Jedro

Toženec, ki je udarca zadal tožniku in enemu od njegovih spremljevalcev ter na kraju dogodka obvladoval položaj, se neutemeljeno sklicuje na silobran zaradi tožnikove grožnje z nožem, podkrepljene s tožnikovim seganjem roke v bundin žep. V predhodnem kontaktu si je toženec ustvaril vtis o tožniku in njegovih spremljevalcih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je uspel z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša z ugotovitvijo o silobranu, ne pa tudi, da je toženec silobran prekoračil. Navaja, da sodišče prekoračen silobran utemeljuje s povzročenimi hudimi telesnimi poškodbami in s tem, da je toženec udaril tudi T. P. Opozarja, da intenziteta tožnikovih poškodb ni ustrezna podlaga za presojo sorazmernosti med napadom in obrambo. Potrebno je namreč upoštevati, da napadeni v obrambi svoje dobrine zaradi čustvenega stanja oz. drugih zunanjih dejavnikov ne more natanko odmeriti intenzivnosti svoje obrambe. Zato je potrebno kot merilo sorazmernosti med napadom in obrambo upoštevati predvsem sorazmernost med napadeno in poškodovano dobrino. Če nekdo drugi osebi s protipravnim napadom poškoduje premoženje, se napadeni zaradi preprečitve nastanka škode nima pravice odzvati z napadom na življenje in telo napadalca. Tožnik pa je tožencu grozil s protipravnim napadom na njegovo življenje in telo, zato je imel toženec pravico tožnikov napad odvrniti z obrambo, usmerjeno v tožnikovo življenje in telo – isto pravno dobrino, kot je bila ogrožena. Zgolj zaradi obsega poškodb do prekoračitve silobrana ni moglo priti. T. P. pa toženec ni udaril. O domnevnem udarcu so izpovedovali izključno tožnik, T. P. in R. T., ki imajo interes za izid postopka. Listinske dokumentacije o P. poškodbah v spisu ni, čeprav bi jo P. tožniku nedvomno dal, če bi obstajala. Tožnikova izjava z dne 4.11.2009, s katero naj bi bil udarec potrjen, pa ni pravilno zapisana. Izjavo je pisal policist, toženec je ni podpisal. Nepravilno pa je interpretirana toženčevo izpoved, ki jo je podal na naroku 25.4.2013. Sodišče nepravilno povzema, da toženec ni bil prepričan, ali je udaril ali odrinil tudi P., saj je toženec izrecno zanikal, da bi P. ali kogarkoli drugega (kot tožnika) udaril. Tožnik je izpovedal: „Ne, ni bilo tako. Sigurno ni bilo tako … Jaz sem njega (op. tožnika) udaril samo enkrat in sem šel ….. vem za njega, za njega vem, da sem ga (op. tožnika). Tisto za ta drugega (op. P.) ne vem, ali sem ga kaj odrinil ali kaj drugega, nisem nobenega drugega udaril, da bi kaj po obrazu z nogami, ne vem, kakorkoli.... Pač to so ful laži, no, to so res laži.“ Toženec je udaril le enkrat v silobranu, ki ga ni prekoračil. Nepravilna je tudi ugotovitev, da sta tožnik in toženec enako prispevala k nastanku škode. Toženčev prispevek je manjši. Za svojo poškodbo je odgovoren predvsem tožnik sam s svojim obnašanjem in to več kot 50 %. Tožnik je tožencu grozil in se prepiral. Bil je pijan in vulgaren in je žalil ne samo toženca, temveč tudi pričo T. B. Tožnikova družba je z razbitjem dragega inštrumenta, ki je bil tožencu vir zaslužka, povzročila materialno škodo. Tožnikova družba ni želela počakati na prihod policije in zadeve rešiti po mirni poti. Tožnik je pred lokalom X. začel konflikt z verbalnim napadom in grozil z nožem, ob tem pa segel v žep bunde. Za udarec je torej kriv tožnik sam. Za previsoko označuje odškodnino, prisojeno za vse vrste škode. Pri odmeri odškodnine za vse vrste škode je sodišče sledilo izvedencu, ki je bil izrazito naklonjen tožniku. Izvedenec je ugotovil bolečine ob spremembi vremena, ki jih tožnik, zaslišan kot stranka, ni opisal. Iz zdravniških izvidov ni razvidno, da bi tožnik trpel bolečine in ob celjenju ran imel nevšečnosti. Iz zdravniških zapisov je razvidno, da so se rane dobro celile; s pozitivno prognozo, da bo v enem letu prišlo do popolnega izboljšanja. Če ne prej, so bolečine izzvenele do 18.6.2009, ko je tožnik prekinil bolniški stalež. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu, naj bi tožniku zaradi anestezije ustnice iz ust še več mesecev iztekala hrana. Tožnik je bil v staležu manj kot dva meseca. V primeru iztekanja hrane iz ust bi tožnik zagotovo poiskal zdravniško pomoč, predvsem pa ne bi bil zaključen bolniški stalež. Tožnik o primarnem strahu ni izpovedoval, ker ga je udarec presenetil, takoj po udarcu pa je zapadel v šok. Tožnik je izpovedoval le o sekundarnem strahu. Glede strahu je izvedenec tožniku polagal v usta besede, ki jih tožnik ni nikoli izrekel. Strah je subjektivno zaznavanje oz. doživljanje zunanjih okoliščin, zato bi ga moral opisati tožnik sam, ne pa izvedenec namesto tožnika. Sklicuje se na sodno prakso, ki za tovrstno škodo prisoja tudi nižje odškodnine (VSL I Cp 550/2010, VSL II Cp 1967/2010). Tudi pri ugotavljanju trajnih posledic in z njimi zvezanih duševnih bolečin je sodišče nekritično sledilo izvedencu, ki je zmanjšanje življenjskih aktivnosti opisal kot hipotetično situacijo. Tožnik npr. duševnih bolečin zaradi oviranosti pri navezovanju stikov, poljubljanju ni navedel. Tožnik ni navajal občasnih bolečin. Iz izvida z dne 18.6.2009 pa izhaja, da prisotne dvojne slike v bodoče ne bodo moteče, ker so prisotne le v skrajnem pogledu levo navzgor, levo oko pa pri pogledih ni zaostajalo za desnim. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu, ki je kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti opisal celo hipotetično situacijo, ki bi se zgodila v prihodnosti, če bi tožnikov organizem slabo odregiral na vstavljene kovinske ploščice. Angažma izvedenca lahko služi le za dokazovanje dejstev, ki so jih stranke predhodno navedle, ne more pa nadomestiti neobstoječe in nepopolne trditvene podlage strank.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika, da bi bila P. izpoved neverodostojna. Trdi, da je bil toženčev spomin v času, ko je podajal izjavo policiji, bolj svež kot štiri leta po dogodku. Sicer pa je toženec dopustil možnost, da je imel fizični stik tudi s kom drugim, ne samo s tožnikom. Zanika, da bi se toženec počutil ogroženega. Pritrjuje ugotovitvam o bolečinah, nevšečnostih, strahu in duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je situacije, v katerih bi bila lahko omejena funkcionalnost, navedel primeroma, gre pa za dejavnosti, ki jih opravlja običajen človek. Tožnik bo imel težav še bistveno več. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja dokazne ocene ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zelo natančno osvetlilo dogajanje, ne samo pred lokalom X., kjer je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi dogajanje pred tem. Iz izpovedi prič in strank je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo verbalno vulgarnost in nadležno obnašanje, ne pa nasilnega ravnanja ali obnašanja. Tožnikova vinjenost, nemirnost in vulgarnost, zlasti pa dejstvo, da je pred lokalom X. segel v bundin žep in pri tožencu ustvaril vtis, da je napaden, so razlogi, zaradi katerih je tožnik sam prispeval k temu, da je do škodnega dogodka prišlo. Sodišče prve stopnje je tožnikov prispevek ocenilo kot polovičen, kar je ustrezno.

6. Kljub temu, da je bil tožnik v družbi s še tremi moškimi, se toženec očitno ni čutil ogroženega, saj bi cilj, ki ga je želel doseči (s pomočjo policije ugotoviti identiteto oseb), lahko dosegel brez fizičnega nasilja in približevanja tožniku in njegovi družbi. Tudi takrat, ko je posumil, da tožnik v budno sega po nož, se ni umaknil, ampak je bil on tisti, ki je napadel tožnika in T. P. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženčev fizični napad na tožnika in nato še na T. P., ni reakcija, ustrezna napadu, ki ga je pričakoval. Toženec si je vtis o tožniku in njegovih spremljevalcih ustvaril v daljšem verbalnem kontaktu v lokalu Y. Očitno jih je ocenil za fizično šibkejše od sebe, saj se je odločil eventuelni napad z nožem odbiti s svojim napadom, ne z umikom. Verbalne grožnje z nožem, izrečene že v lokalu Y., očitno ni vzel resno, saj se sicer tožniku in spremljevalcem ne bi približeval. Njegov močan, s pestjo v glavo usmerjen udarec, s katerim je povzročil zlom leve ličnice in leve očnice, je očitno nesorazmerna reakcija na napad, ki ga je od tožnika lahko pričakoval. Res je na pričakovani napad na telo odgovoril z napadom na isto dobrino kot je bila ogrožena, vendar okoliščine dokazujejo, da sorazmernosti med napadom, ki ga je lahko pričakoval in njegovo reakcijo ni. Jakosti udarca, kakršnega je toženec zadal, njegova obramba ni terjala. Teža tožnikove poškodbe dokazuje, da udarca toženec ni zadal (samo) zaradi obrambe svojega zdravja in življenja, ampak je njegovo ravnanje mogoče opredeliti tudi za napad. Tudi poškodb, ki jih je toženec tožniku povzročil, je skupaj z drugimi okoliščinami toženčevega ravnanja pred lokalom X. razlog za opredelitev njegovega ravnanja kot protipravnega.

7. Dejstvo, da toženec ni zgolj odvračal tožnikovega napada, potrjuje tudi dejstvo, da se je fizično lotil tudi T. P. in bi se očitno še koga, če J. P. in R. T. ne bi nazorno pokazala, da s fizično silo ne mislita odgovoriti na toženčevo fizično silo. Toženec sam je v izjavi, podani na policiji dne 4.11.2009 (dokaz C2), potrdil da je tretji tožnikov spremljevalec reagiral povsem nenasilno – dvignil roke in da je bila ta reakcija razlog, da ni udaril še njega. Ta toženčeva izjava je skladna z izpovedjo R. T., da je njega in J. P. toženec samo pogledal. Toženec je torej pred lokalom X. – kljub temu, da je bil tožnik v spremstvu več oseb in da so bili vsi starejši od toženca – očitno obvladoval položaj in ni mogoče slediti pritožbi, da je s svojim fizičnim napadom zgolj odvračal pričakovan napad. Fizična sila, ki jo je uporabil zoper toženca in P., ni ustrezna sili, ki jo je pričakoval zaradi tožnikovega seganja v bundin žep, kar edino je toženca lahko navedlo na misel, da tožnik namerava uresničiti grožnjo o napadu z nožem.

8. Nobenega dvoma ni, da je toženec udaril tudi P. Tožnik poškodb ni dokazoval z medicinsko dokumentacijo, je pa o svojih poškodbah prepričljivo izpovedal P. sam. Tudi izpovedi na kraju dogodka prisotnih prič toženčev udarec P. potrjujejo. Pravilna je tudi ugotovitev, da celo toženec sam tega udarca ni odločno zanikal. Netočna je pritožbena trditev, da je toženec izpovedoval le o enem udarcu in možnost kakršnegakoli drugega udarca izključil. Na sodničino vprašanje, ali je P. udaril, je dogovoril: „Mislim, da ne“ (11. stran zapisnika), kar ni odločno zanikanje. Tudi iz zapisa toženčeve izjave, ki jo povzema pritožba, je razvidno, da toženec pri zanikanju udarca ni bil prepričljiv; dopustil je možnost fizičnega kontakta s P. V izjavi, ki jo je toženec podal na policiji, je tudi udarec v drugega moškega potrdil (uradni zaznamek z dne 4.11.2009 – dokaz C2). Pritožnik ni prepričljiv, ko navaja, naj bi bila ta izjava napačno zapisana, saj to trditev podaja pavšalno, brez obrazložitve zakaj naj bi bila ta izjava zapisana, če je ni podal. 9. Pritožbeni očitek, da izvedenčevega mnenja sodišče ni obravnavalo kritično in da pri presoji nepremoženjske škode ni upoštevalo tudi tožnikove izpovedi, je neutemeljen. Izvedenec je obstoj bolečin povezoval s prejemanjem analgetika Naklofen duo, na bolečine pa opozoril tudi v zvezi z vrsto in naravo poškodb, zato že iz tega razloga ni točno, da medicinska dokumentacija fizičnih bolečin ne potrjuje. Že sama narava poškodbe (udarnina obraza, zlom ličnice, zlom očnice, rane na zgornji veki) potrjuje, da so med zdravljenjem bolečine obstajale. Iz zdravstvene dokumentacije razvidno dejstvo, da so se poškodbe dobro celile, ne dokazuje, da bolečin tožnik ni imel. Odlomke ličnice je bilo treba naravnati in jih spojiti s ploščico. Zlom se je moral zarasti s kostno celino. Pritožbena trditev, da so najkasneje z zaključkom bolniškega staleža fizične bolečine prenehale, je brez podlage. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil tožnik več mesecev oviran pri prehranjevanju. Tri tedne je užival samo mehko hrano, še bistveno dalj časa pa mu je zaradi anestezije tekoča hrana iztekala iz ust. Pritožba ne obrazloži, zakaj naj bi se to ne dogajalo tudi po zaključku bolniškega staleža. Razlog za iztekanje je bila anestezija, katere posledice so bile predvidljive, zato ni nenavadno, da zaradi te težave (iztekanja tekoče hrane iz ust), ki je bila sestavni del zdravljenja, tožnik posebne zdravniške pomoči ni iskal. O bolečinah in nevšečnostih je tožnik izpovedoval. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da so fizične bolečine in nevšečnosti, ki so tožnika spremljale, pravilno ugotovljene.

10. Tudi trajne posledice, zaradi katerih tožnik duševno trpi in bo trpel v bodočnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Med posledicami, ki ga še spremljajo, je tožnik v svoji izpovedi potrdil občutek žgečkanja, ki ga je sodišče skladno z izvedenskim mnenjem opredelilo kot občasne lahke bolečine. Pritožba utemeljeno opozarja zgolj to, da tožnik teh občutkov ni vezal na spremembo vremena. Odstranitev vstavljenih kovinskih ploščic je upoštevana le kot zelo oddaljena možnost, da organizem tujke zavrne. To je ustrezno, saj gre za posledico, ki je ugotovljiva in pričakovana, vendar pa manj verjetna. Tožnik je o nevšečnostih, ki ga zaradi posledic poškodbe spremljajo, izpovedal z besedami, da ga zaradi poškodovanih živcev še vedno žgečka in da ne čuti. Tožnik je govoril o žgečkanju kot trajni posledici, izvedenec ta občutek opredeljuje kot lahko bolečino, ki bo tožnika spremljala tudi v bodoče. Izvedenec je opisal zdravstvene razloge za tako stanje in počutje. Dejstvo, da tožnik vseh težav (npr. oviranost pri poljubljanju, navezovanju stikov) ni omenil, ne dokazuje, da nanje v bodočnosti ne bo naletel. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju, ki opozarja tudi na omejitve, ki jih mora tožnik upoštevati, če hoče sedanje zdravstveno stanje obdržati (varovati se mora udarcev v predel obraza, vnetij v levi obnosni votlini; potreba po večji pozornosti zdravstvenega stanja zob, ker obstaja nevarnost, da okvare, ki se pojavlja z bolečino, tožnik ne bo zaznal). Vse zdravstvene težave, ki so ugotovljene kot trajne posledice, je tožnik tudi zatrjeval. Trajne posledice poškodbe je tožnik natančno opisal že v II. točki tožbe, potem pa trditve ponovil tudi v vlogah (II. točka vloge z dne 24.5.2012 in V. točka vloge z dne 27.7.2012), zato je pritožbeno opozorilo, da izpoved stranke ne more nadomestiti trditev, povsem nepotrebno.

11. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožnikova izpoved o šoku, v katerega je zaradi nenadnega udarca zapadel, izključuje njegov strah. Medicinska dokumentacija potrjuje, da se je dogodka in dogajanja po njem zavedal. Izpoved o šoku potrjuje hudo čustveno reakcijo in je ne zanika, kot nepravilno razloguje pritožba. Tožnik je izpovedal o svoji nenasilni naravi, presenečenju, ki ga je zaradi fizične sile doživel, kar potrjuje, da se je dogodek v njegovi duševni sferi globoko odrazil; zagotovo kot negativen občutek. Že dejstvo, da na napad ni niti poskušal odgovoriti s fizično silo, sámo po sebi potrjuje, da je ta negativen občutek pravilno opredeljen kot primarni strah. Glede na posledice (deformacijo obraza, bolečine, hudo krvavitev) in način zdravljenja (naravnavanje ličnice, vstavljanje kovinskih ploščic in vijakov v predel ličnice, splošna anestezija) je razumljivo, da se je tožnik bal tudi za izid zdravljenja. Izvedenec je tožnikov strah opredelil kot primarni in sekundarni strah in ga utemeljil z razlogi za ta tožnikov občutek. Je pa tožnik strah, tako primarni kot sekundarni, tudi sam potrdil. Pritožnik sam navaja sodno prakso, ki za strah priznava tudi odškodnino v višini 2.000,00 EUR. So pa dejanske okoliščine lahko zelo različne, zato se za strah odmerja tudi bistveno nižja odškodnina.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta tako pri odmeri odškodnine za strah, kot tudi pri odmeri odškodnine za druge vrste nepremoženjske škode, spoštovani temeljni načeli: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prve stopnje je vse to upoštevalo, zato je tožniku dosojeni znesek odškodnine ustrezno uvrščen tudi v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).