Jedro

Sprejem prosilca v državljanstvo zaradi njegove strokovne usposobljenosti, pridobljenem znanju in narave dela, ki ga je opravljal v JLA, tudi če pri sami agresiji neposredno ni sodeloval, lahko predstavlja nevarnost za obrambo države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Svojo odločitev opira na tretji odstavek 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik v času agresije na Slovenijo aktivna vojaška oseba, zaposlen pri VP ..., kjer je opravljal dolžnost TT mehanika in šifrerja, imel pa je čin zastavnika I. razreda, in to vse do odhoda JA iz Slovenije. Tako delo opravljajo le najbolj zanesljivi in lojalni ljudje in je eno najodgovornejših, saj ima šifrer dostop do najzaupnejših informacij. Še po osamosvojitvi je bil pripadnik tujih oboroženih sil, čeprav je imel možnost izstopiti. Ko je videl, da se JA seli iz Slovenije, je izrazil željo po upokojitvi in se z 31.3.1992 upokojil. Res mu ni bilo mogoče dokazati sodelovanja s KOS, vendar tožena stranka meni, da je tožnik opravljal tako delo, ki že po svoji naravi pomeni nevarnost za državo in zato je njegovo vlogo zavrnila na podlagi tretjega odstavka 40. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prošnjo za upokojitev vložil že 23.8.1991. V času agresije ni opravljal službe, saj je bil pred tem bolan in je bil tako od 25.6.1991 do 24.7.1991 doma. Delo šifrerja opravlja že 24 let in same narave dela mu ni mogoče očitati, če ni konkretnega dokaza, da pomeni nevarnost za državo. Ko je 24.10.1991 pobegnil iz vojašnice, se je prijavil policiji in izjavil, da želi delati za TO. Bil je doma na razpolago, vendar ga niso poklicali. Tudi Slovenije ni zapustil in meni, da je s tem dokazal svojo lojalnost do Republike Slovenije, zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu RS v tretjem odstavku 40. člena določa, da se lahko vloga za pridobitev državljanstva RS ne glede na izpolnjene pogoje iz prvega dostavka tega člena zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka ima torej pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, če bi sprejem take osebe v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Pri ugotavljanju obstoja razloga nevarnosti za varnost in obrambo države tožena stranka izhaja iz same narave dela šifrerja, ki ga je opravljal tožnik. Tožnik sicer navaja, da neposredno v času agresije na Slovenijo ni aktivno deloval, saj je bil pred tem bolan, v času agresije pa doma, ker ni mogel priti do svoje enote. Vendar navedene okoliščine, tudi če so resnične, po presoji sodišča ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Tožnik je kot pripadnik JLA opravljal delo, ki so ga opravljali le tisti, ki jih je armada štela za njej lojalne in zanesljive in jih je pred izbiro temeljito preverila, kot to navaja tudi tožnik sam. Zaradi njegove strokovne usposobljenosti, pridobljenih znanj in zlasti zaupne narave dela, ki ga je opravljal, po presoji sodišča njegova nevarnost za državo s prenehanjem aktivne službe v JLA ni prenehala, ne glede na to, če tožnik pri sami agresiji na Republiko Slovenijo neposredno ni sodeloval. To so okoliščine, ki kažejo na pravilno ugotovitev tožene stranke, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko predstavljal nevarnost za obrambo države. Sodišče v tem primeru ne dvomi v obstoj dejanske podlage za uporabo tretjega odstavka 40. člena ZDRS, odločitev tožene stranke pa je v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.