Jedro

Ugotavljanje poškodb na tožničinem avtomobilu in načina nastanka le-teh je služilo dokazovanju načina nastanka škodnega dogodka, s tem pa vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in škodo, ki je zaradi tega nastala na tožničinem vozilu.

Tožnica bi zato morala poskrbeti, da se poškodbe na njenem vozilu, nenazadnje pa tudi na vozilu drugega udeleženca v prometni nezgodi, dovolj natančno ugotovijo.

Ker so ugotovitve izvedencev s področja raziskave prometnih nesreč objektivne in temeljijo na pravilih stroke in znanosti, jim je prvostopno sodišče utemeljeno pripisalo veliko težo in tudi z njunimi izsledki opravičilo svojo odločitev, da izpovedbi tožnice in priče N. o načinu nastanka obravnavane prometne nezgode ni sledilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke terjala plačilo zneska 1.281,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila ter povrnitev njenih pravdnih stroškov (prvi odstavek izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15 dni plačati toženki 668,73 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno postavilo (prvega) izvedenca, preden je zaslišalo oba udeleženca, torej tožnico kot stranko in pričo B.N, saj je s tem izvedencu dalo na razpolago premalo podatkov. Izvedenec L. tudi ni natančno pojasnil, zakaj naj poškodbe na avtomobilu tožnice ne bi bilo mogoče vzročno povezati s predmetnim škodnim dogodkom, ob tem pa se je skliceval na slike, ki jih je pomanjkljivo napravil cenilec toženke. Ker je drugo postavljeni izvedenec cestnoprometne stroke P., ki je svoje mnenje izdelal po zaslišanju obeh udeležencev, zaključil, da je "oblika in položaj poškodbe na osebnem avtomobilu Nissan tehnično mogoča", bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi navedenega samo odločalo o tem, kako ocenjuje izjavo tožeče stranke in udeleženca. V pristojnosti izvedenca je samo, da s tehničnega vidika odgovori na vprašanje, ali je do škodnega dogodka lahko prišlo ali ne. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno dopustilo dokaz s soočenjem sodnih izvedencev, ki pa ga nato zaradi odsotnosti izvedenca L. niti ni izvedlo, ampak je vsakega od izvedencev zaslišalo posebej. Pri tem je izvedenec P. način trka, kot ga zatrjuje tožnica in potrjuje tudi drugi udeleženec nezgode, ponovno dopustil, medtem ko izvedenec L. 100% natančno ni mogel izključiti zatrjevanega dogodka, zato je nepravilen prvostopni zaključek, da je ta izvedenec nastanek poškodbe na vozilu tožnice na zatrjevani način z gotovostjo ovrgel. Pritožnica izpostavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s pomanjkljivim postopkom ter s pomanjkljivo in nepravilno uporabo izvedenskega mnenja prišlo do nepravilnih zaključkov. Tudi nekatera dejstva in izvedene dokaze naj bi sodišče prve stopnje tolmačilo nepravilno. Med postopkom ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti intenzitete posameznih poškodb, po prepričanju pritožnice ne more iti v breme tožnice, saj bi se morala za to pobrigati toženka, ko so njeni strokovnjaki opravljali ogled avtomobila. Če so menili, da avto ni bil poškodovan v konkretni prometni nezgodi, bi ga morali veliko bolj poslikati. Graja tudi prvostopno dokazno oceno, v okviru katere je sodišče podvomilo v verodostojnost izpovedbe tožnice in priče B. N.. Sodišče prve stopnje naj bi tudi nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravilno in dovolj popolno je bilo tudi ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu. V obravnavani zadevi je tožnica od toženke terjala plačilo odškodnine za materialno škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi, katero naj bi po tožbenih zatrjevanjih povzročil zavarovanec toženke. V skladu s prvim odstavkom 178. člena v času prometne nezgode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Le-ta v prvem odstavku 154. člena ZOR določajo, da je dolžan tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to oškodovancu povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v obravnavani zadevi na tožnici tako dokazno breme glede obstoja samega škodnega dogodka, ki izvira iz nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, nastanka in obsega škode, kakor tudi vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo, na toženki pa le breme dokaza, da je škoda nastala brez njene krivde. Neutemeljena je zato smiselna pritožbena graja, da je bila toženka tista, ki bi morala poskrbeti, da se poškodbe na tožničinem avtomobilu dovolj natančno ugotovijo, ter da je posledično njej v breme potrebno šteti "pomanjkljive" fotografije teh poškodb in posledično nemožnost ugotovitve intenzitete posameznih poškodb. Ugotavljanje poškodb na tožničinem avtomobilu in načina nastanka le-teh je služilo dokazovanju načina nastanka škodnega dogodka, s tem pa vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in škodo, ki je zaradi tega nastala na tožničinem vozilu. Po že zgoraj obrazloženem slednje ni bilo v interesu toženke, ampak tožnice, zato je na njej breme za ta dokaz. Tožnica bi zato morala poskrbeti, da se poškodbe na njenem vozilu, nenazadnje pa tudi na vozilu drugega udeleženca v prometni nezgodi, dovolj natančno ugotovijo, da bo na podlagi sledov na v nesreči udeleženih vozilih lahko dokazala, da je do škode res prišlo na zatrjevani način, namreč zaradi protipredpisnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Toženko pa po že zgoraj obrazloženem bremeni le dokaz, da je škoda nastala brez njene (oz. zavarovančeve) krivde.

Slediti tudi ni mogoče v pritožbi izpostavljenemu, da naj bi že same poškodbe na tožničinem vozilu dokazovale, da je do škodnega dogodka res prišlo. Tožnica je sicer dokazala obstoj poškodb na svojem vozilu, ne pa tudi, da je do njih prišlo oz. da so nastale prav na v tožbi zatrjevani način, torej v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke, ko je pri vzvratnem speljevanju s parkirišča spregledal tožničino vozilo. Z namenom dokazovanja načina nastanka prometne nezgode sta pravdni stranki med postopkom predlagali postavitev izvedenca prometne stroke, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. V postopku prvo postavljeni izvedenec L. je bil sicer res postavljen pred zaslišanjem zavarovanca toženke (čemur nobena od pravdnih strank ni nasprotovala) in je imel za izdelavo izvedenskega mnenja na razpolago dokaj skope podatke v zvezi s prometno nesrečo, vendar pa z njegovo postavitvijo v tej fazi postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljane bistvene kršitve procesnih določb. Taka hitra (pred izvedbo vseh ostalih dokazov) postavitev izvedenca prometne stroke morda deluje neekonomično, vendar s procesnega vidika ni bila napačna. Izvedencu je bila namreč dana naloga ugotoviti, ali je do škodnega dogodka lahko prišlo na po tožnici zatrjevani način ter ali je poškodbe na tožničinem vozilu mogoče vzročno povezati z obravnavanim škodnim dogodkom, kot ga zatrjuje tožnica, ne pa morebiti ocenjevanje verodostojnosti izpovedbe zavarovanca toženke. Kolikor pa je bilo šele iz izpovedbe slednjega mogoče razbrati, kakšne poškodbe naj bi ob trčenju s tožničinim vozilom nastale na njegovem vozilu, za katerega je bilo obvezno zavarovanje odgovornosti sklenjeno pri toženki (tudi dokaz teh poškodb je bil po že zgoraj obrazloženem na tožnici), sodišče druge stopnje dodaja, da je sodišče prve stopnje omenjenemu izvedencu te šele med nadaljnjim postopkom pridobljene informacije predočilo ob zaslišanju (list. št. 130) in mu tako omogočilo, da jih je v ustni dopolnitvi mnenja upošteval. Kljub navedenemu je izvedenec L. ob ustnem zaslišanju vztrajal pri svojih zaključkih iz pisnega mnenja, da namreč do poškodb na vozilu tožnice ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica. Izvedenčevo utemeljitev takega zaključka je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve dovolj natančno in izčrpno povzelo (obrazložitev na strani 3 in 5, kjer je prvostopno sodišče tudi zelo obširno odgovorilo na tožničine že med postopkom izražene pomisleke v zvezi z izvedenskim mnenjem, kar sodišče druge stopnje ob odsotnosti izrecne pritožbene graje tega dela prvostopne sodbe v izogib ponavljanju v celoti povzema). Res je ta izvedenec ob ustnem zaslišanju navedel, da nastanka škodnega dogodka, kot ga zatrjuje tožnica, s 100% natančnostjo ni mogoče izključiti. Ker pa je kljub temu vztrajal pri svojem prvotnem mnenju, da torej do nastanka poškodb na vozilu tožnice ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica, ni mogoče slediti pritožbeni graji nepravilnosti prvostopnega zaključka, da je izvedenec L. nastanek poškodbe na vozilu tožnice na zatrjevani način z gotovostjo ovrgel. Gre seveda za izvedenčevo lastno prepričanje, subjektivno gotovost, na podlagi katerega je podal svoje končno mnenje.

Res je sicer med postopkom drugo postavljeni izvedenec P. zavzel stališče, da je tehnično možno, da so poškodbe na vozilu tožnice nastale na zatrjevani način, pa tudi geometrija vozil to dovoljuje, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve tudi pravilno povzelo (prvi odstavek obrazložitve na strani 4). Ob tem pa ni spregledalo izvedenčevih nadaljnjih pomislekov, da bi namreč na tožničinem vozilu ugotovljena deformacija v prtljažniku lahko nastala le v primeru, če bi vozilo Citroen AX (vozilo zavarovanca toženke) v vozilo Nissan Almera (tožničino vozilo) trčilo zelo intenzivno, s hitrostjo minimalno 15 km/h, vendar bi moral biti v tem primeru zadnji del tožničinega vozila bolj poškodovan. Glede na ugotovljene poškodbe desnega vogala tožničinega vozila pa je lahko trčna hitrost po ugotovitvah izvedenca P. znašala zgolj 10 km/h. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je iz navedenega mnenja mogoče razbrati določeno neskladnost med poškodbo dna prtljažnika in intenziteto poškodbe zadnjega desnega vogala vozila tožnice. Ob odsotnosti podatkov o poškodbah na vozilu zavarovanca toženke, ki naj bi nastale ob trčenju s tožničinim vozilom (razen kolikor jih je bilo mogoče razbrati iz izpovedbe zavarovanca toženke), je tudi izvedenec P. zaključil, da je težko z gotovostjo trditi, da je do poškodbe dejansko prišlo na (po tožnici) zatrjevani način.

Čeprav obe med postopkom pridobljeni mnenji nista skladni, ampak se razlikujeta v bistvenem (oceni možnosti, da je do škodnega dogodka prišlo na po tožnici zatrjevani način), sodišče prve stopnje obeh izvedencev ni soočilo, ampak je tak svoj prvotni procesni sklep zaradi odsotnosti izvedenca L. na naroku predvidenega soočenja spremenilo in oba izvedenca zaslišalo ločeno, vendar je iz zapisnikov o zaslišanjih obeh izvedencev mogoče razbrati, da je prvostopno sodišče vsakemu od izvedencev predočilo tudi izsledke in zaključke drugega izvedenca. Ker sodišče prve stopnje ni vezano na svoj dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP) in ga lahko med postopkom kadarkoli spremeni, s tako opustitvijo soočenja izvedencev sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljane bistvene kršitve procesnih pravil. Ker je soočenje obeh izvedencev predlagala toženka in ne tožnica, njegova opustitev tudi ne more biti predmet tožničine pritožbene graje. Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, obe mnenji v svoji obrazložitvi dovolj natančno povzelo in se do njunih zaključkov opredelilo. V povezavi z navedenimi dokazi je sodišče prve stopnje nadalje ocenjevalo tudi izpovedbi tožnice in priče B. N., zavarovanca toženke. Dokazna ocena verodostojnosti slednjih, predvsem priče N., je sicer res prestroga, kot to utemeljeno izpostavlja tudi pritožba (priči ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj zaradi poznanstva z eno izmed pravdnih strank). Vendar pa ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje tak dvom v verodostojnost priče omililo s stališčem, da ji sicer sami po sebi ne odreka verodostojnosti, ampak je potrebno "verodostojnost njunih izpovedb (pričine in tožničine) in listin, ki sta jih izpolnila, skrbno preveriti z izvedenimi dokazi, torej pridobljenima izvedenskima mnenjema". Takega "skrbnega preizkusa" pa ti izpovedbi očitno nista prestali, saj je sodišče prve stopnje na podlagi obeh izvedenskih mnenj pravilno zaključilo, da je izvedenec L. nastanek poškodb na vozilu tožnice na zatrjevani način z gotovostjo ovrgel, medtem ko je z izvedenskim mnenjem izvedenca P. obstoj škodnega dogodka izkazan le s stopnjo verjetnosti. Ker so po zaključku sodišča prve stopnje ugotovitve izvedencev s področja raziskave prometnih nesreč objektivne in temeljijo na pravilih stroke in znanosti, jim je prvostopno sodišče utemeljeno pripisalo veliko težo in tudi z njunimi izsledki opravičilo svojo odločitev, da izpovedbi tožnice in priče N. o načinu nastanka obravnavane prometne nezgode ni sledilo.

Breme dokaza, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način (zaradi protipredpisne vožnje toženkinega zavarovanca), je po že obrazloženem na strani tožnice, le-ta pa tega po zaključku sodišča prve stopnje ni uspela z gotovostjo dokazati (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 6 in 7). Pri navedenem zaključku je sicer sodišče prve stopnje očitno pomotoma uporabilo dokazni standard gotovosti, ki v skladu s teorijo (Ude, Civilno procesno pravo, str. 116) pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo, medtem ko za meritorno odločanje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice, namreč prepričanje o pravno relevantnih dejstvih, o katerem govorimo, kadar o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Ker pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve zaključilo, da "brez prepričanja o obstoju škodnega dogodka tožbenemu zahtevku ni moglo ugoditi", torej je za svoj zaključek vendarle pravilno uporabilo dokazni standard prepričanja, sodišče druge stopnje tak prvostopni zaključek upoštevaje vse že zgoraj obrazloženo v celoti sprejema. Nedokazanost zatrjevanega škodnega dogodka (oz. vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in tožnici nastalo škodo) je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje le-tega razbremenila dolžnosti nadaljnjega ugotavljanja ostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v celoti (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.