določbe Splošnih pogojev toliko nenatančne in toliko abstraktne, da vnaprej ni možno predvideti, kaj sploh lahko oškodovanec od zavarovalnice pričakuje. V kolikor bi bili Splošni pogoji toženke jasni, potem za določitev dnevne odškodnine ne bi rabili izvedencev, saj bi lahko sodišče sámo določilo, kaj je aktivno zdravljenje. Tožnica dodatno izpostavlja vprašanja ali lahko tudi oškodovanec na podlagi svoje zdravstvene dokumentacije določi kaj je aktivno zdravljenje. Ali je aktivno zdravljenje že prvi dan, ko nekdo gre k zdravniku. Ali je kot aktivno zdravljenje šteti zakasnelo napotitev oškodovanca k ustreznemu zdravniku specialistu, morebiti tudi čakanje na posamezno preiskavo, in podobno. Sodišče prve stopnje na zgoraj navedena vprašanja ni odgovorilo, zato je po mnenju tožnice pritožba potrebna. Tožnica izpostavlja še, da je toženka zavrnila njen zahtevek z navedbo, da ne gre za poškodbo, zato se zastavlja vprašanje ali je bila tožnica dolžna že v tožbi razpredati kaj je aktivno zdravljenje in kaj ni. Potreba po teh navedbah se je namreč pojavila šele, ko je izvedenec medicinske stroke v svojem mnenju napačno povzemal materialno pravo.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena zatrjevanja o kršitvi določb postopka, ker je sodišče prve stopnje tožničine navedbe o ničnosti določenega dela Splošnih pogojev, ki jih je izdala toženka, štelo za prepozne. Podrobno in skrbno obrazložitev za takšno odločitev je sodišče prve stopnje podalo v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju na takšno obrazložitev v celoti sklicuje, saj je pravilna. Dodaja le, da ne drži, da je tožnica šele po prejemu izvedenskega mnenja prim. A. A., dr. med., imela razloge s katerimi je lahko navajala nejasnost oziroma nedoločnost Splošnih pogojev. Vsebina slednjih je tožnici mogla biti znana že ob sklenitvi zavarovalne police za nezgodno zavarovanje z dne 31. 12. 2014 (priloga B1 in B2), prav tako je tožnica ob vložitvi tožbe imela vse možnosti, da bi navedla v čem se kažejo nejasnosti Splošnih pogojev in kako je to (lahko) vplivalo na njen pravni položaj, navedeno pa bi lahko storila vsaj po prejemu odgovora na tožbo, saj je toženka v njem podala navedbe glede Splošnih pogojev in njihove vsebine. In kot je že sodišče prve stopnje pojasnilo, tožnica niti po prejemu odgovora na tožbo niti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ni podala nobenih navedb o dejstvih, ki bi opredeljevala spornost oziroma morebitno ničnost določenega dela Splošnih pogojev. Namreč, šele ob ustrezni trditveni podlagi (7. člen ZPP) lahko sodišče, tudi po uradni dolžnosti ob pravilni uporabi materialnega prava, ugotavlja ali so podane okoliščine, ki vodijo do ničnosti pogodbenega določila. Ko sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, je pri tem vezano na postavljeni zahtevek in trditve pravdnih strank, upošteva torej dejstva, ki so mu znana in ki vsebinsko opredeljujejo ničnost. 8. Zmotno je prepričanje tožnice, da je imenovani sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju povzemal materialno pravo. Slednji je v obravnavani zadevi bil imenovan, ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanja spornih dejstev glede upravičenosti tožnice do dnevne odškodnine ter glede obstoja invalidnosti, samo ni razpolagalo s strokovnim znanjem medicine. V zvezi s tem je slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedenec poverjeno nalogo opravil skrbno in nepristransko, Splošnih pogojev toženke pa ni niti poskušal tolmačiti, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Materialno pravo je v domeni razlage sodišča. 9. Prav tako ne vzdržijo pritožbena izvajanja, da tožnici pripada dnevna odškodnina za vseh 137 dni, kolikor je bila začasno zadržana od dela. Kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz Splošnih pogojev, ki so relevantni za obravnavano zadevo, ne izhaja, da je določanje dnevne odškodnine vezano na trajanje bolniškega staleža,1 ampak določajo, da je dnevna odškodnina vezana na dneve medicinsko dokumentiranega aktivnega (tudi kontinuiranega) zdravljenja. Iz navedenih pogojev prav tako zelo jasno izhaja, kaj pomeni besedna zveza aktivno zdravljenje, in sicer pomeni vso terapijo, ki se izvaja kontinuirano (neprekinjeno) in predstavlja postopke za dokumentirano izboljšanje zdravstvenega stanja po poškodbi.2 Izrecno pa je določeno tudi, kaj ne šteje za aktivne dneve zdravljenja.3 Po povedanem so zato nebistvena in posledično neutemeljena vsa pritožbena izvajanja v smeri, da ni jasno kaj šteti kot aktivno zdravljenje oziroma kako se določa. 10. Ker pa tožnica, kot že zgoraj pojasnjeno, vse do prejema izvedenskega mnenja ni podala nobenih navedb o dejstvih, ki bi opredeljevala spornost oziroma morebitno ničnost določenega dela Splošnih pogojev, in so bile njene kasnejše navedbe o tem podane prepozno, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do nadaljnjih pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje kot podlago svoji odločitvi moralo uporabiti izpostavljeni judikat Vrhovnega sodišča. 11. V kakšnem smislu naj bi sodišče prve stopnje spregledalo namen Splošnih pogojev in katero listinsko dokumentacijo naj bi napačno interpretiralo tožnica ne pojasni, zato pritožbena presoja teh navedb ni možna.

12. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka, niti ni zagrešilo v pritožbi dodatno izpostavljenih kršitev. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Ta se izplača tudi, če zavarovanec med aktivnim zdravljenem opravlja svoje redne delovne naloge (2. točka osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev). 2 Glede pojasnila términa dnevne odškodnine in aktivnega zdravljenja gl. predvsem 2. in 3. točko osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev. 3 3. točka osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev.