Jedro

Samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim naj bi stranka potrdila pritožbene trditve o neresničnosti iz vročilnice izhajajočih dejstev, stranka zakonske domneve o resničnosti z vročilnico ugotovljenih dejstev ne more ovreči.

Izrek

Pritožba toženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno dne 6. 7. 2012 zoper sodbo istega sodišča z dne 8. 5. 2012 vloženo pritožbo toženca. Ugotovilo je namreč, da je bilo tožencu obvestilo o prispelem pisanju z ustreznim pravnim poukom in pozivom puščeno v njegovem hišnem predalčniku 2. 6. 2012, ker pa toženec pošiljke v 15. dneh ni dvignil, mu je bilo pisanje s sodbo z dne 8. 5. 2012 puščeno v hišnem predalčniku 19. 6. 2012, glede na določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP pa se je štelo, da je bila vročitev opravljena 18. 6. 2012. Ker je toženec pritožbo zoper sodbo vložil 6. 7. 2012, kar je po izteku zakonsko določenega 15-dnevnega roka (ta je iztekel 3. 7. 2012), je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo kot prepozno zavrglo.

Toženec je v pritožbi uveljavljal pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je bilo obvestilo o prejetem pisanju puščeno v nabiralniku 2. 6. 2012, dne 19. 6. 2012 pa mu je bilo pisanje puščeno v nabiralniku. Toženec dnevno odpira nabiralnik in v času od 2.6. 2012 do vključno 20. 6. 2012 ni bilo v nabiralniku nobenega obvestila o prispeli pošiljki, niti sodbe Okrožnega sodišča v Celju. Dne 21. 6. 2012 pa je toženec v nabiralniku našel sodbo naslovnega sodišča z dne 8. 5. 2012. Zato je potrebno kot upošteven rok za začetek pritožbenega roka tožencu šteti dan toženčevega dejanskega prejema sodbe, to je 21. 6. 2012 (kot to določa šesti odstavek 139. člena ZPP). Glede na ta datum vročitve pa dne 6. 7. 2012 vložena pritožba ni prepozna. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotno ugotovljenih datumov vročitev zmotno uporabilo določbo tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP in šestega odstavka 139. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vročitve so bile opravljene tudi na napačen naslov K. ..., L., toženec pa živi na naslovu K. ..., L. Tudi zaradi navedenega je podana bistvena kršitev tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, šestega odstavka 139. člena ZPP ter iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik v dokaz, da je pisanje prejel šele 21. 6. 2012, pred tem pa ni prejel obvestila o prejeti pošiljki, predlagal lastno zaslišanje ter poizvedbe na Pošti L. o tem, kateri vročevalec je ob navedenih dneh opravljal vročanja, tega pa se naj za tem tudi zasliši o tem, ali je vročitev dejansko opravil tako, kot izkazujeta datuma na vročilnici ali pa je prišlo do napak.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je datum puščenega obvestila tožencu o prispeli pošiljki in datum puščenega priporočenega pisanja s sodbo z dne 8. 5. 2012, kar v zvezi s tako imenovano fikcijo vročitve nalagajo določila tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, ugotovilo iz zapisov v obvestilu pošte kot vročevalca, torej iz zapisov v vročilnici (potrdilu o vročitvi). Vročilnica je javna listina, za katero ZPP (v prvem in četrtem odstavku 224. člena ZPP in 149. členu ZPP) določa, da dokazuje resničnost tistega, kar v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Toženec je za svoje trditve, s katerimi je zatrjeval neresničnost iz vročilnic izhajajočih ugotovitev o dne 2. 6. 2012 puščenem obvestilu vročevalca o prispeli pošiljki v nabiralniku toženca in o dne 19. 6. 2012 puščeni poštni pošiljki s sodbo z dne 8. 5. 2012, dokazoval s svojim lastnim zaslišanjem ter s predlogom, da sodišče opravi poizvedbe na Pošti v L. o tem, kateri vročevalec je ob navedenih dnevih opravljal vročanja, za tem pa se naj ta tudi zasliši o tem, ali je vročitev opravil tako, kot izkazujeta datuma na vročilnici. Po določbi 7. in 212. člena ZPP je dokazno breme za predlaganje dokazov, s katerimi stranka dokazuje svoje trditve, na stranki, ki trditve zatrjuje. To pomeni, da mora stranka sama predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve, ne pa takšno dokazno breme s predlaganjem, da s poizvedovanjem sodišče pridobi podatke o pričah, ki jih naj sodišče za tem tudi zasliši v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo trditve stranke, prelagati na sodišče. Takšno predlaganje pridobitve podatkov in izvedbe dokazov bi bilo dopustno le, v kolikor bi stranka iz kakšnih opravičljivih razlogov potrebnih podatkov za predlaganje konkretnih dokaznih predlogov sama ne mogla pridobiti. Takšnih razlogov za nemožnost pridobitve potrebnih podatkov pa toženec v pritožbi ni navajal. Zato pa dokazna predloga toženca za opravo poizvedb sodišča in predlaganje zaslišanja z osebnimi podatki neidentificirane osebe – vročevalca nista dopustna in upoštevna. Ob nedopustnosti oziroma neprimernosti takšnih dokazov pa toženec samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdil svoje pritožbene trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki dne 2. 6. 2012 v poštnem nabiralniku toženca in o neresničnosti datuma puščene sodbe v nabiralniku toženca, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbil takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je določil takšno dokazno pravilo ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil, ki je bilo izkustveno potrjeno. Toženec tako s svojimi pritožbenimi trditvami in dokazi resničnosti dejstev, kot je te iz javne listine ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspel izpodbiti. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP in pravilno zaključilo, da je bila vročitev sodbe z dne 8. 5. 2012 glede na fikcijo vročitve po določbi četrtega odstavka 142. člena ZPP tožencu pravilno opravljena, to pa na dan 18. 6. 2012, ko je potekel 15-dnevni rok od puščenega obvestila v predalčniku toženca. Zato je tudi pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je zakonsko določen pritožbeni 15-dnevni rok tožencu potekel 3. 7. 2012 in je zato dne 6. 7. 2012 vložena pritožba prepozna. Na podlagi takšnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki toženca o podani bistveni kršitvi določb ZPP in sicer kršitev tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP in šestega odstavka 139. člena ZPP ter o absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kot je razvidno iz naslova naslovnika na vročilnici o vročitvi sodbe z dne 8. 5. 2012 tožencu, je bila ta opravljena na naslov K. u. ..., L. Zato pa so protispisne pritožbene trditve toženca o napačnem naslovu vročitve, ker bi se naj ta opravljal na naslovu K. u. ..., L. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki o podanih relativnih in absolutni bistveni kršitvi določb ZPP, utemeljevani s takšno pritožbeno protispisno trditvijo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.