Jedro

Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče vezati na zasnovanje družine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnico in zapustnikom obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost in odločilo, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem F. Š.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po toženčevem mnenju podana, ker obstoji nasprotje med razlogi sodbe in dokazi. Sodišče ni dokazno ovrednotilo dela tožničine izpovedbe, da je izvedela za pokojnikovo uporabo kondomov šele po smrti, ko jih je pri njem našla. Navedlo je zgolj, da sta s pokojnim imela spolne odnose, da pa je imel tudi druge partnerke. Sodišče druge stopnje razlogov ni pojasnilo z drugim kot z navedbo, da je ta pritožbena graja neutemeljena. Nadalje sta sodišči tožencu odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem, ko sta spremembo v tožničini navedbi šteli za pomoto brez obravnavanja in dokazovanja. Tožnica ni trdila, da bi šlo za pomoto, ko je trdila, da naj bi se pokojni priselil šele 1993, čeprav je bilo dokazano, da je bilo to leta 1991. Trditev sodišča, da so številne priče štele tožnico in pokojnega za partnerja, je protispisna. V nasprotju z zapisniki je ugotovitev, da pokojnega razen enkrat niso nikoli videli v javnosti z drugo žensko. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obstoj zunajzakonske skupnosti utemeljevalo zgolj na čustveni navezanosti in ekonomski povezanosti. Pomen zunajzakonski skupnosti je enako kot pri zakonski zvezi v osnovanju družine. Med tožnico in pokojnim je obstajal enak odnos kot med mačeho in pastorkom. Pokojni je bil star 36 let, tožnica pa 58 let v času, ko naj bi prišlo do nastanka zunajzakonske skupnosti. Do tedaj je živela v zunajzakonski skupnosti z očetom pokojnega. Izkazovanje nežnosti je eden izmed dejanskih znakov, na podlagi katerega je mogoče sklepati o čustveni navezanosti. Sodišče druge stopnje šteje, da to ni bistveno. Tožnica in pokojni sta imela ločeni sobi, finance, skupno kuhinjo. Veljal je dogovor glede gospodarjenja na kmetijah. S tožnico je pokojni živel še v času njene zunajzakonske skupnosti z očetom. Elementi zunajzakonske skupnosti niso podani. Ločiti je potrebno zunajzakonsko skupnost od odnosa podobnega odnosu mati-sin.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 73/2007) gre, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Omenjene kršitve ni mogoče uveljavljati iz razloga, ker naj bi sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo (da sta tožnica in pokojni imela spolne odnose, da ju je okolica štela za partnerja), saj gre v tem primeru za razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti, revizijsko sodišče ni upoštevalo toženčevih revizijskih navedb, s katerimi poskuša omajati dokazno oceno sodišč. Med ugotovitvijo sodišča, da pokojnega razen enkrat niso nikoli videli v javnosti z drugo žensko, in izpovedbami prič ni nasprotja. Priče so izpovedale, da je tožnica starejša ženska in ni plesala, komaj hodi, zapustnik pa je plesal z drugimi (l. št. 24), vendar pa niso videli, da bi bil intimen s kakšno žensko (l. št. 26). Glede leta, kdaj naj bi se pokojni preselil k tožnici, revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločilno obdobje od leta 1993 do smrti pokojnega, za katero je tožnica trdila, da so obstajali elementi zunajzakonske skupnosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: Tožnica je od 1979 do 1991 živela v zunajzakonski skupnosti z L. Š., očetom pokojnega F. Š., in sicer na tožničini kmetiji .. Mesec pred očetovo smrtjo se je k njima preselil zapustnik in ostal pri tožnici tudi po očetovi smrti. Tožnica je zanj skrbela, mu kuhala, gospodinjila, vsak pa sta imela svojo sobo. Leta 1993 je tožničina domačija pogorela, tako da sta bivala in spala v eni sobi, dokler nista sezidala nove hiše. Začela sta spolno občevati, vse do zapustnikove smrti, čeprav sta po dograditvi zopet imela vsak svojo sobo. Pokojni je imel tudi druge seksualne partnerke. Od 1991 do 2006 je zapustnik bival v isti hiši kot tožnica. Pokojni je po potrebi skrbel za tožnico, predvsem če je bila bolna. Skupaj sta obdelovala kmetijo (nekaj časa skupaj, pozneje pa vsak svojo, s tem da je zapustnik tožnici pomagal pri obdelovanju njene, vozil je mleko v zbiralnico). Gospodarila sta vsak s svojim denarjem, pokojni pa je prispeval za hrano. Pri večjih investicijah sta sredstva združila. Pokojni je vlagal sredstva v gradnjo tožničine hiše, skupaj sta kupila nekaj kmetijskih strojev. V javnosti sta se pojavljala skupaj. Hodila sta po nakupih, na banko, peljal jo je k maši, nekajkrat na veselico, udeleževala sta se praznovanj tožničinih sorodnikov in sosedov. Sosedje so ju šteli za par, čeprav je nekatere motila starostna razlika. Pokojnega razen dvakrat niso videvali z nobeno drugo žensko. Imela sta korekten odnos. Pokojnega je za tožnico skrbelo. Obstajala je obojestranska čustvena navezanost. Če pokojni ne bi želel živeti s tožnico, bi se lahko odselil na kmetijo, ki je bila v njegovi solasti. Tožnica in pokojni sta želela živeti skupaj v obliki, kot sta živela. Skupnost je trajala 13 let. 8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je revizijsko sodišče vezano, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem F. Š. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je bila vsebina življenjske skupnosti tožnice in pokojnega enaka skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Podana sta bila tako pogoj ekonomske skupnosti, kot pogoj čustvenega in intimnega partnerskega razmerja. Glede toženčevega očitka v zvezi s pomenom zunajzakonske skupnosti, ki da je v osnovanju družine, revizijsko sodišče poudarja, da zunajzakonska partnerja (enako kot zakonca) svobodno odločata o rojstvu otrok. Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti zato ni mogoče vezati na zasnovanje družine.

9. Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).