Jedro

Očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, če ni v materialnem predpisu zanjo takšna posledica izrecno določena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino zahtevo za izrek ničnosti njegove odločbe št. 464-116/94 JFO z dne 28. 6. 1995. 2. V obrazložitvi navaja, da očitana kršitev, in sicer da je o zahtevi za denacionalizacijo odločal nepristojen organ, in sicer toženka, namesto Upravna enota Ljubljana, ni razlog za ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poudarja, da v opisanem primeru noben materialni predpis ne določa sankcije ničnosti. Navaja, da odločba ni nična niti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj v obravnavanem primeru nedvomno ni šlo za denacionalizacijsko zadevo, ki bi jo moralo obravnavati sodišče. Sklicuje se še na sodbo naslovnega sodišča I U 678/2015 z dne 17. 11. 2015, ki je zavzelo enako stališče, ko je odločalo o tožničini tožbi zoper odločbo št. 490-23/2012-MIZKS/55 z dne 24. 3. 2015, s katero je toženka zavrnila tožničin zahtevek za izrek iste odločbe za nično, in sklep vrhovnega sodišča, ki je tožničin predlog za revizijo v zvezi z navedeno sodbo zavrglo, ker izpodbijana odločitev za tožnico ni imela nobenih hudih posledic niti zatrjevane posledice niso posledice v citiranem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Odločitev utemeljuje na četrtem odstavku 280. člena ZUP.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za odločanje v tovrstnih zadevah v 54. členu določil pristojnost upravne enote. Predpisana pristojnost pomeni prisilno ureditev, katere kršitev ima za posledice ničnost tako odločitve kot tudi postopka. Navaja, da s sistemskega vidika ničnost urejata Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in ZUP, in sicer 86. člen OZ določa, da je ničen akt, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali zakon predpisuje kaj drugega, 16. člen ZUP pa določa, da je za odločanje v upravnih zadevah iz državne pristojnosti na prvi stopnji stvarno pristojna upravna enota, če zakon ne določa drugače, pri čemer noben organ v skladu z 18. členom navedenega zakona ne sme prevzeti upravne zadeve iz pristojnosti drugega organa in jo rešiti sam, razen če to določa zakon oziroma so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Meni, da razlog za ničnost izpodbijane denacionalizacijske odločbe ni zgolj kršitev določb o stvarni pristojnosti, ampak tudi kršitev tožničinih pravic in pravno zavarovanih interesov po določbah Stanovanjskega zakona, v povezavi z določbami ZDen. Tožnica bi v predmetnem denacionalizacijskem postopku morala biti udeleženka postopka, kar je toženka z nezakonitim vodenjem predmetnega denacionalizacijskega postopka preprečila. Pojasnjuje, da so za opisana dejstva nedvomno vedele tudi uradne osebe pri toženki, ki so odločale v predmetni denacionalizacijski zadevi. Zato opisano ravnanje nima le atributov samovolje in arbitrarnosti, pač pa pomeni tudi kršitev temeljnih pravic in svoboščin iz 6., 22., 25. in 137. člena Ustave ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev plačanih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek odločbe istega upravnega organa, št. 464-116/94 JFO z dne 28. 6. 1995, za nično.

7. Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica svojo zahtevo (oziroma svoj predlog) oprla na 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Po tej točki se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da tudi očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po tej točki, če ni v materialnem predpisu zanjo takšna posledica izrecno določena (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah U 952/92 z dne 7. 10. 1993, U 14/94 z dne 13. 12. 1995, idr.).

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov razvidno, da je tožnica na navedeni pravni podlagi že zahtevala izrek ničnosti navedene odločbe. Toženka je o tem njenem predlogu že pravnomočno odločila z odločbo št. 490-23/2012-MIZKS/55 z dne 24. 3. 2015, in sicer ga je zavrnila. Glede na to, da tožnica v novem predlogu, ki je predmet izpodbijane odločbe, ni navedla, da bi se od izdaje navedene odločbe z dne 24. 3. 2015 v čemerkoli spremenilo dejansko stanje ali pravna podlaga, bi toženka tožničin predlog sicer morala zavreči v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Ker pa dejstvo, da ga je obravnavala po vsebini, ne vpliva na tožničine pravice ali pravne koristi, je tudi sodišče presojalo zakonitost izpodbijane odločbe po vsebini in ugotovilo, da je zaključek toženke, da tožnica ni izkazala ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, tudi po presoji sodišča pravilen.

10. Tožnica je namreč uveljavljala (kar ponavlja tudi v tožbi), da je toženka kršila ZDen in ZUP, ker je odločilo o zahtevi za denacionalizacijo, kljub temu da je po zakonu za to pristojna upravna enota. Pri tem pa ni navedla, katera zakonska določba za očitano kršitev, to je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo po stvarno nepristojnem upravnem organu, za sankcijo določa ničnost. Sklicevala se je na določbi ZDen (54. člen) in ZUP (16. člena), ki določata pristojnost upravne enote za odločanje o zadevi, kot je bila navedena, in določbo ZUP (18. člen), ki nepristojnemu upravnemu organu prepoveduje prevzem in rešitev upravne zadeve iz pristojnosti drugega organa, razen če zakon tako določa in če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Ne iz citiranih določb ne iz drugih določb ZDen in ZUP pa ne izhaja, da bi bila posledica kršitve navedenih zakonskih določb ničnost odločbe, ki jo izda nepristojen upravni organ. Ugotovitev toženke, da v zadevi očitana kršitev ne predstavlja ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, je zato pravilna in skladna z zakonom.

11. Tožnica v tožbi navaja tudi, da odločanje nepristojnega upravnega organa pomeni ničnost po 86. členu OZ. Takšno stališče pa je napačno, saj se navedena določba, tako kot vse ostale določbe navedenega zakona, ne nanaša na odločitve oblastvenih organov v posameznih upravnopravnih zadevah, ampak na obligacijskopravna razmerja, ki jih medsebojno sklepajo udeleženci teh razmerij, torej na pogodbe. Navedeno izrecno izhaja tudi iz njenega besedila, in sicer v prvem odstavku določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V obravnavnem primeru pa gre za oblastveno odločanje, katerega postopek je urejen v določbah ZUP in ZDen.

12. Iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla toženka, pa je pravilna tudi sicer njena neprerekana ugotovitev, da denacionalizacijska odločba ni nična tudi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Sicer pa tožnica v zahtevi oziroma predlogu navedenega ničnostnega razloga niti ni uveljavljala, saj ni zatrjevala, da bi v predmetni zadevi v upravni organ v upravni zadevi odločal o zadevi iz sodne pristojnosti, prav tako ni uveljavljala kakšnega drugega ničnostnega razloga iz prvega odstavka 279 ZUP. Zato tožnica ne more uspeti s tudi sicer povsem pavšalnimi tožbenimi ugovori o kršitvi temeljnih pravic in svoboščin, ki naj bi jih zagrešile uradne osebe, ki so odločale v navedenem denacionalizacijskem postopku.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih oziroma sodnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.