Jedro

Zgolj zato, ker tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa njene krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je treba upoštevati ob presoji morebitnega deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

Prvo tožena stranka je dopuščala delo z delovnim sredstvom, ki ne samo, da ni bilo ustrezno, temveč tudi s predpisi prepovedano. To pa je bistvena okoliščina, ki izkazuje delodajalčevo krivdo.

Izrek

I. Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvi odstavek (alineja A) I. točke izreka na novo glasi: "Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 17.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 do plačila, prvo tožena stranka pa še znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 do plačila se zavrne."

II. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenemu izpodbijanemu delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (alineja A I. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več (kar ni pod pritožbo), to je plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe, je zavrnilo (alineja B I. točke izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 2.310,92 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbi prvo in drugo tožena stranka.

3. Prvo tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Lestev sama po sebi ni nevarna stvar, nevarnost je treba presojati tudi v povezavi z delom tožnika, ki je dolga leta delal za prvo toženo stranko na različnih lestvah, imel je tudi opravljen izpit iz varstva pri delu. Tožnik je uporabil lestev, ki je bila razmajana in ni imela gumijastih podložk. Ob zaznavi neustreznosti lestve, bi lahko tožnik delo odklonil iz upravičenega razloga. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, na katero se pri ustreznosti uporabe lestve sklicuje sodišče, vzpostavlja okoliščine, ki morajo biti podane kumulativno. Na lestvi so namreč prepovedana dolgotrajna dela ter uporaba težkih orodij in materialov. Predmetno delo ni bilo dolgotrajno, saj je bilo sestavljeno iz kratkotrajnih zaporednih sklopov, tožnik pri delu tudi ni uporabil težjih orodij. Glede tega je sodba neobrazložena. Nadalje sodišče ni izvajalo nobenega dokaza glede višine, na kateri se je opravljalo delo v povezavi z nivojem rok. Izvedenec je ugotovil zgolj, da je delo potekalo na višini 4,65 m od tal. Kot poudarja tudi izvedenec, na vrhu lestve ni dovoljeno stati; zato tožnik ni ravnal s pravili varnega dela. Tako je tožnik odgovoren oziroma vsaj soodgovoren za nastanek nezgode, vendar sodba o tem ne vsebuje obrazložitve. Če bi sodišče opravilo izračun višine opravljanja dela (pri tem pa upoštevalo tožnikovo višino in delno iztegnjene roke), bi prišlo do zaključka, da je tožnik stal na višini pod 3 metre, kar je dovoljeno, ni pa bil pripet z varnostnim pasom, s čimer je prav tako prispeval k nastanku škode. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na lestvah in je imel dolgoletne izkušnje. Ugotovitev sodišča, da je imel tožnik opravljeno samo teoretično usposabljanje, ne pa tudi praktičnega, je neživljenjska, saj je tožnik znal opravljati delo na lestvah. Na usposabljanju so se kazale slike in filmi rokovanja z lestvami, kar je tožniku očitno povsem zadoščalo. Sodišče je tudi prezrlo, da je prvo tožena stranka preverjala ustreznost orodja, na prvi pogled pa se ne da opaziti, ali je varnostni trak med krakoma lestve preperel. Tožnik nadalje tudi ni zatrjeval, da je bil razlog za nesrečo njegova zdravstvena nesposobnost za delo, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj ugotavlja, da prvo tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik v kritičnem času na podlagi zdravniškega spričevala sposoben za delo. Podana je vsaj soodgovornost tožnika. Tožnik je slabo počistil podlago, na katero je postavil lestev. Lestev je bila razmajana, imela je obrabljene podložke, na kar je tožnik tudi opozarjal prvo toženo stranko, ni bil pripet z varnostnim pasom, nahajal se je na vrhu lestve, obenem pa je bil tudi pod vplivom alkohola. Ni vzročne zveze med tožnikovo domnevno nezadostno usposobljenostjo za varno delo in padcem zaradi pretrganja varnostnega traku. Ni tudi izkazano, da je padec z lestve povzročil pretrgan varnostni trak. Nasprotuje višini dosojene odškodnine. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbo spremeni tako, da odloči o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo, ali vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Drugo tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je imel na razpolago vse potrebne delovne pripomočke. Dostopnih je bilo več lestev in tudi električna platforma, tožnik pa se je odločil, da bo delo opravljal z lestvijo. Tožnik je bil ustrezno poučen za varno delo. Imel je opravljen izpit iz varstva pri delu. Tožena stranka sicer ni predložila podrobnega seznama usposabljanja, vendar je priča A.A. izpovedala, da je bilo usposabljanje opravljeno tudi praktično s slikovno ponazoritvijo. Da je bil tožnik seznanjen z uporabo lestve in delom na višini, kaže tudi dejstvo, da je pri delu uporabljal varovalni pas. Delodajalec je tako tožniku zagotovil varno opremo, na predmetni lestvi pa tudi ni bilo vidne nobene napake. Tožnik je med delom stal z vsako nogo na eni strani lestve; ko se je hotel spustiti po lestvi, je z eno nogo šel naokoli na drugo stran in takrat je prišlo do zanihanja lestve in posledičnega padca. Padec je bil posledica tožnikovega nepravilnega sestopa z lestve. Tožnik bi lahko padec s potrebno skrbnostjo preprečil: lestev je nepravilno uporabljal in ob ugotovitvi, da lestev nima gumijastih podložkov, je ne bi smel uporabljati. Ni preveril brezhibnosti povezovalne vrvice med krakoma lestve in lestve ni postavil na očiščeno mesto tako, da bi stabilno stala. Nadalje utemeljuje, da konkretno delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. Hoja po lestvi predstavlja navadno delo, ki ne presega običajne nevarnosti. Navaja, da če ni podana izključna odgovornost tožnika za njemu nastalo škodo, je vsekakor podan vsaj njegov 50-odstotni soprispevek. Prav tako je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino, ki ni v sorazmerju z ostalimi podobnimi odškodninami. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, ko od odmerjene odškodnine ni odbilo odbitno franšizo v znesku 250,00 EUR. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožb prvo in drugo tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba drugo tožene stranke je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbah, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba prvo tožene stranke izrecno izpostavlja. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je le v manjšem delu zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je sprejeta odločitev materialno pravno pravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 21. 12. 2009 v času opravljanja dela za prvo toženo stranko kot delodajalca. Na gradbišču odprte hale je s pomočjo A lestve, ki je bila višja od 3 m, montiral električne instalacije na višini 4,65 m (kot izhaja iz izvedenskega mnenja). Pri sestopu z lestve se je varnostni trak med krakoma lestve pretrgal, zato je tožniku zdrsnilo z lestve in se je pri padcu poškodoval. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, ker je tožnik opravljal delo na višini, ki se šteje za opravljanje nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Hkrati je presodilo, da je tožena stranka zaradi nezagotavljanja varnega delovnega okolja tožniku v celoti tudi krivdno odgovorna. Presodilo je, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, iz obrazložitve pa nadalje smiselno izhaja, da je morebitni soprispevek v luči kršitev delodajalca irelevanten in z ničemer ne vpliva na zmanjšanje odškodninske odgovornosti tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na predmetni višini nevarno dejavnost. Prvo tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, na kateri višini se je opravljalo delo v povezavi z nivojem rok. Natančna ugotovitev navedenega po presoji pritožbenega sodišča ni relevantna, saj višina opravljanja dela, s tem pa posledičen sklep na nevarno dejavnost, izhaja že iz okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: lestev je bila daljša od 3 m, tožnik pa je opravljal montažo na 4,65 m (kjer je imel tudi svoje roke). Delo tožnika je bilo nevarno zaradi same višine (noge je imel nad višino 2,5 m, roke pa na višini 4,65 m), na kateri ga je opravljal, saj pri takšnem delu vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. V danem primeru se torej tožena stranka svoje odgovornosti za nastalo škodo ne more razbremeniti. Pritožba v zvezi s tem opozarja na tožnikovo izkušenost, ki jo je treba presojati v povezavi z nevarnostjo dejavnosti. To stališče je napačno, saj je vprašanje izkušenosti tožnika pomembno le pri presoji morebitnega soprispevka tožnika, ne vpliva pa na obstoj nevarnosti dejavnosti, ki je v tem primeru, podana.

10. Zgolj zato, ker tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa njene krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je treba upoštevati ob presoji morebitnega deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Čeprav iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to presojo opravilo, pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da tudi če bi bil podan morebiten soprispevek tožnika, je delež krivdne odgovornosti delodajalca tako visok, da potencialni (v konkretnem primeru zelo nizek) delež krivdne odgovornosti delavca ob hkratni objektivni in krivdni odgovornosti delodajalca slednjega niti deloma ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo.

11. Prvo tožena stranka je dopuščala delo z delovnim sredstvom, ki ne samo, da ni bilo ustrezno, temveč tudi s predpisi prepovedano. To pa je bistvena okoliščina, ki izkazuje delodajalčevo krivdo. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS št. 83/05) v 9. 3. točki poglavja C. priloge IV določa, da se lahko z lestvijo izvaja le kratkotrajna dela, pri katerih ni potreben večji upor delavca, ter se uporablja le lažje ročno orodje in manjša količina materiala, ki ne more povzročiti dodatnih nevarnosti za varnost in zdravje delavcev. Največja dovoljena dolžina dvokrakih A-lestev je tri metre. Pritožba si zmotno razlaga, da je kršitev podana, če se na lestvi opravlja dolgotrajno delo ob hkratni uporabi težkih orodij. Že z jezikovno razlago določbe je mogoče razbrati, da so na lestvi dovoljena le kratkotrajna dela, še ta pa le, če se pri tem delo izvaja z lažjimi orodji in manjšimi količinami materiala. Kršitev je torej podana že s tem, če se na lestvi opravljajo dolgotrajna dela, kot je bilo to v konkretnem primeru. Tožnik je izpovedal, da je med delovnim časom šel dostikrat na lestev in z nje, približno stokrat (stran 6 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 17. 11. 2016; list. št. 66). Dolgotrajno delo na lestvi je namreč treba razumeti tudi kot delo, sestavljeno iz več sklopov vzponov in sestopov iz lestve (in ne samo kot daljše stanje na njej), sploh v konkretnem primeru, ko je tožnik hodil na lestev in z nje (v času stanja na njej pa montiral grelne kable) ves delovni čas kritičnega dne. Izvedenec pa je nadalje prepričljivo pojasnil, da je bila konkretna A lestev daljša od 3 m, zgolj to dejstvo samo (tudi če prej pojasnjena kršitev ne bi bila podana) pa pomeni kršitev citirane določbe.

12. Prvo tožena stranka je tako dopuščala delo na prepovedanem delovnem sredstvu, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da bi kakorkoli opozarjala na nepravilen način dela. B.B., vodilni monter, je izpovedal, da je bilo delavcem na razpolago več lestev, tudi električna platforma je bila na voljo, vendar so si delavci sami izbirali orodje, pa tudi njemu samemu (kot tožnikovem nadrejenemu) se je zdelo, da je lestev najprimernejša za opravo predmetnega dela (stran 35 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 17. 11. 2016; list. št. 81). Zato od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela uporabljal električno platformo, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Ključno je dejstvo, da tožena stranka dela ni ustrezno nadzirala in ni poskrbela, da bi delavci dejansko uporabljali električno platformo. Tožena stranka bi morala vedeti, da je takšno opravljanje dela prepovedano, tožnika ni niti opozorila, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, njegovemu nadrejenemu pa se je celo zdelo takšno sredstvo edino ustrezno. Še več: tožnik se je poškodoval na prepovedanem delovnem sredstvu, ki je imelo pomanjkljivosti, ki jih delodajalec ni odpravil, čeprav bi moral poskrbeti za reden periodičen pregled lestve. Tožnik je padel zaradi porušenega ravnovesja na lestvi zaradi pretrganja enega izmed varnostnih trakov, ki so povezovali kraka lestve. Da se je varnostni trak res strgal, izhaja iz izpovedi tožnika in njegovega sodelavca, pritožbene navedbe pa tako ugotovljenega dejanskega stanja ne omajejo. Tožnik je povedal, da se je "gurtna" (varnostni trak) na lestvi utrgala, C.C. pa je povedal, da je po padcu tožnika videl, da ima lestev pretrgano "gurtno" (stran 18 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 17. 11. 2016; list. št. 72). Ob dejstvu, ki ga izpostavlja tudi pritožba, da preperelega varovalnega traku ni moč opaziti s prostim očesom, je še toliko bolj neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moral delavec sam preverjati ustreznost lestve. Takšna tehnična pomanjkljivost lestve bi se lahko opazila samo ob ustreznem strokovnem pregledu delovnih sredstev, ki ga mora zagotoviti delodajalec.

13. Ob pojasnjenemu so obširni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na tožnikov soprispevek, v konkretnem primeru irelevantni, saj ne morejo preseči deleža krivdne odgovornosti delodajalca, ki je dopuščal delo s prepovedanim sredstvom, ki je bilo celo tehnično pomanjkljivo. Pritožbeno sodišče pa zgolj pojasnjuje, da nobeno v pritožbi očitano dejanje tožnika, ki naj bi utemeljevalo njegov soprispevek, ni v vzročni zvezi z dejanskim vzrokom za nastanek škode. Tožnik je zdrsnil z lestve zaradi pretrganega varnostnega traku (ob tem pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da to tega sploh ne bi prišlo, če bi delodajalec opozoril delavca, naj uporablja pravo delovno sredstvo1). Čeprav je tožnik imel v krvi zanemarljivo prisotnost alkohola2 in je vedel, da ima lestev obrabljene gumijaste podložke, ter je imel večletne izkušnje z delom na lestvi3, ter bi morebiti lestev nepravilno uporabil, te okoliščine niso neposreden vzrok padca z lestve, niti niso k padcu z ničimer doprinesle: tožena stranka pa sploh ni dokazovala vzročne zveze teh okoliščin z nastankom škode. Prav tako je tožnik pravilno uporabil varovalni pas. Izvedenec je pojasnil, da se ob sestopu z lestve ni mogoče varovati s pasom, zato je neutemeljena pritožba, da se je tožnik v kritičnem trenutku odpel s pasu in s tem nezavarovan opravil sestop.

14. V pritožbah tožena stranka ne podaja nobenih konkretnih trditev glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede višine te odškodnine presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu svojo sodbo ustrezno obrazložilo in da sodba tudi v tem delu ni obremenjena z bistveni kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in neugodnostih med zdravljenjem, ki jih je trpel tožnik, in glede na ugotovljeni primarni ter sekundarni strah je sodišče prve stopnje tožniku iz teh oblik nepremoženjske škode prisodilo primerno odškodnino. Pritožbeno sodišče soglaša, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR, odškodnina iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000,00 EUR in odškodnina iz naslova skaženosti 1.500,00 EUR ustrezajo odškodninam za tovrstne oblike škode v primerljivih zadevah. Pritožbeno sodišče zaključuje, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

15. Drugo tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo dogovorjene odbitne franšize med prvo in drugo toženo stranko. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v sklenjeno zavarovalno polico in v splošne pogoje (B1, B2) ugotovilo, da je bila med prvo in drugo toženo stranko res dogovorjena odbitna franšiza, ki znaša 250,00 EUR. Ker odbitna franšiza pomeni lastno udeležbo zavarovanca, tj. prvo tožene stranke, pri škodi, 250,00 EUR plača tožniku prvo tožena stranka sama. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP), tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za izplačilo zneska 250,00 EUR zavrniti in plačilo navedenega zneska naložiti le prvo toženi stranki, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker v zvezi s preostalim delom niso podani pritožbeni razlogi, niti ne kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeno sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni posegalo, saj se uspeh tožnika oziroma drugo tožene stranke po delni ugoditvi pritožbi drugo tožene stranke ni bistveno spremenil, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer prvo tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, drugo tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Od delavca ni moč pričakovati, da bi sam vedel, da je delo s predmetno A lestvijo v konkretnem primeru prepovedano, ob dejstvu, da so njegovi nadrejeni dopuščali tako delo. 2 0,04 g alkohola na kilogram krvi, pri čemer so bili opravljeni trije testi, dva izmed teh sta bila negativna. Prav tako pa interni pravilnik prvo tožene stranke izrecno in nedvoumno ne zapoveduje ničelne tolerance glede alkohola. 3 Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je tožnik imel opravljeno le teoretično usposabljanje za varno delo, praktični del pa je bil opravljen samo s slikovno ponazoritvijo. Pritožbeno sodišče deli stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za delo. Res je, da je tožnik imel večletne delovne izkušnje z delom na lestvi, vendar to še ne pomeni, da mu delodajalec ni dolžan zagotoviti ustrezne strokovne izobrazbe za varno opravljanje dela. Delovne izkušnje sicer izkazujejo določeno spretnost in veščine delavca, ne pomenijo pa nujno, da je delo ves ta čas opravljeno na strokovno varen in ustrezen način. Slednje je mogoče doseči le z ustreznim strokovnim usposabljanjem, del česar je nedvomno ustrezno opravljeno teoretično in praktično usposabljanje za varno delo.