25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 51/2003 z dne 15. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 1999 (tj. od izteka roka iz 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) dalje. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke, znižalo prisojeno odškodnino in zakonske zamudne obresti prisodilo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Odločitev je oprlo na stališče, da odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele, ko jo sodišče ob upoštevanju meril iz 200. člena ZOR in razmer v času izdaje sodbe naloži v plačilo toženi stranki. Po mnenju Višjega sodišča je tožena stranka v plačilni zamudi šele od izdaje sodbe dalje, zato šele od takrat dalje dolguje poleg s sodbo odmerjene glavnice tudi zakonske zamudne obresti po prvem odstavku 277. člena ZOR. Pritožnik je proti tej sodbi vložil revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji glede višine odškodnine ugodilo, glede obresti pa jo je zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem Višjega sodišča o začetku teka zamudnih obresti.

2.Pritožnik izpodbija zavrnilni del sodbe Vrhovnega sodišča le v delu, v katerem je bilo odločeno o obrestih. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je tožena stranka (zavarovalnica) prišla v zamudo po preteku 14-dnevnega roka iz 919. člena ZOR, zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti že od tega dne dalje. Sodiščema očita, da sta glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti odločali v nasprotju z veljavno zakonsko ureditvijo. Opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002[1]. Sodišči naj bi neupravičeno razlikovali med premoženjsko in nepremoženjsko škodo in s tem diskriminirali pritožnika. Argument, da je odločitev v skladu s sodno prakso, se pritožniku ne zdi prepričljiv. Sodba Vrhovnega sodišča naj bi bila "prazna", ker naj ne bi imela razlogov o tem, zakaj je Vrhovno sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti. Sodišču očita tudi pristranskost v korist državnih zavarovalnic.

B.

3.Po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve Ustavnega sodišča ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če (domnevna) kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Od odločitve v zadevi ni pričakovati rešitve tako pomembnega pravnega vprašanja, da bi to upravičevalo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča v postopku te ustavne pritožbe. Upoštevati je namreč treba, da po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 25. 6. 2002 pravno stališče o teku zamudnih obresti glede odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ne pride več v poštev za čas po 1. 1. 2002. Po sedaj uveljavljenem stališču sodne prakse je oškodovanec za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje upravičen do obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Iz navedenega izhaja, da pravna problematika, na katero opozarja pritožnik, objektivno izgublja pomen, saj pravno stališče, ki mu pritožnik nasprotuje, pride v poštev le še za odločitev o zamudnih obrestih od obravnavanih terjatev za čas pred 1. 1. 2002. Zato je že iz tega razloga mogoče oceniti, da ne gre za tako pomembno pravno vprašanje, da bi se o njem moralo izrekati Ustavno sodišče in s tem za ravnanja v bodoče usmeriti prakso sodišč v pravdnem postopku.

5.Zadeva tudi subjektivno za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi zadevo poleg dveh sodišč v pravdnem postopku moralo presojati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Predvsem je treba upoštevati, da gre pri obrestih le za stransko terjatev. Prav tako pa znesek spornih obresti v obravnavani zadevi ne dosega posebej visoke vrednosti (in je tudi precej nižji od zneska glavnice). Za pritožnika je namreč sporen znesek zamudnih obresti od zneska 1.475.000 SIT za obdobje od 6. 9. 1999 do 24. 4. 2001.

6.Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Objavljeno v Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.