Jedro

Pravilna je presoja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik ni verodostojno predstavil svoje poti iz izvorne države (BiH) in obdobja bivanja na Hrvaškem oziroma Sloveniji in da je tožnik vložil prošnjo za azil le zato, da bi legaliziral svoje prebivanje v Republiki Sloveniji in s tem odložil prisilno odstranitev iz države, pa tudi nesporno je uničil svoj potni list, ker pa je prošnjo za azil vložil po sedmih dneh prebivanja v Republiki Sloveniji, pa je očitno, da tožnik tudi iz tega razloga zlorablja institut azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.11.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2., 3. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dneva od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V zvezi s presojo zakonitosti ocene verodostojnosti prosilca za azil v upravnem sporu je pritožbeno sodišče v zadevi I Up 867/2002 z dne 18.7.2003 postavilo standard, da mora biti prosilčeva izpoved, če v azilnem postopku ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve o preganjanju o izvorni državi, jasna, natančna in konsistentna. Če je izpovedba prosilca notranje konsistentna in dovolj verjetna, ni potrebno, da bi bile navedbe prosilca za azil potrjene z določenimi listinami. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik Diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v S. zaprosil za vstopni vizum v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da je razpolagal z veljavnim potnim listom. Njegovi tožbeni ugovori, da je potni list, ki naj bi bil ponarejen, uničil pred prehodom državne meje z Republiko Slovenijo in ne v B., kot je to navedel ob podaji prošnje za azil, so po mnenju sodišča prve stopnje nelogični, ob dejstvu, da je tožnik razpolagal z izvirnim potnim listom. Nadaljnji ugovor, da je imel ponarejen potni list zato, ker sicer ne bi mogel zapustiti izvorne države, ker bi ga sicer neznanci - člani kriminalne združbe, ki delujejo na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine, izsledili in ubili, je po mnenju sodišča prve stopnje v nasprotju s tožnikovo navedbo, da so mu prav ti neznanci grozili in zahtevali, da zapusti izvorno državo. Tudi ugovor, da je prošnjo za azil vložil po tednu dni bivanja v Republiki Sloveniji, ker, da je imel stresno potovanje zato, ker je potoval s ponarejenim potnim listom, je v nasprotju s podatki upravnih spisov. Tožnik je državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo prestopil ilegalno in zato ni potreboval potnega lista, glede na dolžino prebivanja v Republiki Hrvaški in dejstvu, da je v C. odpotoval z vlakom, je po mnenju sodišča prve stopnje neverjetno, da bi bil tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo v toliki meri izčrpan, da ne bi mogel vložiti prošnje za azil. Tožnik je v Republiko Slovenijo stopil ilegalno mimo mejnega prehoda in je zato tudi nelogičen tožbeni ugovor, da je šele od prijatelja izvedel, da v Sloveniji prebiva nezakonito. Dejstvo, da je tožnik prošnjo za azil vložil po tednu dni prebivanja v Republiki Sloveniji, kaže po mnenju sodišča prve stopnje na to, da dejansko ne potrebuje mednarodne zaščite. ZAzil res ne določa roka, kdaj mora posameznik izraziti namen, da bo vložil prošnjo za azil, vendar pa mora v primeru, če v državo vstopi ilegalno, za azil zaprositi v najkrajšem možnem času. Čas vložitve prošnje za azil glede na prihod prosilca za azil v državo pomeni eno od pomembnih okoliščin, na podlagi katere se presoja verodostojnost prosilca za azil, kar je tudi eden izmed glavnih dokaznih standardov v azilnem postopku. Tožnik je delavcem policije navedel, da je izvorno državo zapustil dne 1.10.2005, da je do dne 3.11.2005 opravljal priložnostna dela na tržnici v Z., nakar je dne 4.11.2005 vstopil v Republiko Slovenijo in do dne 10.11.2005, ko je zaprosil za azil, živel v samskem domu v C. Ob podaji prošnje za azil dne 11.11.2005 je navedel, da je izvorno državo zapustil pred približno 20 dnevi, torej približno dne 22.10.2005, v Republiki Hrvaški pa naj bi se nahajal le približno 4-5 dni, nato naj bi živel v Republiki Sloveniji. Iz potrdila hrvaškega Rdečega križa z dne 28.9.2005 pa izhaja, da se je tožnik že ob izdaji tega potrdila takrat nahajal na Hrvaškem. Zato tožnik ni verodostojno predstavil svoje poti iz Bosne in Hercegovine in tudi ne obdobja prebivanja na Hrvaškem oziroma v Sloveniji. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožnik vložil prošnjo za azil le zato, da bi legaliziral svoje prebivanje Republiki Sloveniji in s tem odložil prisilno odstranitev iz države. Nesporno je uničil potni list, ker pa je prošnjo za azil vložil po sedmih dneh pre bivanja v Republiki Sloveniji, je po mnenju sodišča prve stopnje očitno, da tožnik tudi iz tega razloga zlorablja institut azila. Tožnik je sicer predlagal, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo in ga zasliši, vendar po mnenju sodišča prve stopnje ni navedel argumentov glede konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma ki bi pojasnjevale njegove navedbe delavcem policije in ob podaji prošnje za azil, ki se nanašajo na uničenje potnega lista, potek poti iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo in čas od prehoda državne meje do vložitve prošnje za azil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbi tudi ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, ampak je v skladu 2. odstavkom 50. člena ZUS odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker je ugotovilo, da je bil dejansko stanje v postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in na ustaljeno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, ki je bila že večkrat potrjena tudi s pravnomočnimi sodbami pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Iz svoje izvorne države je bil prisiljen pobegniti, saj so v letu 2004 neznanci ubili njegovega strica R.P., s katerim sta bila med vojno v Bosni in Hercegovini skupaj v taborišču v D. Ko je njegov stric dobil poziv Mednarodnega sodišča v Haagu, da bi pričal proti vojnim zločincem, so ga neznanci takoj ubili. Neznanci so predvidevali, da bo tudi on dobil enak poziv in so mu zato začeli groziti s smrtjo. Iz vseh njegovih dosedanjih navedb je razvidno, da mu v njegovi izvorni državi trajno grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje ga ni zaslišalo na seji in je zato kršilo načelo zaslišanja in je zaradi tega izpodbijana sodba izpodbojna. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naroči naj ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Na tej podlagi je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, v povezavi z določbami 2., 3. in 5. alinee 36. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik ni verodostojno predstavil svoje poti iz Bosne in Hercegovine in obdobja bivanja na Hrvaškem oziroma v Sloveniji in da je tožnik vložil prošnjo za azil le zato, da bi legaliziral svoje prebivanje v Republiki Sloveniji in s tem odložil prisilno odstranitev iz države, pa tudi nesporno je uničil svoj potni list, ker pa je prošnjo za azil vložil po sedmih dneh prebivanja v Republiki Sloveniji, pa je očitno, da tožnik tudi iz tega razloga zlorablja institut azila. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v zadostnem obsegu ugotovila za odločitev v tem primeru bistvena dejstva, na katera je oprla svojo obrazložitev v dejanskem pogledu ter pravilno uporabila navedene določbe ZAzil, ki jih citira v svoji obrazložitvi, ter na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za azil z dne 11.11.2005 utemeljeno sklepala, da tožnikova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja.

Tožnik sicer v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, med drugim uveljavlja tudi tožbeni ugovor nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, zakaj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeni ugovor v tej smeri po mnenju pritožbenega sodišča ni dopusten, saj je ta ugovor po 5. odstavku 72. člena ZUS dopustno uveljaviti, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, kar v obravnavanem primeru ni podano. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki ga pa tožnik niti ne konkretizira in argumentirano ne navede, v čem naj bi bile očitane kršitve, pritožbeno sodišče pa takih kršitev tudi ni ugotovilo.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi ali na seji, kot terja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, razlikovalo od njegovih izjav v prošnji za azil z dne 11.11.2005. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve prošnje za azil, v kateri mora v skladu ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu in na podlagi splošno znanih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje. V zvezi s tem se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003, in na ustaljeno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.