Jedro

Pogodba o prevzemu dolga ima učinek le tedaj, če vanjo izrecno privoli upnik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1.) Toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 10.000,00 DEM s 5 % letnimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.12.1994 dalje do plačila in sicer v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. na dan plačila; 2.) toženi stranki naložilo, naj tožeči plača 10.000,00 DEM s 5 % letnimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 2.000,00 DEM od 21.3.1995 do plačila, za znesek 2.000,00 DEM od 21.4.1995 do plačila, za znesek 2.000,00 DEM od 21.5.1995 do plačila, za znesek 2.000,00 DEM od 21.6.1995 do plačila in za znesek 2.000,00 DEM od 21.7.1995 do plačila, vse to mora plačati po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. na dan plačila; 3.) toženi stranki pa je prvo sodišče naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 266.112,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, je bilo zavrnjeno.

Proti sodbi se najprej po svojih pooblaščencih pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik graja ugotovitev prvega sodišča, da naj bi se stranki ne dogovorili glede obrestne mere. V zvezi s tem pritožnik navaja, da je iz pogodbe jasno razvidno, da je dogovorjena obrestna mera mesečna in ne letna, kot naj bi napačno zaključilo prvo sodišče. Proti sodbi pa se po svojem pooblaščencu pritožuje tudi tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, obenem pa naj tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. Pritožnik navaja, da je tožena stranka s Športnim društvom XXX sklenila dogovor, da bo ta prevzel del dolga v višini 10.000,00 DEM. V zvezi z navedenim dejstvom pritožnik vnovič predlaga dokaze ter navaja okoliščine sklenitve zatrjevanega dogovora. Pritožnik dalje navaja, da so o prevzemu dolga 27.6.1995 obvestili tudi pooblaščenca tožeče stranke, zatorej naj bi bila le-ta o dogovoru seznanjena. Ker je predstavnik ŠD XXX v svaštvu s tožečo stranko, navaja dalje pritožnik, je mogoče sklepati, da je ta v prevzem dolga privolila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pritožbo tožeče stranke in v zvezi s tem ugotavlja, da je dejansko stanje glede obrestnega dogovora prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo ter vsled tega ni pomislekov v izpodbijano odločitev. Iz pogodbe med pravdnima strankama ne izhaja, da bi se ti dogovorili za mesečno obrestno mero.

V skladu z 99/1 členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Razlaga pogodbenih določil se sicer lahko tudi odmakne od stroge jezikovne interpretacije v primeru, če so določila sporna ali nejasna. V obravnavani zadevi pa 3. člen pogodbe med strankama takšne razlage ne dopušča. Stranki sta se namreč dogovorili za 5 % obrestno mero. Ker se nista izrecno dogovorili, da je obrestna mera mesečna, velja letna obrestna mera, kot ugotavlja že prvo sodišče. Beseda mesec je v pogodbi navedena zato, da določa zapadlost posameznih obrokov in tako pritožnikove navedbe, da iz tega izhaja, da je bila dogovorjena obrestna mera mesečna, ne vzdržijo. Takšna razlaga ustreza tudi krajevnim običajem, še več, 5 % mesečna obrestna mera za terjatev v tuji valuti, celo ne bi bila veljavna.

Glede pritožbe tožene stranke pa pritožbeno sodišče povzema naslednji nesporni ugotovitvi: 1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, po kateri se je tožena stranka zavezala plačati tožeči 30.000,00 DEM. 2. Tožena stranka je svojo terjatev poravnala le v višini 10.000,00 DEM.

Glede na navedeno tožena stranka tožeči dolguje še 20.000,00 DEM.

Pritožnik se v pritožbi vnovič sklicuje na dogovor med toženo stranko in ŠD XXX, po katerem naj bi slednji prevzel dolg prvega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak dogovor za tožečo stranko sam po sebi nima nikakršnega učinka. Omenjeni dogovor ima naravo pogodbe o prevzemu dolga, ki ga ZOR ureja v 446. členu. Iz določil navedenega člena izhaja, da ima pogodba učinek le, če vanjo privoli tudi upnik, sicer ima pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (446/5. čl. ZOR). V slednjem primeru pa ostane prvotna pogodba med upnikom in dolžnikom še vedno v veljavi, saj tudi upnik proti prevzemniku nima nobenih pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za takšen primer. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi tožnik v pogodbo o prevzemu dolga privolil. Pritožnik se sicer sklicuje na dopis, ki naj bi ga s tozadevnim obvestilom dolžnik poslal upnikovemu pooblaščencu. Četudi bi navedeno držalo, pa to še ne pomeni, da je upnik, torej tožnik, v pogodbo o prevzemu dolga privolil. Pritožnik nadalje v pritožbi "meni, da je bila tožeča stranka s prevzemom seznanjena in je v prevzem dolga privolila". Navedbe ni mogoče šteti niti za zatrjevano dejstvo, marveč gre zgolj za domnevo. Pa tudi sicer bi šlo v tem primeru za novo dejstvo in bi moral pritožnik predlagati ustrezen dokaz. Tudi iz tega razloga je torej pritožbena trditev neupoštevna.

Glede na vse zgoraj navedeno torej domnevni dogovor med toženo stranko in ŠD Ilirija na tožnikov pravni položaj nima nikakršnega vpliva. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče niti ni spuščalo v pritožbene navedbe, ki zatrjujejo obstoj tega dogovora in so torej tudi vsi v pritožbi ponovljeni dokazni predlogi za obravnavano zadevo nepomembni.

Ker sta iz navedenih razlogov pritožbi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo.