Jedro

Knjigovodske listine, ki bi dokazovale obstoj terjatve v še spornem znesku 2,862.868,40 SIT, je bila dolžna skladno z 219. čl. in 1. odst. 299. čl. ZPP preskrbeti tožeča stranka. Šele po predložitvi teh dokazov bi jih tožena stranka lahko tudi opredeljeno izpodbijala z nasprotnimi trditvami in dokazi in šele tedaj bi sodišče lahko presodilo, ali je za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 250. čl. ZPP). Prevalitev zbiranja dokaznega gradiva na izvedenca v določilih ZPP namreč nima nikakršne podlage. Za presojo pravno relevantnih dejstev na podlagi trditev obeh pravdnih strank in predloženih dokazov pa posebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odst. I. točke izreka za znesek 103,091.842,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in v 3. odst. I. točke izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo v znesku 43,445.419,70 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1993 dalje do plačila, v presežku nad navedenim zneskom do višine 149,400.129,50 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbo za znesek 437.580 DEM tolarske protivrednosti pa zavrglo ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 592.980,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka sodbe in sklepa). Nasprotno tožbo je zavrglo (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri tem pa kot sporni znesek v pritožbi navedla 105,954.709,80 SIT s pripadki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Po stališču pritožnika je zavrnilni del izpodbijane sodbe posledica neizvedbe predlaganih dokazov in napačne dokazne ocene izvedenih dokazov. Glede presoje utemeljenosti vtoževanih obračunanih obresti sodišče sploh ni izvajalo nikakršnih dokazov, čeprav je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke za preizkus vtoževanega obračuna obresti. Neutemeljeno sodišče očita tožeči stranki, da ni predložila faktur in datumov plačil po posameznih fakturah. Glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za plačilo glavnice 2,862.868,40 SIT (razlika med vtoževano glavnico 41,051.740,50 SIT in prisojeno glavnico 38,188.982,10 SIT) pa sodba sploh nima razlogov, saj ne pove, zakaj je sodišče oprlo svojo odločitev na izpis salda na kontu tožene stranke, ne pa na zapisnik o uskladitvi salda z dne 2.4.1993. Sodišče bi tudi v tem delu moralo angažirati izvedenca finančne stroke, ki bi šele s pregledom knjigovodskih in drugih podatkov obeh pravdnih strank ugotovil, ali zapisnik o uskladitvi salda ustreza dejanskemu stanju dolga.

Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na v pritožbi zoper "sodbo in sklep" izrecno označen sporni znesek 105,954.709,80 SIT s pp, kar predstavlja vsoto zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za obračunane obresti v znesku 103,091.842,00 SIT in za glavnico v znesku 2,862.868,40 SIT, je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo le v navedenem zavrnilnem delu in posledično tudi sklep o povračilu pravdnih stroškov, ne pa tudi sklep o zavrženju tožbe zaradi plačila tolarske protivrednosti 437.580 DEM.

Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpis salda konta tožene stranke (priloga B2), ne pa na zapisnik o uskladitvi salda z dne 2.4.1993 (priloga A7). Pravilnosti dokazne ocene prvostopnega sodišča, na podlagi katere je sodišče tožeči stranki prisodilo znesek glavnice 38,188.982,10 SIT, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj za izpodbijanje le - te tožeča stranka ni imela pravnega interesa. Z zahtevkom v navedenem obsegu je namreč uspela. Relevantno ostaja tako le še vprašanje, ali je prvostopno sodišče dokazno pravilno ovrednotilo zapisnik o uskladitvi salda z dne 2.4.1993, s katerim je tožeča stranka dokazovala obstoj terjatve po neplačanih računih v skupnem znesku 41,051.740,50 SIT. Kot je med strankama očitno nesporno, je bil zoper toženo stranko stečajni postopek začet 1.4.1993. Iz objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije št. 17-18/93 z dne 9.4.1993 izhaja, da je bil oklic v začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča 1.4.1993, torej so skladno s 1. odst. 91. čl. ZPPSL (Uradni list SFRJ 84/89) s tem dnem nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka. Ena od pravnih posledic je tudi poleg dolžnikove firme obvezen dodatek "v stečaju" (98. čl. ZPPSL). Ker iz zapisnika o uskladitvi salda z dne 2.4.1993 in žiga na njem ni navedenega obveznega dodatka, tudi ni mogoč zaključek, da je do uskladitve salda po navedenem zapisniku prišlo s toženo stranko kot stečajnim dolžnikom, s katerim bi po začetku stečajnega postopka edino lahko prišlo do uskladitve. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je skladno s 1. točko 1. odst. 61. čl. v zvezi z 92. čl. in 1. odst. 97. čl. ZPPSL po začetku stečajnega postopka le stečajni upravitelj tisti, ki ažurira knjigovodske evidence pri stečajnem dolžniku in torej tudi usklajuje z upniki stanja obveznosti stečajnega dolžnika.

Da je zapisnik o uskladitvi salda z dne 2.4.1993 podpisal stečajni upravitelj tožene stranke, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

Navedenemu zapisniku zato prvostopno sodišče utemeljeno ni pripisalo dokazne vrednosti o med strankama usklajenem stanju dolga tožene stranke in s tem obstoju upnikove vtoževane terjatve za celotno glavnico 41,051.740,50 SIT. Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve po računih v znesku 2,862.868,40 SIT je zato kot nedokazanega prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka računov, po katerih vtožuje glavnico v skupnem znesku 41,051.740,50 SIT v dokaznem postopku ni predložila. Knjigovodske listine, ki bi dokazovale obstoj terjatve v še spornem znesku 2,862.868,40 SIT, je bila dolžna skladno z 219. čl. in 1. odst. 299. čl. ZPP preskrbeti tožeča stranka. Šele po predložitvi teh dokazov bi jih tožena stranka lahko tudi opredeljeno izpodbijala z nasprotnimi trditvami in dokazi in šele tedaj bi sodišče lahko presodilo, ali je za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 250. čl. ZPP).

Prevalitev zbiranja dokaznega gradiva na izvedenca v določilih ZPP namreč nima nikakršne podlage. Za presojo pravno relevantnih dejstev na podlagi trditev obeh pravdnih strank in predloženih dokazov pa posebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke ni bilo potrebno.

Prvostopno sodišče je tako dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu vtoževane glavnice v višini 2,862.868,40 SIT zavrnilo. Ker pri tem ni zagrešilo v pritožbenem postopku uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev, je bilo potrebno v tem delu na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

V dokaz obrestnega dela zahtevka v višini 103,091.842,00 SIT pa je tožeča stranka predložila obračune obresti (prilogi A2 in A3), iz katerih jasno izhaja, za katere prepozno ali še ne plačane račune je obračunala obresti, zapadlost računov, njihovo plačilo ter uporabljena obrestna mera. Navedeni obračuni so tako dovolj specificirani, da bi jim tožena stranka lahko opredeljeno oporekala.

V prvostopnem postopku pa se je tožena stranka branila zgolj z zatrjevanim dogovorom med strankama, da tožeča stranka obresti ne bo uveljavljala (odgovor na tožbo z dne 17.3.1994 - list. št. 10) in da se je odpovedala zahtevkom za obresti (točka VI pripravljalne vloge z dne 30.5.1995 - list. št. 21). Po 1. odst. 7. čl. ZPP mora sodišče ugotavljati sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Edino sporno dejstvo, ki ga je bilo dolžno sodišče ugotoviti v zvezi z vtoževanimi obračuni obresti je po toženi stranki zatrjevani dogovor med strankama, da tožeča stranka obresti ne bo uveljavljala. Čeprav je sodišče v tej smeri izvedlo številne dokaze (zaslišanja prič) in jih tudi obsežno povzemalo, pa jih dokazno ni ovrednotilo skladno z 8. čl. ZPP. Ker o navedenem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba sploh nima razlogov, je v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. čl. ZPP).

Zmotno pa je sodišče glede na ostala po toženi stranki neprerekana dejstva (glede zapadlosti računov, njihovih plačil, obrestne mere) breme dokazovanja sicer nespornih dejstev prevalilo na tožečo stranko z očitkom o nepredložitvi računov in dokazil o njihovem plačilu. Na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP je bilo zato potrebno pritožbi v delu za vtoževane obresti ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (del 2. odst. I. točke izreka sodbe za znesek 103,091.842,00 SIT) razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo zgoraj navedene pomanjkljivosti odpraviti, glede na toženčeve trditve, da je tožeča stranka prijavila v stečajno maso le znesek 132,784.485,30 SIT (list. št. 9), v tem postopku pa je vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 149,400.129,55 SIT, pa bo moralo skladno z 2. odst. 288. čl. v zvezi z 2. odst. 187. čl. ZPP ugotoviti, ali je tožeča stranka izkazala pravni interes za uveljavljanje celotnega preostalega ugotovitvenega zahtevka v tem postopku.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Uradni list RS št. 26/99).