Jedro

Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv skladno s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr, tako da se tožnik, ki je imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XII. razreda (naziv pete stopnje), šteje za višjega upravnega delavca, za te delavce pa ne velja določba Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki določa, da delavec ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke šifra ... z dne 14. 12. 2004 in številka ... z dne 27. 8. 2008 spremenita tako, da se odločba tožene stranke šifra ... z dne 14. 12. 2004 v 1. točki izreka spremeni tako, da se količnik 4,80 zviša na količnik 5,60 (I./1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 7. 6. 2004 dalje izračunati in izplačati razliko v plači med količnikom v višini 4,80, povečanim za dodatke 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost ter količnikom 5,60, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izpolnitvenega roka dalje do plačila (I./3. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 280,81 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti, in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med strankama sporno le vprašanje, ali je tožnik pri razporeditvi na drugo delovno mesto upravičen obdržati zgolj količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali pa tudi število napredovanj. Sodišče je sledilo navedbam tožene stranke, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane tožbe. Tožnik še vedno vztraja, da bi morala tožena stranka tožnika pri razporeditvi na drugo mesto priznati tudi število napredovanj. Že v ugovoru je tožnik navedel, da je bil pred imenovanjem na novo dolžnost razporejen na dolžnost samostojnega pomočnika IV za logistično zagotovitev v 670. LOGB, za kar je prejemal plačo po osnovnem količniku 3,80, oziroma z upoštevanjem doseženih napredovanj po količniku 4,70, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost (kot je to razvidno iz odločbe št. ... z dne 30. 1. 2003). Navaja, da bi morala tožena stranka pri prevedbi upoštevati tudi število napredovanj doseženih na prejšnji dolžnosti, saj je bil hkrati s prevedbo postavljen na novo, višje vrednotesno dolžnost. Tako bi moral od 7. 6. 2004 dalje prejemati plačo po količniku 5,70 (pravilno 5,60), povečanjem za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče, izhaja, da je bil tožnik z odločbo šifra ... z dne 14. 12. 2004 z dnem 7. 6. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost Pomočnik za vzdrževanje v poveljstvu sil SV/G-4, ki se opravlja v nazivu vojaški uslužbenec XII. razreda. Tožnik je podal ugovor in tožena stranka je o ugovoru odločila z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2008 in ugovor kot neutemeljen zavrnila. Tožnik je ugovarjal v delu, ki se nanaša na določitev osnovnega količnika, ker naj tožena stranka ne bi pravilno upoštevala doseženih napredovanj. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana procesna predpostavka za sodno varstvo po določilu 100. a člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS št. 103/2004 – ZObr). Po določilih 2. odstavka 100. a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti. Osmi odstavek 100. a člena ZObr pa določa, da če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva sodno varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Ugotoviti je, da je bilo med strankama v postopku sporno pravno vprašanje ali tožnik pri razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži zgolj količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali tudi število napredovanj. Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr. Tožnik je bil z dnem 1.7.2004 imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XII. razreda, ki je skladno s 1. in 2. odstavkom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) ter Uredbe o notranji organizacij, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih naziv pete stopnje. Za naziv pete stopnje je na podlagi določil 3. točke 1. odstavka 195. člena ZJU določen količnik za določitev osnovne plače 4,80. Skladno s 1. odstavkom 196. člena ZJU in 30. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D – Ur. l. RS, št. 40/2004 s sprem.) je šteti med višje upravne delavce uradnike v nazivih prve do šeste stopnje. Glede na to, da je bil tožnik razporejen v nazivu pete stopnje, zanj ne veljajo določila 31. a člena ZObr, saj je tožnik višji upravni delavec. Vojaški uslužbenci so po 2. členu Uredbe o vojaških uslužbencih (Ur. l. RS št. 54/2003) vojaške osebe, ki opravljajo pravne, kadrovske, tehnične, finančne, zdravstvene, informacijske, glasbene in druge podobne naloge v Slovenski vojski, določene s formacijami.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 4. odstavek 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) določa, da uradniki in vojaki glede na določbo 30. člena ZObr-D obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. 18/94 s sprem.), če so ti višji od količnika, določenega v 1. odstavku 195. člena ZJU ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega akta. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s sprem.) v 31. a členu, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, določa, da če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, vendar pa ta določba ne velja za višje upravne delavce, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi 154. in 155 člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 280,91 EUR na podlagi veljavne Odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.