Jedro

Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne gre le takrat, ko delavec delodajalcu konkurira s končnim proizvodom ali storitvijo in pri tem v celoti opravi posel, ki bi ga sicer lahko opravil delodajalec, temveč tudi, ko delavec opravi le del te dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2013, za ugotovitev, da je tožniku 28. 1. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je trajalo do 13. 12. 2013 ter za obračun in plačilo razlike med nadomestilom plače, ki bi ga tožnik prejel, če bi delal pri toženi stranki in prejemki iz naslova samozaposlitve za čas od 29. 1. 2013 do vključno 13. 12. 2013. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki brez njenega soglasja, kot samostojni podjetnik opravljal dela, ki za toženo stranko pomenijo konkurenco. Ugotovilo je, da imata tožena stranka in tožnik kot s. p. registrirano ne le enako glavno dejavnost, temveč tudi enako spremljajočo dejavnost in da je tožnik kot samostojni podjetnik opravljal storitve, ki so bile enake delom in nalogam, ki jih je opravljal za toženo stranko na delovnem mestu konstruktor, to je statično presojo in statične izračune objektov oziroma njihovih posameznih delov. Ocenilo je, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadovoljivo vsebinsko in časovno opredelila očitano kršitev, ko je navedla, da je tožnik ves čas trajanja delovnega razmerja kršil konkurenčno prepoved. Toženi stranki je lahko šele v sodnem sporu, potem ko je tožnik predložil nekaj računov, postalo znano, kdaj konkretno je tožnik opravil statične izračune za naročnike.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. Kot zmotno je zavrnilo naziranje sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati specifičnost obravnavane kršitve in izredno omejeno možnost pridobivanja konkretnejših dokazov s strani delodajalca, saj za takšno drugačno presojo vprašanja časovne in vsebinske opredelitve kršitev ni nobene podlage. Tožena stranka je šele med sodnim sporom na podlagi listin, ki jih je predložil tožnik, dokazovala kršitev konkurenčne prepovedi, čeprav za te konkretne posle oziroma storitve v času odpovedi sploh ni vedela in jih v odpovedi, razen s pavšalno obrazložitvijo, tudi ni opredelila. Zaradi časovno nekonkretiziranih kršitev tudi ni možen preizkus pravočasnosti odpovedi. Sodišče druge stopnje je očitane kršitve presojalo tudi po vsebini in se pri tem opredelilo do treh računov, ki so bili izdani manj kot šest mesecev pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Postavilo se je na stališče, da je treba ločiti med splošnimi statičnimi izračuni, kakršne je tožnik izdeloval kot s.p., in statičnimi izračuni, izdelanimi za potrebe postavitve fotonapetostnih elektrarn, kakršne je tožnik izdeloval kot delavec tožene stranke. Pri tem se je oprlo tudi na ugotovitev izvedenca, da storitve, ki jih je tožnik opravljal kot samostojni podjetnik po predloženih računih, niso predstavljale neposredne konkurenčne dejavnosti toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot nedopustno širitev obsega prvotne obdolžitve in opredelitve odpovednih razlogov štelo dokaze, ki jih je tožena stranka pridobila po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka s tem ni širila očitkov iz odpovedi; ti pa so bili, da je tožnik kot samostojni podjetnik imel registrirano enako dejavnost kot tožena stranka, da je to dejavnost, predvsem izdelavo statičnih izračunov za različne vrste objektov in izgradnjo sončnih fotonapetostnih elektrarn, tudi dejansko opravljal in da za opravljanje te dejavnosti ni imel pisnega soglasja delodajalca. Tožena stranka je izkazala, da je tožnik na spletnih portalih oglaševal iste dejavnosti, kot jih je opravljal pri toženi stranki in da je iz tega naslova dosegal prihodke, ki so celo presegali prihodke iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da predložitev dokazov, s katerimi tožena stranka v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni razpolagala, ne pomeni širjenja obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi. Pri na novo pridobljenih dokazih ni šlo za razloge ali očitke, ki bi bili drugačni od tistih, ki so navedeni v odpovedi. Tožnik je bil v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjen z očitki, da krši konkurenčno prepoved, dvakrat je bil povabljen na zagovor, vendar ni želel dati nikakršnih informacij o pridobitni dejavnosti, ki jo opravlja kot popoldanski s. p. Šele ko je tožnik sodišču predložil nekaj računov, je bilo toženi stranki omogočeno, da je preko tožnikovih strank lahko ugotavljala, katere posle je tožnik opravljal kot samostojni podjetnik. Pri tem se je pokazalo, da tožnik storitve opravlja za družbe, s katerimi je tožena stranka poslovno sodelovala, te storitve so ji predstavljale neposredno konkurenco in so bile istovrstne delom, ki jih je tožnik opravljal pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje se zmotno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 463/2008 z dne 6. 12. 2010, VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015, VIII Ips 40/2016 z dne 24. 5. 2016, VIII Ips 224/2013 z dne 13. 1. 2014 in VIII Ips 192/2011 z dne 18. 6. 2012. 4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, kot je opredeljena v prvem odstavku 37. člena ZDR se skupaj s prepovedjo škodljivega ravnanja (35. člen ZDR) in obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti (36. člen ZDR), uvršča v splošno delavčevo obveznost lojalnosti do delodajalca, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca. Brez pisnega soglasja delodajalca delavec ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

8. Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne gre le takrat, ko delavec delodajalcu konkurira s končnim proizvodom ali storitvijo1 in pri tem v celoti opravi posel, ki bi ga sicer lahko opravil delodajalec, temveč tudi, ko delavec opravi le del te dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu. Navedeno pomeni, da bi lahko šlo za kršitev konkurenčne prepovedi tudi v primeru, če bi tožnik za potrebe izgradnje male fotonapetostne elektrarne, ki jo projektira in gradi toženi stranki konkurenčni izvajalec, izdelal statični izračun obremenitve strehe. V tem sporu je zato bistveno, ali je tožnik za druge naročnike izdeloval statične izračune oziroma projektno dokumentacijo, ki je bila potrebna za postavitev malih fotonapetostnih elektrarn, kar je dejavnost, s katero se tožena stranka dejansko ukvarja. To pomeni, da je zmotno stališče izvedenca, da bi za kršitev konkurenčne prepovedi šlo le v primeru, če bi se tožnik kot samostojni podjetnik ukvarjal s postavitvijo malih fotonapetnostnih elektrarn. V resnici bi za kršitev konkurenčne prepovedi zadoščalo, da bi tožnik opravil statični izračun, ki je potreben za izdelavo projekta postavitve male fotonapetostne elektrarne, na podlagi tega izračuna pa potem drug izvajalec (npr. A., d. o. o., ali B., d. o. o.) postavil malo fotonapetnostno elektrarno.

9. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne zadošča zgolj to, da so storitve, ki jih tožnik opravlja kot samostojni podjetnik, zajete v opisu nalog delovnega mesta konstruktorja, ki ga je tožnik zasedal pri toženi stranki. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je potrebno razlikovati med splošnimi statičnimi izračuni in statičnimi izračuni, izdelanimi za potrebe postavitve malih fotonapetostnih elektrarn. Kršitev konkurenčne prepovedi bi lahko predstavljali le statični izračuni za potrebe postavitve malih fotonapetostnih elektrarn, saj ni bilo ugotovljeno, in tudi ne zatrjevano, da bi se tožena stranka ukvarjala s projektiranjem oziroma statičnimi izračuni, ki ne bi bili povezani z njeno osnovno dejavnostjo projektiranja in postavljanja malih fotonapetostnih elektrarn. Tudi tožnik je naloge konstruktorja pri toženi stranki opravljal le v zvezi s to dejavnostjo.

10. Zavajajoča je revizijska trditev, da je tožnik na spletu oglaševal enako dejavnost, kot jo opravlja tožena stranka. Seveda bi se že takšno oglaševanje lahko pomenilo kršitev konkurenčne prepovedi, vendar tožena stranka ni predložila dokaza za takšno oglaševanje. Revizijska navedba se lahko nanaša le na izpis spletne strani ... , vendar iz tega izpisa takšno oglaševanje ni razvidno. Na tej spletni strani je zgolj navedena glavna dejavnost C. C., s. p., to je druge inženirske dejavnosti in tehnično svetovanje, česar nikakor ni možno šteti za konkurenčno oglaševanje iste dejavnosti, kot jo dejansko opravlja tožena stranka.

11. Izpodbijana sodba ne temelji zgolj na zaključku, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker očitki o kršitvi konkurenčne prepovedi niso vsebinsko in časovno konkretizirani, temveč tudi na zaključku, da tožnik kot samostojni podjetnik z izdelavo statičnih izračunov in drugih storitev, razvidnih iz računov, ki jih je predložil, ni konkuriral toženi stranki. Pri tem je sodišče svojo presojo utemeljeno omejilo zgolj na račune, ki so bili izdani po 28. 7. 2012, saj je od domnevnih kršitev, ki naj bi jih dokazovali pred tem datumom izdani računi, do odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitno že potekel šestmesečni objektivni rok od nastanka razloga, v katerem delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da se od računov, izdanih po 28. 7. 2012 na statične izračune nanašajo le trije računi, in sicer: račun št. 4/12 z dne 3. 9. 2012, račun št. 7/12 z dne 6. 9. 2012 in račun št. 13/12 z dne 10. 12. 2012. Tožena stranka je sicer tudi glede teh računov zatrjevala, da je bila projektna dokumentacija izdelana zaradi postavitve sončnih elektrarn, vendar teh trditev ni dokazala. Kot je že razloženo zgoraj, bi izstavitev teh računov lahko dokazovala kršitev konkurenčne prepovedi, če bi bila v teh računih izkazana dela potrebna za načrtovanje ali postavitev malih fotonapetostnih elektrarn, vendar kaj takšnega v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne zadošča zgolj to, da je tožnik za druge opravljal enako delo kot ga je opravljal za toženo stranko, to je izdeloval statične izračune, temveč bi se ti izračuni morali nanašati na dejavnost, ki jo je tožena stranka na trgu dejansko opravljala. V postopku ni bilo zatrjevano, da bi tožena stranka izdelovala statične izračune izven potreb projektiranja in izdelave malih fotonapetostnih elektrarn.

12. Glede na vse navedeno niti ni bistveno, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da očitki v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso dovolj konkretizirani. Sodišče druge stopnje je zahtevku ugodilo tudi na podlagi presoje, da tožniku očitana kršitev konkurenčne prepovedi ni dokazana. Ta presoja temelji na izvedenem dokaznem postopku (predloženi računi, ugotovitve izvedenca, pisne izjave podjetij s katerimi je sodeloval tožnik). Pri tej presoji je sodišče druge stopnje izhajalo iz pravilne predpostavke, da gre za kršitev konkurenčne prepovedi v smislu določbe 37. člena ZDR le v primeru, če delavec brez soglasja delodajalca opravlja delo oziroma sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko in ne le v okviru registracije opravlja delodajalec in ki pomenijo, ali bi lahko pomenili konkurenco za delodajalca.

13. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 V konkretnem primeru to pomeni s projektiranjem ali postavitvijo male fotonapetostne elektrarne.