Jedro

Ker je tožnik po sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno s toženo stranko, izkoriščal poslovne zveze, pridobljene z delom in s tem kršil pogodbeno prepoved konkuriranja, ni upravičen do plačilo odmene za spoštovanje konkurenčne klavzule. Pri tem ni bistveno, ali je tožena stranka zaradi te kršitve od tožnika zahtevala plačilo odškodnine za nastalo škodo oziroma pavšalne odškodnine, ki je bila za ta primer predvidena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14.380.540,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe; da je dolžna tožena stranka od 18.3.2005 pa vse do prenehanja uveljavljanja konkurenčne klavzule, vendar najdlje do 18. novembra 2006, tožeči stranki do vsakega 18. v mesecu plačati mesečno odmeno v višini razlike med 860.500,00 SIT in zneskom bruto plače tožnika za pretekli mesec, ki ga tožeča stranka sporoči toženi stranki do vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega zneska posebej, da ne bo izvršbe, ter tožeči stranki povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 410.860,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti največ do višine glavnice.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka zoper njega ni uveljavljala konkurenčne klavzule oziroma mu ni z ničemer prepovedala uporabe poslovnih znanj, izkušenj in zvez. Konkurenčna klavzula, določena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi, je jasna in nedvoumna. Iz pogodbe o zaposlitvi, sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in dopisa tožene stranke z dne 18.10.2004, izhaja, da je tožena stranka uveljavljala konkurenčno klavzulo. Na te listine pa se je tožnik opiral. Tožena stranka ga ni obvestila o drugačnih namenih, sodišče prve stopnje pa se do navedenega ni opredelilo. Razumljivo je, da je hotela tožena stranka v teku sodnega postopka relativizirati svoja ravnanja in jih zožiti le na to, da so pomenila zgolj reakcijo na ravnanje tožnika in da njihov namen ni bil omejevanje podjetniške svobode. Da je tožena stranka uveljavljala konkurenčno klavzulo, izhaja tudi iz pričanja dr. A.B.R., direktorice službe kadri pri toženi stranki, ki je pojasnila, da je uprava tožene stranke odločala o tem, ali so pogoji za tožbo zoper tožnika. Tako je zaključek prvostopne sodbe, da tožena stranke z dopisom z dne 18.10.2004 ni prepovedala tožniku dejavnosti, ki bi zmanjševale možnost zaposlitve, povsem napačen. Tožnik se je zaposlil v lastnem podjetju in prek njega želel opravljati prodajo zdravil na trgih držav bivše sovjetske zveze za razna farmacevtska podjetja in sicer za X ter nekatera druga farmacevtska podjetja. Zato je za presojo konkurenčnosti dejavnosti potrebno upoštevati odnos med toženo stranko in X. O konkurenčnosti tega podjetja in tožene stranke jasno izkazujejo reakcije tožene stranke, ko je izvedela za namen tožnika, da pripelje na kazahstanski trg novo farmacevtsko podjetje in mu je pri tem pomagala s svojim znanjem, izkušnjami in poznanstvi. Te reakcije so bile v tem, da je nemudoma prepovedala svojim delavcem komunikacijo s tožnikom, tožnika pa opozorila na to, da ga veže konkurenčna klavzula. Odškodnina, ki jo v primeru zmanjšanja zmožnosti za zaposlitev dolžna plačevati tožena stranka je pavšalna odškodnina. Zaradi tega tožeča stranka niti ni izkazovala natančne višine škode, ki jo je spoštovanje konkurenčne klavzule povzročilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da naj bi imela poslovne priložnosti, ki jih zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule ni mogla izkoristiti. Tak zaključek ni pravilen in je v nasprotju z dejstvi in predstavljenimi dokazi. Tožeča stranka je na več mestih, tudi zaslišana kot stranka, jasno navedla, da je bila zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule, sploh pa po sprejemu dopisa tožene stranke z dne 18.10.2004, prisiljena opustiti nameravan posel z X. Vrednost posla, ki ga je imela, bi v prvem letu znašal 100.000,00 USD. Tako je jasno, da je utrpel škodo. Za izplačilo odškodnine zadostuje zgolj abstraktna možnost zmanjšanja zaposlitve. Tožnik pa je v postopku izkazal celo povsem konkreten poseg v njegovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, zato je zahteva po plačilu odškodnine v skladu z 2. alineo 3. odstavka 9. člena Pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Priglaša stroške pritožbe.

V obširnem odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, povzema razloge izpodbijane sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ter sprejelo odločitev, ki je pravilna, vendar iz deloma drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do odmene zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ker naj iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.8.2004 (priloga A2) ter zapisnika o sestanku z dne 18.11.2004 ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku prepovedovala opravljanje dejavnosti, ki bi zmanjševala njegovo možnost za zaposlitve. Glede na določbo drugega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero se je tožnik obvezal, da med trajanjem delovnega razmerja in še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo sklenil delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorske pogodbe s konkurenčno družbo ali na kakšen drug odplačen ali neodplačen način delal zanjo in s tem izkoriščal tehnična proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, pridobljene z delom ali v zvezi z delom v družbi, niti ne bo ustanovil konkurenčne družbe ali postal njen družabnik, sicer je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožniku v primeru prenehanja delovnega razmerja povrnila sorazmerno pavšalno odškodnino ali dejansko nastalo škodo, bi tožniku pripadalo dogovorjeno nadomestilo že zato, ker bi dogovor o konkurenci spoštoval. Zato glede na takšno vsebino pogodbenega določila posebna izjava tožene stranke, s katero bi se ta izjavila o spoštovanju konkurenčne klavzule, ni bila potrebna. Glede na navedeno je tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je obveznost iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi tista, ki je povzročila zmanjšano možnost zaposlitve, ki bi utemeljevala odmeno po tretjem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi, pa katerem bi tožniku pripadala sorazmerna pavšalna odškodnina v bruto znesku ali dejansko nastala škoda, in sicer v primeru opravičene nezaposlenosti v višini 100% njegove povprečne bruto osnovne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, oziroma v primeru zmanjšane možnosti zaposlitve v višini razlike med plačo, ki jo prejema pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo sicer prejemal. Z navedeno pogodbeno vsebino sta se stranki v skladu z 38. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; v nadaljevanju: ZDR) posebej dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v času veljavnosti in po prenehanju pogodbe o zaposlitvi v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez, pridobljenih z delom tožnika pri toženi stranki. Pri takšnem dogovoru je šlo za tožnikovo vnaprejšnjo in za določeno obdobje tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitve pogodbeno odpoved konkuriranja, zato bi mu pripadalo nadomestilo tudi v primeru, ko ne bi izkazal priložnosti za dejansko konkuriranje, saj se je s pogodbeno konkurenčno klavzulo zavezal, da ne bo konkurenčno deloval. To pa je odločilen razlog, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do vtoževanega zneska. Zato tudi niso odločilne tožnikove pritožbene navedbe, da je konkretno izkazal poslovno priložnost za sodelovanje z X, ki pa je zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule ni mogel uveljaviti.

Vendar iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik Y dne 14.10.2004 poslal dopis po elektronski pošti (priloga B1 in B5 - prevod iz angleščine), s katerim so jo seznanil, da je imel v Sarajevu uspešen sestanek s področnim vodjem X, ki je pripravljen svoje poslovanje razširiti tudi na Kazahstan, delavci tožene stranke pa so edini vir informacij. Pri tem ji je posredoval seznam registriranih zdravil v Rusiji s CIP cenami, seznam vseh njihovih izdelkov, ter navedel, da prosijo (X) za analizo IMS ali RMBC ATC skupin, kjer imajo svoje pozicije, potrebovali bi konkurenčne cene (veletrgovske in v lekarni), ter napotke glede registracije zdravil. V elektronski pošti jo je nadalje seznanil s tem, da so po prejemu registracijskih potrdil pripravljeni vložiti približno 20 % od načrtovane prodaje za pospeševanje trženja in promocijo, plus 6.000 USD zanjo in Y ter približno 6.000 USD za prodajno skupino (letno); če bi bili rezultati dobri, pa so pripravljeni povečati proračun za promocijo in plače. V 6. točki dopisa je tožnik še navedel, da če bi bili rezultati dobri (prvo leto - 2005 prodaja v obsegu 100.000 ameriških dolarjev), je X pripravljen povečati proračun za promocijo in plače in izrecno navedel, da je vse to "seveda strogo zaupno". Takšno ravnanje tožnika, ko je nagovarjal delavko tožene stranke k temu, da bi X pomagala pri registraciji zdravil ter posredovala potrebne informacije, predstavlja najmanj izkoriščanje poslovnih zvez, pridobljenih z delom, v smislu drugega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je s tem kršil pogodbeno prepoved konkuriranja, ni upravičen do vtoževane odmene po tretjem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma po 38. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je torej odločilo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odmene zaradi konkurenčne klavzule, pri čemer ni bistveno, da tožena stranka zaradi kršitve od tožnika ni uveljavljala plačila odškodnine za nastalo škodo oziroma pavšalne odškodnine v višini štiriindvajsetih tožnikovih povprečnih neto osnovnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih, če se dejanska škoda ne bi dala ugotoviti, glede na drugi odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilne, se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredelilo, saj ne vplivajo na drugačno odločitev od izpodbijane.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v skladu z 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, po drugem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato glede na 155. člen ZPP sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.