Jedro

Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč je dal lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Vendar če se tožeča stranka sklicuje na podatke zemljiške knjige, po katerih je lastnica in ne le uporabnica sporne parcele, mora sodišče prve stopnje navedeni ugovor presoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1901/97-8 z dne 4.3.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 17.4.1997. Z njo je ta na pritožbo vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka I.Š. in na pritožbo tožeče stranke odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 11.12.1996 in zadevo vrnila v nov postopek. Z njo je bilo odločeno, da se upravičencu J.Š. vrne v last, v posest pa začasni skrbnici za posebne primere I.Š. zemljišče parc. št. 2191 v izmeri 2675, vpisano v zemljiškoknjižni vložek 976 k.o. P., kot družbena lastnina s pravico uporabe za tožečo stranko Lovsko družino R. iz R.; v 2. točki, da je zavezanec za vrnitev Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, dolžan izročiti parcelo upravičencu v last, sedanji uporabnik pa v posest, v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska za sporno parcelo izhaja, da obsega poslovno stavbo v izmeri 71 m2 in gozd v izmeri 2675 m2. Površina, na kateri stoji stavba (lovska koča), last tožeče stranke, se po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne vrača. Ker stavbišče in funkcionalno zemljišče nista odmerjena, dela parcele, ki je kmetijsko zemljišče, ni mogoče vrniti. Zaradi odmere je potrebno postopek denacionalizacije prekiniti. Zavrača pa tožena stranka ugovor, da tožeča stranka v smislu 3. odstavka 16. člena ZDen ni zavezanec. Kot lovska družina je družbena organizacija in ne civilnopravna oseba. Zato je zavezanec za vračilo premoženja. To svoje stališče utemeljuje z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) ter z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-78/93 z dne 28.10.1995. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke. Lovska družina je upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijsko zemljišče v družbeni lastnini. Na njem ni imela lastninske pravice. ZSKZ je to zemljišče podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oziroma ne glede na kakšen način so bila pridobljena. Lovske družine ni šteti za civilnopravno osebo, ter je zato zavezanec za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije, ne glede na to, na kakšen način je te nepremičnine pridobila (odplačno ali neodplačno).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Med drugim ponavlja ugovor, da ni zavezanec za vračilo, saj je civilnopravna oseba. ZSKZ nasprotuje vračilu parcele, ker po njegovih podatkih parcela ni družbena lastnina. Do tega vprašanja sodba ni zavzela nobenega stališča. S prodajo nepremičnine, ki jo je potrdilo tudi Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljane 22.5.1986, je sporna parcela prenehala biti družbeno sredstvo. Tožeča stranka je kot civilnopravna oseba pridobila zemljišče s stavbo v izključno last. Zato tudi na podlagi ZSKZ parcela ni prišla v last republike ali občine. Gre za "čisto" lastnino, zato po členu 16/3 ZDen tožeča stranka kot civilnopravna oseba ni zavezanec. Družbena lastnina se je s kupoprodajno pogodbo z dne 12.2.1986 že olastninila. Podrejeno uveljavlja ovire za vračanje v smislu določb člena 19, točka 1 in 4 ZDen. Trdi še, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza stanju v naravi. Lovski dom z nadstreškom meri v gabaritu 346 m2. Postavljen je bil tudi kozolec v izmeri 4 x 3 m in urejeno balinišče v izmeri 20 x 3 m. Zahteva tudi, da se v primeru vrnitve parcele, v postopku vrne tudi kupnina kot odškodnina, saj je nepremičnino pridobila odplačno (73. člen ZDen). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta (zaenkrat) sporni vsaj dve pomembni okoliščini. Na prvo je pravilno opozorila že tožena stranka. Nanaša se na vprašanje, kolikšen del parc. št. 2191 k.o. P. se v naravi sploh ne vrača glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen. Že zaradi ugotavljanja dejanskih okoliščin v tej smeri je potrebno postopek dopolniti. Med strankama pa je spor tudi o tem, ali je preostanek iste parcele glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen sploh možno vrniti v naravi oziroma o tem, ali je tožeča stranka sploh zavezanec za vrnitev tega dela parcele. Drži sicer, da je Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč dal lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Vendar tožeča stranka zatrjuje, da je lastnica sporne parcele in se pri tem sklicuje na kupoprodajno pogodbo z dne 12.2.1986 in na zemljiškoknjižne podatke, ki pa se glasijo tako, kot da je tožeča stranka lastnica in ne zgolj imetnica pravice uporabe sporne parcele. V upravnem postopku navedeni ugovor tožeče stranke ni bil presojen. Dejansko stanje v navedeni smeri zato v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno. Glede na odločitev tožene stranke (zadeva je vrnjena organu prve stopnje v nov postopek), ter upoštevaje (sedanji) položaj tožeče stranke v konkretnem denacionalizacijskem postopku (status zavezanca), je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje (tožbo tožeče stranke je zavrnilo), pravilna. Vse ugovore, ki jih je tožeča stranka doslej uveljavljala, bodo predmet (ponovne) presoje pri organu prve stopnje. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije.