Jedro

Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, predstavljajo indice, ki dopuščajo možnost, da je bil zatrjevan dogovor o povrnitvi stroškov sklenjen. Glede na to, da mora sodišče zanesljivo ugotoviti dejstvo, pa navedeno ne zadostuje, da bi tožnik z zahtevkom lahko uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.461,74 EUR s pripadki in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.341,66 EUR.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku. Sodbi očita, da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zlasti sodišče ne navede, zakaj v celoti verjame priči M. K., ne pa skladnima izpovedbama tožnika, njegovega očeta ter priči J. O. Pri oceni izpovedi M. K. sodišče ni upoštevalo dejstva, da mu je tožnik ves čas težil za povrnitev stroškov in da se je po telefonu pogovarjal tudi s tožnikovim očetom, kar kaže na to, da je med tožnikom in K. vendarle prišlo do dogovarjanja o povračilu stroškov. Sodišče tudi ni ocenilo okoliščine, da je tožnik shranjeval vse račune, ter da je bil tožnik tedaj še dijak in da niti sam niti starši niso imeli sredstev za doping kontrolo. Zato je veliko bolj verjetno, da se je tožnik s toženo stranko dogovoril za povrnitev stroškov. Priča O. je izpovedala, da je dejansko obstajala pravna podlaga za plačilo stroškov, zaradi česar je neverodostojno pričanje K. v delu, ko je zatrjeval nasprotno. Iz pričanja dveh kolesarjev res ni povsem razvidno, da jima je tožena stranka takšne stroške povrnila, vendar bi sodišče o tem lahko sklepalo na podlagi dejstva, da sta oba s tem namenom shranjevala račune. Priča K., ki jo je tožena stranka predlagala v zvezi s trditvijo, da ni bilo nobenega dogovora o povrnitvi stroškov, tega ni potrdila, saj se ni ničesar spomnila. Tožena stranka z zaslišanjem te priče ni dokazala svojih trditev o neobstoju ustnega dogovora. Pritožba Višjemu sodišču zato predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar drugemu sodniku.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba navidezno uveljavlja procesno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP (Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3, ZPP), dejansko pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo zatrjevanega ustnega dogovora, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo 1.461,74 EUR.

Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnika in njegovega očeta, iz katerih izhaja, da je predstavnik tožene stranke M. K. tožniku obljubil povrnitev vseh nastalih stroškov, v kolikor se bo izkazalo, da tožnik ni jemal poživil. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je z neposrednim zaslišanjem strank in prič lahko dobilo najboljši vtis o pristnosti in prepričljivosti njihovih izpovedb. Pritožba zavajajoče prikazuje, da je o obstoju podlage za povračilo stroškov izpovedal tudi J. O. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja le, da je tožniku svetoval, naj se obrne na svoj klub ali na toženo stranko, kar pa še ne potrjuje, da je dejansko obstajal dogovor, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna povrniti nastale stroške. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na izpoved prič B. F. in B. J., ki ju je sodišče prve stopnje zaslišalo šele v ponovljenem postopku. Dejstvo, da navedeni priči nista vedeli povedati ničesar o tem, da je tožena stranka v enaki situaciji ostalim kolesarjem takšne stroške povrnila, gre na rovaš tožnika, ki je zatrjevano dejstvo dolžan dokazati (pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, 212. čl. ZPP). Njegovega uspeha ne more zagotoviti niti priča M. K., ki o neobstoju dogovora, kar je sicer zatrjevala tožena stranka, ni vedela ničesar. Tožnik mora namreč dokazati, da je bil dogovor sklenjen in ne tožena stranka, da dogovora ni bilo. Glede na to, da bi moralo biti navedeno dejstvo ugotovljeno z dovolj visoko stopnjo prepričanja (primerjaj 215. čl. ZPP), okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, ne more voditi do ugodnega izida za tožnika. Shranjevanje računov ter slabo premoženjsko stanje tožnika in njegove družine sicer predstavljajo indice, ki dopuščajo možnost, da je bil dogovor sklenjen. Navedeno pa glede na navedeni standard, ki velja v pravdnem postopku, ne zadostuje, da bi tožnik s svojim zahtevkom lahko uspel. Glede na to, da mu zatrjevanega dogovora, kar je sicer edina podlaga za plačilo, ni uspelo dokazati, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.