Jedro

Poslovodja ni stranka tega gospodarskega spora in sodišče je z začasno uredilo razmerje s poslovodjo, glede katerega se ne vodi noben spor ter skupna družba je samostojni subjekt s svojimi organi. Tudi tožena stranka je samostojni subjekt s svojimi organi. Direktor skupne družbe ter direktorica tožene stranke nista ena in ista fizična oseba, temveč sta ločeni osebi. Zgolj njuna osebna povezanost, ko naj bi bil A. A. deloval kot podaljšana roka B. B. in s tem tožene stranke, ne zadošča za "zlitje" subjektov.

Poslovodja skupne družbe tudi ni dolžnikov dolžnik, v tem primeru dolžnik tožene stranke. Nima svoje obveznosti do tožene stranke, ki bi bila predmet sporne terjatve.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se spremeni I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da se glasi:

"Ugovoru tožene stranke z dne 27. 2. 2025 se ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 18. 2. 2025 se razveljavi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 11. 2. 2025."

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 27. 2. 2025 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da se med strankama vodi gospodarski spor zaradi izključitve družbenika tožene stranke iz skupne družbe. Na predlog tožeče stranke je 18. 2. 2025 izdalo sklep o začasni odredbi in direktorju omejilo pooblastilo za zastopanje skupne družbe tako, da mu je prepovedalo opravljanje funkcije direktorja z vpisom te prepovedi v sodni register. Predlagana začasna odredba kot sredstvo zavarovanja terjatev je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izključitev tožene stranke kot družbenice iz skupne družbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjevala in z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da škoda nastaja skupni družbi zaradi ravnanj direktorja torej, da s svojim zastopanjem skupne družbe tej povzroča škodo. Če je direktor verjetno povzročil škodo skupni družbi, jo je povzročil tudi tožeči stranki kot družbenici. Direktorja je imenovala tožena stranka, ki je družbenica skupne družbe in preko njega uresničuje svoje pravice (obveznosti) ter interese, iz česar je zaključiti, da je predlagano sredstvo zavarovanja v povezavi s tožbenim zahtevkom in je z njim mogoče doseči namen zavarovanja.

2.Zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, če tožeča stranka meni, da je direktor naredil skupni družbi kakršnokoli škodo, je pravilna pot, da zahtevke uperi proti poslovodstvu, ne glede na večkrat poudarjeno osebno povezanost med direktorjem in B. B. Začasna odredba, ki omejuje pooblastila zakonitim zastopnikom, bo primerno sredstvo zavarovanja v sporu med zakonitim zastopnikom oziroma prokuristom ter družbo - ko si bo družba želela zavarovati zahtevek do poslovodstva. Skupna družba je samostojni subjekt, ki ima svoje organe. Konkretno dva direktorja in dva prokurista. V zadevah, kot je ta, ko se pravda vodi med dvema družbenikoma, začasna odredba, s katero sodišče omeji pooblastila zakonitemu zastopniku skupne družbe, to je organu, ki ima samostojno pravno subjektiviteto in ni stranka postopka, ni primerno sredstvo zavarovanja. Med direktorjem in skupno družbo se ne vodi noben spor. Z začasno odredbo je sodišče poseglo v razmerje med skupno družbo in enim od direktorjev skupne družbe tako, da mu je prepovedalo opravljanje funkcije direktorja. Upoštevaje, da je A. A. direktor skupne družbe, je sodišče z začasno odredbo uredilo razmerje, glede katerega se ne vodi noben spor. Začasna odredba se nanaša na razmerje med skupno družbo in direktorjem, od katerih nihče ni stranka. Očitki direktorju ne morejo biti razlog za verjetnost obstoja terjatve na izključitev družbenika.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je osnovni interes, ki ga zasleduje s predlogom za izdajo začasne odredbe, v zavarovanju svojega premoženja - kapitalske udeležbe v družbi, ki ga na drug pravno dopusten način ne more doseči. Direktorja lahko razreši le skupaj s toženo stranko, saj 14. člen družbene pogodbe določa, da skupščina veljavno odloča le, če sta navzoča oba družbenika. Tožeča stranka skuša s tožbenim zahtevkom dejansko zavarovati vrednost družbe in zato je predlagana začasna odredba v zvezi z zahtevkom. Vsa ravnanja direktorja, kot tudi vsa v predlogu za izdajo začasne odredbe opisana ravnanja tožene stranke kot družbenika, so ravnanja, ki škodujejo poslovanju in premoženju družbe ter družbenikoma. Spor poteka med strankama, direktor pa je tisti v družbi, ki ji povzroča škodo, posredno strankama. Da bi direktor/skupna družba mogla in morala biti stranka za to, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo, je zmotno, saj je pri izreku predloga za izdajo začasne odredbe ključen zahtevek, ki se ga zavaruje z začasno odredbo. Ker tožena stranka kljub izkazano škodljivemu ravnanju direktorja tega ni želela razrešiti, tožeči stranki ni preostalo drugega kot, da je pravice zavarovala po sodni poti.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe, da je odločitev glede primernosti sredstva zavarovanja neobrazložena, brez vsebinske ocene, da je vsebinsko prazna in da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do ugovora primernosti sredstva zavarovanja zadosti opredelilo v 10. in delno 13. točki obrazložitve sklepa. Drugo je vprašanje materialnopravne pravilnosti odločitve.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo kakšen spor se vodi med strankama in kakšno začasno odredbo je izdalo. Spor se vodi zaradi izključitve družbenika - tožene stranke iz njune skupne družbe, s sklepom o začasni odredbi pa je omejilo pooblastilo (enemu) direktorju za zastopanje skupne družbe (1. točka obrazložitve sklepa). Direktorja je imenovala tožena stranka1 in preko njega uresničuje svoje pravice ter interese (10. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve niso sporne. Tožena stranka - družbenik je pravna oseba d.o.o., zastopa jo poslovodkinja B. B., direktor skupne družbe pa je A. A. Po trditvah tožeče stranke v predlogu je med njima zunajzakonska zveza, A. A. naj bi deloval kot podaljšana roka dolžnice (listna št. 88 spisa).

7.Tožena stranka utemeljeno ponavlja ugovor primernosti sredstva zavarovanja oziroma da z izdano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na prvi odstavek 273. člena ZIZ, da sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa: […] (10., 13. točka obrazložitve sklepa). Vendar je sprejelo zmoten materialnopravni zaključek. Začasno odredbo je mogoče predlagati samo v povezavi s konkretnim glavnim zahtevkom2 Med njima mora obstajati kvalitativna vez, kar velja tudi pri izdaji regulacijskih odredb.3

8.Tožena stranka utemeljeno navaja, da poslovodja ni stranka tega gospodarskega spora, da je sodišče začasno uredilo razmerje s poslovodjo, glede katerega se ne vodi noben spor in da je skupna družba samostojni subjekt s svojimi organi. Tudi tožena stranka je samostojni subjekt s svojimi organi. Direktor skupne družbe ter direktorica tožene stranke nista ena in ista fizična oseba, temveč sta ločeni osebi. Zgolj njuna osebna povezanost, ko naj bi bil A. A. deloval kot podaljšana roka B. B. in s tem tožene stranke, ne zadošča za "zlitje" subjektov.

9.Začasna odredba ima namen zavarovati upnikovo terjatev do dolžnika. Vsebina sklepa o začasni odredbi, ki posredno vpliva na osebo ali premoženje dolžnika, pa je včasih oblikovana tako, da k določenemu ravnanju neposredno zavezuje tretjo osebo. To je lahko dolžnikov dolžnik ali organizacija za plačilni promet, ki se ji s sklepom prepove izpolniti dolg do dolžnika, lahko pa katerakoli tretja oseba, če to ustreza okoliščinam primera. Kljub takemu "vplivu" na ravnanje tretjih oseb je namen začasne odredbe vedno omejiti bodisi dolžnikovo ravnanje bodisi razpolaganje z njegovim premoženjem, zaradi česar začasna odredba v tem smislu ne sme učinkovati na koga drugega.4 Tudi pri nedenarnih terjatvah je mogoča začasna odredba, neposredno naperjena proti tretji osebi. Če ima konkretno dolžnikovo premičnino (predmet sporne terjatve) tretja oseba, ji sodišče z začasno odredbo prepove njeno izročitev dolžniku.5 Od prejema prepovedi dolžnikov dolžnik ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti dolžniku.6

10.Poslovodja skupne družbe tudi ni dolžnikov dolžnik, v tem primeru dolžnik tožene stranke, čeprav ga je ta imenovala (predlagala) v skladu z družbeno pogodbo (priloga A5) in pogodbo med družbeniki pri upravljanju skupne družbe (priloga A6) ter ga je potem izvolila skupščina skupne družbe. Poslovodja skupne družbe nima svoje obveznosti do tožene stranke, ki bi bila predmet sporne terjatve.

11.Z začasno odredbo v tem gospodarskim sporom bi bilo sicer dopustno omejiti pravice tožene stranke in začasno urediti razmerje s tožečo stranko. Katere pravice in kako, ko tožeča stranka poudarja, da naj bi bila predlagana začasna odredba edino sredstvo zavarovanja, ni stvar pojasnjevanja sodišča. Na tožeči stranki je dolžnost, da predlaga začasno odredbo, ki je v relevantni zvezi s tožbenim zahtevkom in je z njo mogoče doseči namen zavarovanja. Izdana začasna odredba neutemeljeno učinkuje zoper tretjega, ni v povezavi s tožbenim zahtevkom in z njo ni mogoče doseči namena zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Ker je primernost sredstva oziroma doseganje namena zavarovanja materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe in odsotnost tega pomeni neutemeljenost predloga, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami glede prvega in drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Ugodilo je pritožbi in spremenilo I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo ugovoru tožene stranke, razveljavilo sklep o začasni odredbi in zavrnilo predlog (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

12.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Drugega direktorja je imenovala tožeča stranka.

2V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba Ljubljana, 2003, stran 261.

3N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Scientia Iustitia, GV založba Ljubljana, 2015, strani 28, 115.

4N. Pogorelčnik Vogrinc, navedeno delo, strani 235, 236.

5N. Pogorelčnik Vogrinc, navedeno delo, stran 259.

6V. Rijavec, navedeno delo, stran 271.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 273, 273/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.