Jedro

Dokončen upravni akt prve stopnje, zoper katerega je bila mogoča pritožba, v upravnem postopku pa ni bila vložena, ne more biti predmet upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke - Tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota Celje, s katero mu je bilo prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti na vrtu gostinskega obrata ....

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 2. odstavka 1. člena ZUS, po kateri sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov. Za dokončno odločbo je po 224. členu ZUP šteti odločbo, ki je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo. V tem primeru je iz listin upravnega spisa razvidno, da je tožnik odločbo, ki je predmet tega spora, prejel 3.8.2002. Ker je bilo zoper navedeno odločbo možno vložiti pritožbo, ki pa je tožnik ni vložil, je odločba postala pravnomočna. Ker so lahko predmet upravnega spora le dokončni posamični akti, tožnik pa s tožbo, ki je predmet preizkusa, izpodbija prvostopno upravno odločbo, ki je v upravnem postopku postala pravnomočna, ker pritožba sploh ni bila vložena, sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odpravo prvostopne odločbe zahteval, ker je vodji urada podal ustno pritožbo, ki pa je ta ni zapisal in ga tudi ni poučil o pravilni obliki in načinu podajanja pritožbe na zapisnik. Sodišče prve stopnje je pri izdaji sklepa sledilo navedbam tožene stranke, ne da bi izvedlo en sam dokaz. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je pravno nedopustno, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno (2. odstavek 4. člena ZUS). To pomeni, da morajo biti zoper upravni akt izčrpana vsa redna pravna sredstva, preden se lahko tožnik obrne s tožbo na upravno sodišče. Dokončen upravni akt prve stopnje, zoper katerega je bila mogoča pritožba v upravnem postopku, pa ni bila vložena, ne more biti predmet upravnega spora. Tožbo zoper takšen upravni akt mora sodišče zavreči ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo zavreči na podlagi določbe 5. točke in ne 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na odločitev o stvari.

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik pri upravnemu organu prve stopnje zoper odločbo tržnega inšpektorja vložil pritožbo ustno na zapisnik (6.odstavek 63. člena ZUP). V zvezi s tem je neutemeljen njegov pritožbeni ugovor, da ga upravni organ ni podučil o tem, kako mora podati pritožbo na zapisnik, in da je izkoristil njegovo pravno neukost. Odločba tržnega inšpektorja namreč vsebuje pravilen in jasen pouk o pravnem sredstvu, da se lahko pritožba poda tudi na zapisnik, pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji, in sicer v roku 8 dni od vročitve odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ter 2. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.