Jedro

Do odstopa mrežnice na desnem očesu tožnika je prišlo, ko je tožnik dvigoval težko breme, vendar ne zaradi dvigovanja bremena, temveč zaradi operacije, ki je bila predhodno opravljena na desnem očesu tožnika. Ker pri zdravem in neoperiranem očesu ob dvigovanju težkega bremena nikoli ne pride do odstopa mrežnice, med delom tožnika in škodo, ki mu je nastala, ne obstoji pravno upoštevna vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi . Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo tožnika, utrpelo zaradi odstopa mrežnice na desnem očesu tožnika, in sicer primarni tožbeni zahtevek za plačilo 2.111.949,00 SIT s pripadki, ter sekundarni tožbeni zahtevek za plačilo 3.011.949,00 SIT s pripadki. Zoper takšno sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in predlagal spremembo sodbe. Navajal je, da je zaključek sodišča, da tožnikovo dvigovanje okoli 100 kg težkega koluta skupaj s sodelavcema ni vzrok za njegovo poškodbo, in da je bil izključni vzrok za tožnikovo poškodbo predhodni operativni poseg oz. predhodno bolezensko spremenjeno desno oko tožnika, hudo zmoten. Sodišče prve stopnje ni s potrebno skrbnostjo ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Iz izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev izhaja, da so dvigovali približno 100 kg težak kolut, in da je neposredno po tem dvigu tožnik zaznal, da je z njegovim očesom nekaj narobe, 2 do 3 ure po tem pa na desno oko ni več videl. Pred tem dvigovanjem tožnik na desnem očesu ni imel težav z vidom. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno dokazno ocenilo zdravniške dokumentacije in mnenj izvedencev. Tožnik je bil operiran 3 leta pred spornim dogodkom, ves ta čas je normalno videl in delal. Zato je po pravilu o adekvatni vzročnosti škodo pripisati le dvigovanju težkega bremena. Tožnik meni, da je njegov primer analogen s situacijo, ko oškodovanec, ki ima bolezensko okvaro hrbtenice, katere stanje pa je nemo in brez bolečin, doživi prometno nesrečo, v kateri utrpi zvin vratne hrbtenice in vsled tega bolečine v hrbtenici. V primerih, ko je bilo prejšnje bolezensko stanje do škodnega dogodka nemo, sodna praksa že več kot tri desetletja po pravilu adekvatne vzročnosti šteje, da so vse posledice, ki se manifestirajo šele po škodnem dogodku, posledica škodnega dogodka. Podobno je, ko oškodovanec pred škodnim dogodkom boleha za osteoporozo in se zato pri njem kosti hitreje zlomijo in pri manjši sili kot pri tistem, ki ne boleha za tako boleznijo. Poleg tega je imel delodajalec tožnika neprimerno organiziran delovni proces. Tožniku tudi ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je utrpel škodo medtem, ko je z dvema sodelavcema dvigoval okoli 100 kg težak kolut žice, kar je sicer delo s povečano nevarnostjo. Med dvigovanjem je tožnik utrpel odstop mrežnice na desnem očesu. Tako dr. V., okulist, kot dr. K., oftalmolog, sta potrdila, da je prišlo do odstopa mrežnice zaradi težjega fizičnega napora. Vendar je dr. K. podal dne 29.9.1999 dopolnilno izvedensko mnenje in pojasnil, da pri zdravem očesu, ki ni kratkovidno in nima bolezenskih sprememb mrežnice in steklovine, tudi pri velikih telesnih naporih ne pride do raztrganja mrežnice ali njenega odstopa. Pri tožniku pa je bilo stanje desnega očesa spremenjeno že pred poškodbo. Na tem očesu je bil operiran zaradi sive mrene, tako da mu je bila vstavljena umetna očesna leča. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med delom pri zavarovancu tožene stranke in tožnikovo poškodbo ne obstoji pravno upoštevna vzročna zveza, ter na podlagi določbe 3.odstavka 177.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, tožbeni zahtevek zavrnilo. Po presoji sodišče druge stopnje je takšna odločitev pravilna. Po teoriji o adekvatni vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. V poštev pridejo samo posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Če je v danih okoliščinah posledica nekaj izrednega, tedaj taka posledica ni adekvatna in zato ni pravno odločilna. Iz podanih izvedenskih mnenj, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da odstop mrežnice ni adekvatna posledica dvigovanja težkega bremena. Je pa adekvatna posledica operacije očesa zaradi sive mrene. Po takšni operaciji lahko pride do odstopa mrežnice ob prisilnih legah glave ali ob težjih fizičnih delih, ali pa tudi povsem spontano. Tožniku se je to zgodilo ob dvigovanju težkega bremena. Dvigovanje težkega bremena samo po sebi pa ne povzroča odstopa mrežnice. Iz tega izhaja, da je toženi stranki uspelo ovreči domnevo vzročnosti iz določbe 173.člena ZOR in dokazati, da nevarna dejavnost (dvigovanje bremena) ni bila vzrok za nastanek tožnikove škode, in ni vplivala na obstoječo vzročno zvezo med operacijo desnega očesa tožnika in odstopom mrežnice tako, da bi jo pretrgala. Zato pritožbene navedbe niso utemeljene. S tem, ko pritožba poudarja, da iz izpovedi prič izhaja, da je tožnik imel težave z očesom takoj po dvigovanju bremena, ne izpodbije teže že povzetih izvedenskih mnenj glede vzročne zveze. Posledica je torej nastopila ob dvigovanju bremena, toda vzrok te posledice ni v dvigovanju bremena, temveč v operaciji očesa. Primer, ki ga navaja pritožba v zvezi s poškodbo hrbtenice in prometno nesrečo, tudi ne utemeljuje pritožbenih navedb o nepravilni uporabi teorije o vzročni zvezi. Bistveno vprašanje, na katerega kaže v pritožbi opisani primer, je namreč zopet to, ali je poškodba hrbtenice adekvatna, normalna posledica udeležbe v prometni nesreči. Tudi glede primeroma navedenega zloma kosti je bistveno vprašanje, ali je zlom kosti adekvatna posledica nekega dogodka. Če je, potem lahko posebne okoliščine na strani oškodovanca ostanejo brez teže ali pa pripeljejo do deljene vzročnosti. Sicer pa je vsak škodni primer enkraten in poseben in ga je zato potrebno kot takega tudi obravnavati. Navedb o nepravilni organiziranosti delovnega procesa pri zavarovancu tožene stranke, kar bi lahko pripeljalo poleg objektivne še do subjektivne odškodninske odgovornosti,ni potrebno posebej obravnavati zaradi neobstoja vzročne zveze med delom pri zavarovancu in med škodo. Vzročna zveza je namreč bistven element za obstoj prve in druge oblike odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, vendar ne zaradi tega, ker bi tožnik sam deloma ali v celoti povzročil škodo, temveč zato, ker odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana zaradi neobstoja vzročne zveze. Pritožba je neutemeljena, izpodbijana sodba pa tudi ni obremnjena z nepravilnostmi, na katere se pazi uradoma, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške za pritožbo (154. in 165.člen ZPP).