Jedro

Sodba mora, da jo je mogoče preizkusiti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vsebovati razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katere stranke opirajo svoje zahtevke. Vročanje ni tako dejstvo. Vročanje je namreč procesno dejanje sodišča, katerega namen je, da se stranka seznanja s postopkom, procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, ter obenem, da se stranki zagotavlja pravica do izjave. Zato (vsaj dokler vročitvi nobena stranka ne oporeka) zadošča, da sodišče ugotovi, da je bilo pisanje pravilno vročeno in posebna obrazložitev tega ni potrebna.

Po četrtem odstavku 142. člena ZPP je mogoče tudi prvo obvestilo o poskusu vročitve pustiti naslovniku v poštnem predalčniku, če vročitev obvestila ni mogoča po tretjem odstavku 142. člena ZPP; to pa ni mogoča tudi tedaj, ko vročevalec ne najde odraslega člana naslovnikovega gospodinjstva ali hišnika oziroma soseda, ki bi privolila v sprejem pisanja – tedaj namreč vročevalec ne more prejeti informacije o tem, kdaj je naslovnik dosegljiv, da sprejme pisanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženki naložilo, da tožnikoma plača 29.982.300 SIT (sedaj 125.113,92 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2004 do plačila ter jima povrne 684.430 SIT (2.856,08 EUR) pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper to sodbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Meni, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj ji tožba v odgovor ni bila pravilno vročena. Po 142. členu ZPP namreč v primeru, ko stranki ni mogoče pisanja vročiti osebno, vročevalec poizve, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel naslovnika, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi iz prvega in drugega odstavka 140. člena ZPP pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Šele če to ni možno, pusti vročevalec tako sporočilo v hišnem izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni obrazložitve, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba toženi stranki pravilno vročena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče pa je spregledalo, da ZPP vročitev po tretjem odstavku 23. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1 - UPB1, Uradni list RS, št. 102/2004) dopušča zgolj za priporočeno sodno pošiljko, ki se stranki ne vroča osebno. Pisanja, za katera zakon določa osebno vročitev, pa se ne vročajo na ta način, temveč na način iz 142. člena ZPP. Zaradi pomanjkanja razlogov o tem je tudi v obrazložitvi drugostopenjske sodbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker vročitev tožbe toženki ni bila opravljena pravilno, je podana tudi kršitev iz 7. in 8. točke drugega podstavka 339. člena ZPP, saj je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s 318. členom ZPP. Iz istih razlogov pa sta kršena 22. člen Ustave (enako varstvo pravic) in 25. člen Ustave (pravica do pravnega sredstva, saj sodba ni obrazložena v dejanskem in pravnem pogledu). Obrazložitev sodbe prve stopnje v odločitvi o tožbenem zahtevku je pomanjkljiva, saj vsebuje le en stavek. Tako ni mogoče ugotoviti, katere so tiste tožbene navedbe, za katere sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da predstavljajo dejansko podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodno pošiljko bi toženka prevzela na pošti, četudi ji ni bila vročena na način, kot to določa 142. člen ZPP, če bi prejela obvestilo vročevalca. Poštni nabiralnik je bil poškodovan. Sam način in obseg poškodovanja poštnega nabiralnika bi toženka, če bi ji bilo to omogočeno, dokazala z zaslišanjem sebe ter izvajalcev. Poštni nabiralniki v večstanovanjskih stavbah so specifični in gre v večini primerov za serijsko povezane poštne predalčnike, ki pri izvajalcu niso na razpolago takoj, ko jim stranka storitev naroči. Toženka predlaga, da vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljeno očita sodbama sodišča prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe sodišče navede dejstva, na katere stranke opirajo svoje zahtevke (četrti odstavek 324. člena ZPP). Sodba torej mora, da jo je mogoče preizkusiti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vsebovati razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katere stranke opirajo svoje zahtevke. Vročanje ni tako dejstvo. Vročanje je namreč procesno dejanje sodišča (ki se opravlja po pošti, delavcu sodišča ali na drug način, določen z zakonom), katerega namen je, da se stranka seznanja s postopkom, procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, ter obenem, da se stranki zagotavlja pravica do izjave. Zato (vsaj dokler vročitvi nobena stranka ne oporeka) zadošča, da sodišče ugotovi, da je bilo pisanje pravilno vročeno in posebna obrazložitev tega ni potrebna. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo in v obrazložitvi tudi ustrezno zapisalo, kar pomeni, da je navedlo (enega izmed) razlog(ov), ki upravičuje(jo) izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Iz podatkov spisa (vročilnice oziroma vrnjene pošiljke) pa je mogoče pravilnost vročitve preveriti. Ker je toženka pravilnosti vročitve oporekala v pritožbi, je sodišče druge stopnje te njene navedbe preizkusilo in o njih tudi podalo razloge (na strani 3 in 4 sodbe). Sodba sodišča druge stopnje torej razloge o tem, zakaj je bila vročitev tožbe toženki pravilna, ima, strankino nestrinjanje s temi razlogi oziroma njena drugačna naziranja o tem, kakšna vročitev je pravilna, pa ne morejo predstavljati zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz istih razlogov pa tudi ne kršitve ustavnih pravic do enakega pravnega varstva in do pravnega sredstva.

Pretežne revizijske navedbe predstavljajo strankino stališče o tem, kakšna je pravilna osebna vročitev in kako mora ravnati vročevalec, če naslovnika pošiljke, ki jo mora osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo. Pri tem spregleda, da je po četrtem odstavku 142. člena ZPP (ta je bil dodan z novelo ZPP-A, Uradni list RS, št. 96/2002) mogoče tudi prvo obvestilo o poskusu vročitve pustiti naslovniku v poštnem predalčniku, če vročitev obvestila ni mogoča po tretjem odstavku 142. člena ZPP; to pa ni mogoča tudi tedaj, ko vročevalec ne najde odraslega člana naslovnikovega gospodinjstva ali hišnika oziroma soseda, ki bi privolila v sprejem pisanja – tedaj namreč vročevalec ne more prejeti informacije o tem, kdaj je naslovnik dosegljiv, da sprejme pisanje. Zato revizijske trditve o izostanku teh poizvedb niso utemeljene.(1) Obenem pa to pomeni, da se osebno vročanje po določbah ZPP in vročanje osebnih pošiljk po ZPSto-1 razlikuje v tem, da se po ZPP pošiljka, ki jo je treba naslovniku vročiti osebno, poskuša vročiti na naslovnikovem naslovu dvakrat (prvič z obvestilom, naj bo naslovnik določen dan ob določeni uri v stanovanju, drugič pa z vročitvijo pisanja naslovniku ali kateri od oseb iz 140. člena ZPP ali s ponovnim obvestilom v hišni predalčnik v skladu s prvim odstavkom 141. člena ZPP), medtem ko je po ZPSto-1 mogoča že prva vročitev enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk. Sodišče druge stopnje je navedena določila o vročanju uporabilo pravilno, saj je zapisalo, da je vročevalec pustil obvestilo dvakrat (torej v skladu z ZPP o osebnem vročanju) in to v hišnem predalčniku (kar kot način vročitve priporočenih pošiljk predvideva tudi 3. odstavek 23. člena ZPSto-1).

Toženka nadalje v reviziji vztraja, da obvestil o tožbi v hišnem predalčniku ni prejela, ker je bil poškodovan. Vztraja torej, da kljub vrnjeni pošiljki, ki je v sodnem spisu opremljena z ustreznimi obvestili, ki naj bi bili toženki puščeni v njenem hišnem predalčniku, teh obvestil ni prejela. Trdi torej, da vročitev dejansko (kljub sicer drugačnim zaznamkom vročevalca na pošiljki) ni bila opravljena. Te svoje trditve je podala že v pritožbi in pritožbeno sodišče jih je zavrnilo kot neprepričljive, ker se predlagani dokazi o tem, da je bil njen hišni predalčnik res poškodovan, ne nanašajo na obdobje, v katerem je bila toženki vročena tožba. V reviziji toženka navaja, da bi, če bi ji bilo to omogočeno, način in obseg poškodovanja dokazala z zaslišanjem sebe ter izvajalcev. Strankam je sicer glede vprašanj, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, dana celo možnost izpodbijanja ugotovljenih dejstev (372. člen ZPP), vendar pa se revizija v ta namen sklicuje na neprimerne dokaze, saj naj bi z njimi dokazala način in obseg poškodovanja hišnega predalčnika. O tem pa sodišče druge stopnje ni izrazilo pomislekov – nasprotno glede teh dejstev je sprejelo toženkine trditve, glede na predložene dokaze pa je dvomilo le v to, da je bil njen hišni predalčnik poškodovan ravno v času, ko je bila toženki vročena tožba v odgovor. V ta namen, torej dokazovanje časa poškodovanja hišnega predalčnika, pa toženka kakšnih dokazov ni predlagala, predloženi pa se na relevantno obdobje, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, ne nanašajo, na vrnjeni (nevročeni) sodni pošiljki pa tudi ni kakršnihkoli zaznamkov vročevalca, da bi opazil kakšne nepravilnosti ali poškodbe hišnega predalčnika. Glede na to torej toženka ni dokazala, da bi bila vročitev opravljena drugače, kot to izhaja iz vrnjene sodne pošiljke in na njej izpolnjenih obvestil, ki so bila puščena toženki v njenem hišnem predalčniku in ki glede na to, da izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 224. člena ZPP, dokazujejo resničnost (pravilne) vročitve.

Tudi z očitkom pomanjkljivosti obrazložitve sodbe prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, a tudi to neutemeljeno. V obrazložitvi zamudne sodbe se namreč navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP). Eden od razlogov, ki zamudno sodbo upravičuje, je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje vsebuje povzetek dejanskih navedb tožbe, v tožbi navedena dejstva pa se glede na sprejeto koncepcijo afirmativne litiskontestacije štejejo za priznana, in nato pravno conclusio, ki utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka opredeli na podlagi prvega odstavka 1013. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ – UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007) kot regresni zahtevek poroka zoper glavnega dolžnika. Taka obrazložitev utemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča standardu obrazloženosti zamudne sodbe (ki je glede na njene posebnosti drugačen kot v primeru, ko je sodba izdana v kontradiktornem postopku in temelji na procesnem gradivu, ki sta ga prispevali obe pravdni stranki). Iz obrazložitve obravnavane zamudne sodbe je namreč mogoče nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je svojo odločitev oprlo.(2) Tudi toženkina pravica do pravnega sredstva tako ni bila prizadeta.

Revizijsko sodišče je torej ugotovilo, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo, s tem pa tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Tako tudi sodba II Ips 21/2006 in Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 569. Op. št. (2): Tako tudi odločba ustavnega sodišča Up 201/01, Uradni list RS, št. 117/2003.