Jedro

Če je stranka v upravnem postopku že priznala, da je prevzela pravice in obveznosti iz konkretnega postopka, potem temu v upravnem sporu ne more več nasprotovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 8. 2002, izdano v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča U 886/93-10 z dne 21. 6. 1995. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke – tedaj A.A. d. o. o. – zoper odločbo Carinarnice Jesenice z dne 16. 9. 1992. S to odločbo je bilo carinskemu zavezancu po uvozni deklaraciji Carinske izpostave Ž. z dne 5. 5. 1988, naloženo plačilo 855.387,00 SIT prometnega davka za blago. Zaradi napačnega naziva carinskega zavezanca je tožena stranka odločbo carinarnice odpravila in k plačilu prometnega davka zavezala tožečo stranko kot pravno naslednico prvotne carinske zavezanke – A., trgovina gospodarskih vozil, trgovina in servis motornih vozil, kasneje organizirane kot A., družba za poslovno strategijo in nadzor sistema, d. o. o. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Zatrjevanje tožeče stranke, da ni pravna naslednica prvotne carinske zavezanke, je protispisno, saj je bila seznanjena s prvostopenjsko odločbo iz leta 1992, zoper njo je nato uveljavljala pravna sredstva in tudi predložila listine, s katerimi je izkazovala svojo legitimacijo. Zavrnilo je ugovor zastaranja uvedbe postopka, saj je obveznost plačila carinskih dajatev oziroma prometnega davka nastala 5. 5. 1992, ko se je iztekel rok za izvoz carinskega blaga, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 20. 7. 1992. Tudi ne drži zatrjevanje tožeče stranke, da je bil postopek zoper njo uveden šele z izdajo odločbe tožene stranke, saj je tožeča stranka že zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo in tudi ves čas zatrjevala in dokazovala svojo aktivno legitimacijo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve upravnemu sodišču v ponovno razsojo. Vztraja pri svojih stališčih o nepodanem pravnem nasledstvu in zastaranju uvedbe postopka. Prvotna carinska zavezanka je le njena ustanoviteljica, torej družbenica, ne pa pravna prednica. Tudi iz registrskega vpisa o prevzemu določenih finančnih obveznosti ne izhaja, katere obveznosti prvotne carinske zavezanke naj bi prevzela, še manj pa je razvidno, da so bile prevzete prav obveznosti iz obravnavanega carinskega postopka. Kot carinska zavezanka se je tožeča stranka prvič pojavila šele v izpodbijani odločbi tožene stranke, torej po preteku 12 let od dneva vložitve deklaracije, zato je uvedba postopka zoper njo zastarala, četudi bi se izkazalo, da je pravna naslednica prvotne carinske zavezanke.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana vloga ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Ugovor tožeče stranke, da ni pravna naslednica prvotne carinske zavezanke, je po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, zato tožeča stranka z njim tudi v reviziji ne more uspeti. Če je stranka v upravnem postopku že priznala, da je prevzela pravice in obveznosti iz konkretnega carinskega postopka, potem temu v upravnem sporu ne more več nasprotovati. Sodišče namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njegove izdaje. V času odločitve tožene stranke pa je bilo navedeno priznanje tožeče stranke del dejanskega stanja, na katerem ta odločitev temelji. S tožbenim in revizijskim ugovorom o nepodanem nasledstvu torej tožeča stranka ne uveljavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 78. člena ZUS-1), saj ni sporno, da je tožeča stranka oseba, ki je lahko stranka v upravnem sporu.

9. Kršitev materialnega prava glede vprašanja pravnega nasledstva bi lahko bila podana le, če bi tožeča stranka zatrjevala takšna dejstva, zaradi katerih do prenosa carinskih in davčnih obveznosti na pravnega naslednika ne bi moglo priti, sodišče prve stopnje pa bi iz ugotovljenih dejstev napravilo zmotne pravne zaključke. Takšnih dejstev pa tožeča stranka ni navajala, saj njeno sklicevanje, da je le ustanovljena s strani prvotne carinske zavezanke še ne pomeni, da do prenosa carinskih in davčnih obveznosti – ki so kot premoženjske obveznosti načeloma prenosljive – sploh ni moglo priti. Ugovor o nepodanem pravnem nasledstvu je zato le ugovor zoper ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa (prim. sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 69/92 z dne 11. 2. 1993 in III Ips 73/93 z dne 22. 12. 1993).

10. Po presoji revizijskega sodišča tudi ni utemeljen ugovor zastaranja. Čeprav je v obravnavani zadevi odločal carinski organ, je bil tožeči stranki odmerjen le prometni davek, ne pa tudi carina. Zaradi tega je treba vprašanje zastaranja presojati, ne po določbah Carinskega zakona – CZ (1976), saj te urejajo le zastaranje pravice do izterjave carine (56. člen), ampak po določbah Zakona o prometnem davku – ZPD. Po sodni praksi revizijskega sodišča (npr. I Up 765/2004 z dne 26. 10. 2004 in X Ips 1191/2005 z dne 23. 4. 2009) odmerna odločba prvostopenjskega organa postane izvršljiva s trenutkom vročitve davčnemu zavezancu, saj pritožba ne zadrži njene izvršitve. S tem trenutkom pa je davčna obveznost določena (prvi odstavek 60. člena in prvi odstavek 61. člena ZPD), kar pomeni, da pravica do odmere ne more zastarati tekom nadaljnjega upravnega in sodnega postopka zoper to odločbo. Relativno ali absolutno zastaranje davčne obveznosti za to obdobje bi lahko nastopilo le, če bi bila ta odločba v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku odpravljena, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Z odpravo odločbe se namreč po prvem odstavku 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986), ki se je uporabljal v času odločanja prvostopenjskega organa, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje retroaktivno (ex tunc). V obravnavani zadevi je bila davčna obveznost z upravno odločbo prve stopnje določena v okviru 5-letnega relativnega in 10-letnega absolutnega zastaralnega roka, nadaljnji tek upravnih in sodnih postopkov pa na zastaranje ni vplival. 11. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.