Jedro

Ocena sodišča prve stopnje o doseženem dokaznem standardu za utemeljeni sum temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imela državna tožilka ob vložitvi obtožnice. Pomeni, da mora ta temeljiti na dokazih kot rezultatih zbranih obvestil in opravljenih procesnih dejanj v predkazenskem postopku ter preiskavi, ki jih z verjetnostnimi zaključki oziroma domnevami ni mogoče nadomestiti.

Čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da je bil predkazenski postopek usmerjen v preiskavo širokega kroga možnih storilcev, pa to še ne more zadostovati za osredotočenost suma na obdolženca. Ugotavljanje identitete storilca z metodo eliminacije in poenostavljenega rangiranja oseb interesa, izključno glede na njihov motiv in ne glede na vsebino zbranih dokazov, vodi do nesmiselnega zaključka, da je v odsotnosti drugih morebitnih storilcev, storilec kaznivega dejanja tisti z najizrazitejšim motivom, zaradi česar končno niti drugih dokazov ne bi bilo treba zbirati oziroma jih pridobiti.

Po zasnovi tako imenovanega mešanega tipa kazenskega postopka, kot je uveljavljen v ZKP, je dokazno breme (onus probandi) na upravičenemu tožilcu in subsidiarno ali podrejeno na sodišču, ki je skladno z načelom iskanja materialne resnice, po instrukcijski maksimi dolžno ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi tista, ki ga razbremenjujejo. Vendar pa je subsidiarnost treba razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge državnega tožilca kot organa pregona oziroma vloge policistov kot organa odkrivanja storilcev, temveč je glede na posamezno fazo kazenskega postopka vezano na vsebino akta, o katerem mora odločiti. Podlage za akt, konkretno za obtožbo v zvezi s kaznivim dejanjem, morajo biti raziskane že pred vložitvijo, saj ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se šele preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter potrjevale oškodovankine navedbe.

Pripisovanje okoliščine obdolžencu, da prva hišna preiskava ni bila opravljena v obsegu, kot je to dovoljevala odredba z dne 16. 6. 2019, kakor tudi navedbe, da je imel obdolženec šest dni po storitvi kaznivega dejanja dovolj časa, da se na drugo hišno preiskavo pripravi in prikrije vse sledi, je zgrešeno. Ravnanja policistov oziroma udeležencev, ki so bili na kraju kaznivega dejanja, ki jih pritožnica ocenjuje za neustrezna, ne morejo biti obremenilni indic za obdolženca.

Odločilno je namreč, da so bili predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, iskani tako ob ogledu kot tudi pri opravljanju (dveh) hišnih preiskav, dejstvo da niso bili najdeni, pa ne more obremenjevati in to celo do stopnje utemeljenega suma, obdolženca kot neposrednega storilca kaznivega dejanja po vloženi obtožbi.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovane B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje s sklepom IV Ks 30613/2019 z dne 3. 2. 2022 ugodilo ugovoru zagovornika obdolženega A. A. zoper obtožnico in po 4. točki prvega odstavka prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtožba, zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ne dopusti in kazenski postopek ustavi. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep sta se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zoper obtožnico zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, in - pooblaščenka oškodovane B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in ugovor obdolženca kot neutemeljen zavrne.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik D. o.p., d.o.o., ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Na odgovor zagovornika je sodišče druge stopnje prejelo še odgovor oškodovanke, kot vlogo, ki v veljavnem ZKP ni posebej določena.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po prvem odstavku 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja vsak, ki ga stori osebno (neposredni storilec) ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec). Neposredni storilec je tisti, ki sam izpolni zakonske znake kaznivega dejanja in s tem izvrši kaznivo dejanje, kar pomeni, da s svojo voljo samostojno povzroči prepovedano kaznivo dejanje, njegovo voljno ravnanje pa je temeljni vzrok povzročenega kaznivega dejanja oziroma ravnanja, ki bi lahko pripeljalo do kaznivega dejanja, kadar to ostane pri poskusu. Po drugem odstavku 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilec). Kaznivo dejanje je mogoče storiti z udeležbo v ožjem pomenu, in sicer z napeljevanjem ali s pomočjo. Napeljevanje, kot oblika udeležbe, je po prvem odstavku 37. člena KZ-1 podano, ko napeljevalec drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, medtem ko pomočnik po prvem odstavku 38. člena KZ-1 storilcu pomaga pri naklepnem kaznivem dejanju z ravnanji, opredeljenimi v drugem odstavku tega člena.

6. Materialni preizkus obtožnega akta, in posledično sodna kontrola primernosti zadeve za nadaljnje obravnavanje na glavni obravnavi, je določen v prvem odstavku 277. člena ZKP. Naloga sodišča v okviru tega preizkusa je nedopustiti tisto obtožbo, ki ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev, ali povedano drugače, ki ustreza kateremu izmed meril iz prvega odstavka 277. člena ZKP. Med merili je tudi zadostnost dokazov, pri čemer je treba ugotoviti, da je obtožnica v dejanskem smislu utemeljena le, ko je dovolj dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Ocena sodišča prve stopnje o doseženem dokaznem standardu za utemeljeni sum temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imela državna tožilka ob vložitvi obtožnice. Pomeni, da mora ta temeljiti na dokazih kot rezultatih zbranih obvestil in opravljenih procesnih dejanj v predkazenskem postopku ter preiskavi, ki jih z verjetnostnimi zaključki oziroma domnevami ni mogoče nadomestiti.

7. V obravnavani zadevi je predmet obtožbe poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, izvršen na način, po katerem bi naj obdolženi A. A., v temi na naslovu bivanja pred stanovanjsko hišo, pričakal B. B. in ko ga zaradi teme ni mogla zaznati in pričakovati, pristopil do nje ter jo z neugotovljenim daljšim in topim predmetom najmanj 18 krat udaril (po glavi, zgornjih okončinah, zgornjem delu telesa in levi nogi), ter jo z udarci zbil na tla in jo na tleh ležečo še naprej udarjal, dokler ni izgubila zavesti in negibno obležala na tleh ter močno krvavela, z opisanim ravnanjem pa bi ji naj povzročil v opisu natančno določene poškodbe, pri tem pa svojega naklepnega kaznivega dejanja ni dokončal. Glede na opisano dejanje bi naj obdolženec nastopal v vlogi neposrednega storilca, za kar pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da okrožna državna tožilka ne razpolaga z neposrednimi dokazi, medtem ko argumenti, ki jih predstavlja kot indice in na katerih utemeljuje obtožbo, ne potrjujejo utemeljenega suma, da je kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, storil prav obdolženec. Takšni oceni okrožna državna tožilka in pooblaščenka oškodovanke neutemeljeno nasprotujeta in trdita, da je tako imenovani indični krog sklenjen ter utemeljeni sum podan.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

8. Pritožnica uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izrek sklepa nerazumljiv, ter da nasprotuje sam sebi in razlogom sklepa. Nerazumljivosti in nasprotij v izreku pritožnica ni konkretizirala niti skozi pritožbeno obrazložitev, zaradi česar pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Drugače je glede navedbe o nasprotujočih si razlogih sklepa v zvezi z ljubosumjem kot motivom, ki jo pritožnica utemeljuje z delnim prepisom razlogov izpodbijanega sklepa in s trditvami, da je sodišče prve stopnje na eni strani zaključilo, da ljubosumje ni v zadostni meri izkazano s konkretnimi okoliščinami, ki bi ga potrjevale, na drugi strani pa, da je bil obdolženec človek, ki mu je družina zelo veliko pomenila in je za razpad zveze krivil „fotografa“ pričo E. E. 10. Kršitev ni podana. Razlogi si v precejšnji meri nasprotujejo tedaj, ko je v posledici onemogočena seznanitev z vsebino sodne odločbe in/ali, ko je za to onemogočen njen dejanski ali pravni preizkus. Za kaj takšnega pri povzetem delu ne gre, ampak je posredi pritožničino nasprotovanje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo suma. To je predmet drugega izpodbojnega razloga, pri katerem je treba upoštevati kontekst preostalih ugotovitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč med drugim pojasnilo tudi, da kljub morebitni obdolženčevi ljubosumnosti, niso izkazane druge okoliščine, ki bi kazale na to, da je bil obdolženec tako ljubosumen in da je njegova osebnostna struktura takšna, da je zmožen storiti očitano kaznivo dejanje. Ob tem je še poudarilo, da priči dr. I. I. in J. J. pri obdolžencu nista zasledila patološke osebnosti oziroma psihopatoloških fenomenov, medtem ko sta priči dr. F. F. in dr. I. I. pojasnila, da obdolženec za razpad zveze ni krivil oškodovanke in da pri njem ni bilo zaznati kakršnegakoli sovraštva do oškodovanke. Po obrazloženem, zatrjevanega nasprotja v razlogih sklepa, kot ga prikazuje pritožnica ni in je treba njena prizadevanja v tem delu preizkusiti znotraj izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Nasprotje v razlogih sklepa je v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano še s pritožničino oceno, da je sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, da je obdolženec zanikal, da bi oblačila in obutev opral, na drugi strani pa, da je glede na to, da je oškodovanka močno krvavela, obstajala velika verjetnost, da bi bila na njegovih oblačilih in obutvi sled oškodovankine krvi. Pritožbene navedbe niso točne. V 12 točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje v zvezi z (ne)pranjem oblačil in obuvala le povzelo pritožničine navedbe iz obrazložitve obtožnice (in sicer v delu, ko slednja utemeljenost suma argumentira s trditvijo, da je obdolženec opral obleke in obuvala, ki jih je imel na sebi ob obravnavanem dogodku, čeprav je trdil, da temu ni tako), nikakor pa ni sámo napravilo zaključka, da je obdolženec pranje oblačil zanikal, kot to poskuša sedaj prikazati pritožnica. V pritožbeni obrazložitvi smiselno zatrjevano nasprotje in posredno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato nista podana.

12. V osrednjem delu pritožbene obrazložitve pritožnica pretežno ponavlja izhodišča iz obtožnice. Pri tem poudarja, da je v obravnavani zadevi zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma, in to v stopnji, ki opravičuje vložitev obtožnice ter nadaljnji postopek. Poudarke utemeljuje z nasprotovanji zaključkom, ki jih je v tej zvezi sprejelo sodišče prve stopnje, s čemer uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Pritožnica tako navaja, da ni bil podan niti najmanjši sum, da bi očitano dejanje lahko storil kdorkoli drug, kot pa obdolženec, in to kljub obširnemu preiskovanju v tej smeri, o čemer je izpovedal vodja policijske preiskave priča K. K. Predkazenski postopek je bil usmerjen v preiskavo zelo širokega kroga možnih storilcev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da oškodovanka niti kot sodnica, torej v zvezi z opravljanjem svojega dela (kar so potrdile zaslišane priče, sodnice in strokovne sodelavke, ki so bile seznanjene z zadevami, ki jih je obravnavala oškodovanka), niti zasebno, še ni bila deležna nobenih neposrednih ali posrednih groženj zoper svoje življenje ali telo in da nihče drug ni imel motiva za storitev kaznivega dejanja, kot obdolženec, kar je odločilen obremenilen element za zaprtost indičnega kroga.

14. Sodišče druge stopnje s takšnimi navedbami ne soglaša. Čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da je bil predkazenski postopek usmerjen v preiskavo širokega kroga možnih storilcev, pa to še ne more zadostovati za osredotočenost suma na obdolženca. Ugotavljanje identitete storilca z metodo eliminacije in poenostavljenega rangiranja oseb interesa, izključno glede na njihov motiv in ne glede na vsebino zbranih dokazov, vodi do nesmiselnega zaključka, da je v odsotnosti drugih morebitnih storilcev, storilec kaznivega dejanja tisti z najizrazitejšim motivom, zaradi česar končno niti drugih dokazov ne bi bilo treba zbirati oziroma jih pridobiti.

15. Po pritožničini oceni so zaključki sodišča prve stopnje o osebah, ki so poznale oškodovankine navade, pavšalni in neutemeljeni, saj ni pojasnjeno, kdo naj bi bile morebitne druge osebe, ki bi hkrati imele motiv za storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo „od kod je vzelo“ podlago za navedbe, da je okolica hiše vidna vsakomur že iz javne ceste. Zgolj splošna možnost storitve kaznivega dejanja s strani druge osebe, pa po prepričanju pritožnice ne more izključiti obdolženca.

16. Glede na takšne navedbe je uvodoma opozoriti, da je po zasnovi tako imenovanega mešanega tipa kazenskega postopka, kot je uveljavljen v ZKP, dokazno breme (onus probandi) na upravičenemu tožilcu in subsidiarno ali podrejeno na sodišču, ki je skladno z načelom iskanja materialne resnice, po instrukcijski maksimi dolžno ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi tista, ki ga razbremenjujejo. Vendar pa je subsidiarnost treba razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge državnega tožilca kot organa pregona oziroma vloge policistov kot organa odkrivanja storilcev, temveč je glede na posamezno fazo kazenskega postopka vezano na vsebino akta, o katerem mora odločiti. Podlage za akt, konkretno za obtožbo v zvezi s kaznivim dejanjem, morajo biti raziskane že pred vložitvijo, saj ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se šele preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter potrjevale oškodovankine navedbe. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno naštevati konkretnih oseb, ki bi imele motiv za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, medtem ko je pritožničina zatrjevanja glede poznavanja okolice napada in oškodovankinih navad, ki bi naj bilo po njenem prepričanju poznano izključno obdolžencu, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na album fotografij s hišne preiskave, opravljene pri obdolžencu, iz katerega je razvidno, da se hiša nahaja ob javni cesti, od koder je njena okolica vidna vsakomur. Pravilno je tudi ugotovilo, da je življenjsko logično, da je okolico lahko poznal marsikdo, še posebej nekdo, ki bi temu posvetil večjo pozornost, ter da ni bil le obdolženec tisti, ki je poznal oškodovankine navade, kot to izhaja iz izpovedbe obdolženčeve in oškodovankine hčerke, priče C. C. Glede hipotetične možnosti storitve kaznivega dejanja s strani druge osebe pa je dodati, da ta obdolženca ne določa niti ga ne izključuje, pri čemer je posebej opozoriti na posnetek kamere na naslovu Ulica, iz katerega je v časovnem obdobju med 23:18:46 dne 15. 6. 2019 in 01:57:27 dne 16. 6. 2019, viden promet več vozil ter motornega kolesa oziroma kolesa z motorjem, kar kroga možnih storilcev kaznivega dejanja prav gotovo ne zapira.

17. Kot indic za utemeljenost suma, da je prav obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, pritožnica šteje tudi okoliščino, da je obdolženec večer pred napadom svoj osebni avtomobil znamke x postavil zunaj ob ograji, kar je nenavadno, saj ga je sicer postavljal v garažo, kot so to povedali oškodovanka in sosedje. Nasprotno, pritožničinem prepričanju sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa v delu, kjer je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da postavljanje obdolženčevega osebnega vozila ne pove ničesar odločilnega. Oškodovanka in sosedje so namreč izpovedovali o obdolženčevem pretežnem oziroma običajnem ravnanju in ne o ravnanju, ki ne bi imelo izjem in zaradi katerega bi se drugačno ravnanje najprej izkazalo za nenavadno ter šele po povezavi z morebitnimi drugimi okoliščinami za sumljivo.

18. Pri pritožničinem sklicevanju na oškodovankino izpovedbo v delu, ko je opisovala obdolženčevo ravnanje po obravnavanem dogodku oziroma njenem klicu se sodišče druge stopnje strinja z ugotovljeno subjektivno pogojenostjo opisa. Izkustveno je namreč nemogoče pripisati posameznemu človeku dolžno ravnanje v položaju, v katerem se je znašel obdolženec, ki se je odzval na oškodovankin klic in jo nato našel poškodovano ter močno okrvavljeno pred vrati stanovanjske hiše. Glede urnosti obdolženčevega postopanja pa je le še dodati, da iz podatkov spisa (izpis prometa oškodovankinega in obdolženčevega mobilnega telefona) izhaja, da je oškodovanka ob 01:06:18 poklicala obdolženca, pri čemer je pogovor trajal 20 sekund, ob 01:08:40 pa je obdolženec že klical na interventno številko 112 in prosil za pomoč.

19. Pritožnica v nadaljevanju ne more uspeti niti z navedbami, da je oškodovanka povedala tudi, da je nad sabo videla „črno podobo“, ki se je nato oddaljila od nje v smeri stanovanjske hiše oziroma garaže, kar kaže na to, da je bil storilec le eden, torej obdolženec. Glede na to, da je bila v času napada na oškodovanko tema in da je šlo za neosvetljen kraj, kot to izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, je pripisovanje „črne podobe“ obdolžencu, v odsotnosti kakršnihkoli dokazov, nerealno. Oškodovanka je namreč sama povedala, da je bila popolna tema, da ni nikogar videla in ni neposredno zaznala, da je bil napadalec ravno obdolženec. Njena izpovedba, ki temelji le na naknadnih sklepanjih in subjektivnih prepričanjih zato nima takšne teže, da bi zadostovala za utemeljeni sum, kot se za to zavzema pritožnica. Drugače pa ni mogoče zaključiti niti na podlagi izpovedb prič – sosedov L. L. in M. M., ki sta v kritičnem času slišala, kot da nekdo s palico udarja po lesu oziroma, da je nekaj pokalo, kot bi nekdo cepil drva, vendar nista videla nikogar. Zgolj na podlagi takšnih izpovedb zaslišanih prič, ki sta torej slišala le določen zvok, nista pa videla ničesar, pa s stopnjo verjetnosti ni mogoče zaključiti, da je storilec prišel iz smeri stanovanjske hiše oziroma iz hiše, kamor je odšel po napadu in da je to bil ravno obdolženec, kot to ocenjuje pritožnica.

20. Da je obdolženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, pritožnica utemeljuje z navedbami o njegovem ravnanju po dogodku, in sicer da je kraj dejanja brezskrbno zapustil in za reševalcema peljal v bolnišnico, ne da bi pri tem koga obvestil, da je v hiši še mladoletna hči. Ob tem poudarja, da iz obdolženčevega klica na številko 112 izhaja, da se je obdolženec začudil dispečerju, ki mu je rekel, naj pogleda, če so v okolici napadalci. To pomeni, da je obdolženec bil seznanjen z morebitno še trajajočo nevarnostjo, pa je kljub temu pustil mladoletno hči spati v hiši. Vse navedeno po prepričanju pritožnice kaže na dejstvo, da je obdolženec vedel, da hči ne more biti ogrožena, njegovo ravnanje pa je zato oceniti kot odstopajoče od običajnega ravnanja ali ravnanja, ki ga je mogoče pripisati človeku v takšnem položaju.

21. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da povzeta pritožničina ocena predstavlja zgolj njeno predvidevanje, ki ne more utemeljevati suma, da je očitano kaznivo dejanje storil prav obdolženec. Iz posnetka telefonskega klica obdolženca na številko 112 je sicer razbrati, da se je obdolženec začudil napotilu dispečerja o tem, da naj pogleda, ali so kje v bližini napadalci, vendar pa pritožnica prezre nadaljnjo vsebino pogovora, ko obdolženec navaja, da sam pazi na oškodovanko in da je ves čas ob njej. Navsezadnje pa je analiziranje njegove „mirnosti“ v telefonskem klicu izkustveno zelo tvegano, saj se v položaju, kot je bil v danem primeru, vsak človek odziva drugače. V zvezi s pritožničinim očitkom, da je obdolženec mladoletno hči pustil samo v hiši, pa je izpostaviti še pojasnilo priče N. N. (reševalca), da sta s sodelavcem O. O. obdolženca opozorila, naj se odpravi v bolnišnico za njimi in da se umakne s kraja, dokler policija ne zavaruje območja.

22. Za utemeljenost suma ne morejo zadostovati niti pritožničine navedbe glede (ne)laježa psa, kot ga je opisala oškodovanka, neobsežna ocena razlogov za obdolženčevo bruhanje in očitek, da je obdolženec kljub svojemu neogrožujočem stanju iskal pomoč v UKC. Posredi so znova pritožničina predvidevanja, ki nimajo odločilnega pomena. Oškodovanka je opisala po njeni presoji neobičajen odziv psa, ki pa ni zadosten pokazatelj za ugotovitev o storilcu, ki bi naj prihajal iz domačega okolja. Ni namreč nujno in tudi nemogoče je samodejno zaključiti, da se pes do tujca oziroma do poznane osebe vedno odzove na enak način. Glede okoliščine, kdaj, in ali sploh je obdolženec bruhal pa je dodati, da ne gre za indic, ki bi utemeljeval sum, da je ravno obdolženec napadel oškodovanko. In četudi je res bruhal, je lahko to posledica stresnega položaja, v katerem se je znašel, kot je to opisala priča dr. P. P., ki je obdolženca pregledal in ugotovil, da ima v žrelu otečen jeziček, za katerega je ocenil, da je lahko posledica bruhanja. Slednji je povedal tudi, da ne more pojasniti, koliko časa pred pregledom je bruhal, saj je to odvisno od vsake posamezne osebe.

23. Pritožnica ob opiranju in povzemanju dela izpovedbe priče dr. F. F. nadalje ocenjuje, da je obdolženec imel nedvomno razlog storiti kaznivo dejanje ravno kritičnega dne, nato pa vse sile usmeriti v to, da sum pade na fotografa, pričo E. E., ki ga je krivil za razpad zunajzakonske skupnosti z oškodovanko, kot sta to povedala dr. F. F. in dr. I. I. Ob tem še izpostavlja, da iz izpovedb oškodovankine hčerke in njenih staršev izhaja, da je obdolženec poudarjal dvome glede E. E. 24. Tudi s temi navedbami ne more prepričati v nasprotno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica izpovedbe dr. F. F., psihiatra, ki ga je obdolženec obiskoval v obdobju med 17. 12. 2015 in 7. 5. 2016 ter nato po 21. 6. 2019, ni v celoti ocenila, ker njegova ugotovitev o obdolženčevi agresivni zavrtosti napotuje na storitev kaznivega dejanja v povsem drugačnih okoliščinah, kot je to bilo storjeno v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, da je dr. F. F. obdolženca res ocenil kot agresivno zavrto osebnost, vendar je ob tem nadalje pojasnil, da je sam obdolženca dojemal kot človeka, ki ni primarno mentalno skonstruiran tako, da bi se iz aspekta mentalnega funkcioniranja nagibal k agresivnim manifestacijam. Prav tako je priča dr. F. F. v splošnem pojasnil pojem agresivno zavrte osebnosti, in sicer da agresija ostane v človeku in praviloma izbruhne na neadekvatne načine v neadekvatnih situacijah, torej tam, kjer ni pravega razmerja med povodom in izbruhom agresije ter njeno manifestacijo, samokontrola pri takšnih agresivno zavrtih osebah pa je hudo oslabljena. Glede na okoliščine samega napada na oškodovanko, razvidne iz izreka izpodbijanega sklepa, ko jo je nekdo v temi pričakal pred stanovanjsko hišo ter nato pristopil do nje in jo z neugotovljenim predmetom večkrat udaril, ni mogoč drugačen zaključek, kot pa da je šlo za načrtovan (in ne za nenaden) napad, čemur pa pojem agresivno zavrte osebnosti ne ustreza. V luči navedenega se zato kot neutemeljeno izkaže tudi pritožničino problematiziranje, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, okoliščin, ki bi izkazovale, da je šlo za dalj časa načrtovan napad, ter da kaj takega ni mogoče sklepati iz pridobljenih dokazov. Takšne navedbe so neodločilne, in to zlasti upoštevaje že omenjene okoliščine obravnavanega dogodka in dejstva, da je bila oškodovanka poškodovana s predmetom oziroma predmeti, ki na kraju niso bili najdeni, niti niso bili najdeni drugi dokazi, pomembni za ugotovitev neposrednega storilca obravnavanega kaznivega dejanja. Neutemeljeno pritožnica sodišču prve stopnje očita še, da je prezrlo obdolženčevo nervozo prejšnji dan, ki bi naj izhajala iz gibanja njegovega telefona, kot je to ugotovila policija in ki naj bi nakazovala na načrtovanje napada. Uporaba oziroma „gibanje“ telefona, v odsotnosti poznane relevantne obremenilne vsebine namreč ne more pomeniti, da je obdolženec kot neposredni storilec tedaj načrtoval napad na oškodovanko. Nenazadnje je izvedenec za informacijsko varnost in računalniško forenziko R. R., po preučitvi podatkov obdolženčevega mobilnega telefona za obdobje od 1. 6. do 16. 6. 2019 pojasnil, da je bilo dne 14. 6. 2019 zabeleženih več dogodkov ter zaznano premikanje telefona, kar pa nujno ne pomeni, da je nekdo telefon tudi uporabljal. Izvedenec je še povedal, da je šlo za eksponentno rast dogodkov in da na podlagi teh njegovih ugotovitev ni mogoče sklepati, da je telefon od 1. 6. do noči iz 14. 6. na 15. 6. miroval, v noči iz 14. 6. na 15. 6. ter iz 15. 6. na 16. 6. pa je bil v gibanju.

Pritožničino sklicevanje na spor med obdolžencem ter sosedoma, pričama S. S. in Š. Š., kot indic za obdolženčevo zmožnost storitve kaznivega dejanja, je glede na pomen pretirano. Še zlasti, ker z izpovedbami prič o nekem drugem dogodku iz preteklosti ni mogoče ugotavljati dejstev o kasnejšem dogodku, če je že prezreti, da iz poročila dežurne službe z dne 25. 10. 2015 (l. št. 321) izhaja, da patrulja, ki je bila napotena na podlagi prijave S. S., na kraju ni zaznala elementov prekrška ali kaznivega dejanja, ugotovila pa je, da prijavitelj (S. S.) nima poškodovanega vozila.

25. Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi, da je v nasprotju s predmetom ugovornega postopka izvedlo dokazno oceno glede nasprotujočih si dokazov, in sicer izpovedbo priče dr. T. T. ter zagovorom obdolženca glede (ne)pranja oblačil in obutve. Nima prav. Sodišče prve stopnje se je v 12 točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do pritožničinih trditev glede obdolženčevih navedb o (ne)pranju oblačil in obutve. Pojasnilo je, da je tekom preiskave zaslišana priča dr. T. T. pojasnila, da na materialu, ki so ga preiskovali, niso potrdili krvi in da pranje zagotovo zmanjša količino DNK-ja, ki ostane na tkanini, vendar ni mogla potrditi, da se je to zgodilo. Tako je sodišče prve stopnje le povzelo izpovedbo priče dr. T. T., nato pa na njeni podlagi zaključilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obdolženec oblačila in obutev, ki jih je imel tedaj na sebi opral, vendar pa da to dejstvo niti ni odločilno za dokazovanje utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšni razlogi sodišča prve stopnje ne predstavljajo nedovoljene dokazne ocene, kot si to prizadeva prikazati pritožnica, enako pa velja tudi za nadaljnje zaključke, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da čeprav bi bili na oblačilih in obutvi obdolženca najdeni madeži krvi oškodovanke, to ne bi utemeljevalo suma, da je prav obdolženec napadel oškodovanko, saj iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec bil ob oškodovanki takoj po napadu (oziroma po njenemu klicu) in ji pomagal vse do prihoda reševalcev, pri čemer je oškodovanka močno krvavela. Pritožničino ponovno opozarjanje na neverodostojnost obdolženčevega zagovora tako ne more biti uspešno.

26. Neutemeljeno je tudi pritožničino problematiziranje obdolženčevega obnašanja po obravnavanem dogodku, ko bi naj dajal vtis, da je še vedno oškodovankin zunajzakonski partner, o čemer so izpovedale priče U. U., Z. Z. in Ž. Ž., zaradi česar sum ni takoj „padel nanj“ in je bila ob ogledu zapečatena le soba oškodovanke, prva hišna preiskava pa opravljena le v tej sobi, čeprav je bila odredba sodišča izdana za celotno hišo. Pripisovanje okoliščine obdolžencu, da prva hišna preiskava ni bila opravljena v obsegu, kot je to dovoljevala odredba z dne 16. 6. 2019, kakor tudi navedbe, da je imel obdolženec šest dni po storitvi kaznivega dejanja dovolj časa, da se na drugo hišno preiskavo pripravi in prikrije vse sledi, je zgrešeno. Ravnanja policistov oziroma udeležencev, ki so bili na kraju kaznivega dejanja, ki jih pritožnica ocenjuje za neustrezna, ne morejo biti obremenilni indic za obdolženca. Nenazadnje ne gre prezreti, da je bil predmet ogleda (še istega dne), kakor kasneje opravljenih hišnih preiskav, iskanje vseh relevantnih dokazov, med drugim tudi iskanje predmeta, s katerim bi lahko bilo storjeno kaznivo dejanje. Tako sta priči A. B. in A. C., policista, ki sta (za reševalcema) prva prišla na kraj, pojasnila, da v notranjost parcele nista vstopila, sta pa s svetilkami posvetila in pregledala okolico. Priča A. B. je še pojasnil, da sta dejansko iskala predmet, s katerim bi lahko bila poškodba prizadeta (in sicer kovinsko ali leseno palico, tudi kamen). Prav tako je priča A. C. pojasnil, da je bila ob prihodu na kraj tema, da sta pregledala okolico, če bi slučajno našla kakšen predmet, da bi se kdo skril ali kaj podobnega. Nadalje je tudi priča Z. Z., preiskovalni sodnik, ki je vodil ogled, pojasnil, da so pregledali kraj v sprednjem delu, torej tam, kjer so bili skoncentrirani dokazi oziroma sledi, ki so bili povezani s kaznivim dejanjem, ter da so tudi stopili ob stranici hiše na vsako stran do konca. Tudi priča U. U., dežurna kriminalistka, je povedala, da je šla „pogledat okrog“, medtem ko je priča A. D., policijski inšpektor, ki je sodeloval pri obeh hišnih preiskavah, pojasnil, da so pri opravljanju hišne preiskave dne 21. 6. 2019 iskali morebitne sledove krvi po hiši in eventualna sredstva storitve kaznivega dejanja. Po obrazloženem, pritožnica ne more prepričati s trditvami, da omenjena priča K. K., niti ostali policisti, ki so bili na kraju dejanja, niso znali pojasniti, zakaj je bil ogled kraja kaznivega dejanja opravljen le v ožji okolici storitve kaznivega dejanja, ne pa tudi v širši okolici, torej na zemljišču okoli stanovanjske hiše. Odločilno je namreč, da so bili predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, iskani tako ob ogledu kot tudi pri opravljanju (dveh) hišnih preiskav, dejstvo da niso bili najdeni, pa ne more obremenjevati in to celo do stopnje utemeljenega suma, obdolženca kot neposrednega storilca kaznivega dejanja po vloženi obtožbi. Pritožnica ugotovljenega ne more spremeniti z obsežnim povzemanjem dogodkov in z opozarjanjem na obdolženčev poskus navezovanja stikov po obravnavanem dogodku, ko na drugi strani ne gre prezreti, da je oškodovanka sama pojasnila, da se je z očetom, ki jo je vozil na ambulantne kontrolne preglede v UKC, na lastno željo občasno ustavila v P. (torej v stanovanjski hiši, v kateri je še vedno živel obdolženec), da je bila s hčerko V. V. 27. Po pritožnici je odločilno še, da obdolženec v času oškodovankinega klica ob 01:06 ni spal, kot je to trdil v pisnem zagovoru, ob tem pa poudarja, da je oškodovanka povedala, da ga je takoj po napadu, ko je prišla k zavesti poklicala in da tedaj ni imel „zaspanega glasu“. Dejstvo, da obdolženec takrat ni spal, je potrdil tudi izvedenec za informacijsko varnost in računalniško forenziko R. R., ki je pojasnil, da je v kritičnem času med 00:00 in 01:00 zjutraj nekdo nekaj počel z obdolženčevim telefonom, kar je ugotovil na podlagi tega, da so bili dogodki na telefonu hoteni, torej sproženi s strani uporabnika. Nadalje je pojasnil, da to kaže na gibanje, vendar ni mogel določiti natančnosti gibanja. Tega pa ni mogel določiti niti izvedenec geodetske stroke A. E. Poleg tega iz podrobne analize gibanja obdolženčevega telefona, ki jo je opravilo podjetje C. v Nemčiji izhaja, da je bilo v nočnem času iz dne 14. 6. 2019 na dne 15. 6. 2019 zaznano gibanje, ki je odstopalo od gibanja prejšnjih dni v tednu. Po prepričanju pritožnice je bilo tako ugotovljeno, da gibanje izkazuje odstopajočo aktivnost obdolženca in njegovo nervozo, ter da obdolženčeva laž (da je v času napada spal), ovrže verodostojnost njegovega celotnega zagovora, tudi zanikanje storitve kaznivega dejanja.

28. V zvezi s povzetimi navedbami, je poudariti, da je izvedenec za informacijsko varnost in računalniško forenziko R. R. k izvedenskemu mnenju predložil preglednico, v kateri je specificiral dogodke v inkriminiranem času in za vsak dogodek pojasnil, ali gre za sistemski dogodek, ali za dogodek, sprožen s strani uporabnika. To preglednico je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na tej podlagi zaključilo, da obdolženec v času napada na oškodovanko (med 00:20 in 01:06 uro dne 16. 6. 2019) ni spal oziroma ni ves čas spal, kot je to pojasnil v pisnem zagovoru, kar pa ovrže obdolženčev zagovor le v tem delu, vendar ob odsotnosti drugih dokazov ne zadošča za utemeljenost suma. Takšnim razlogom izpodbijanega sklepa je treba pritrditi. Edini dokaz, ki bi lahko v obravnavani zadevi obdolženca obremenjeval je del izvedenskega mnenja R. R., po katerem je razvidna določena aktivnost oziroma uporaba obdolženčevega mobilnega telefona, vendar pa ta ob odsotnosti drugih dokazov, še vedno ne more potrditi obdolženčevega neposrednega storilstva in ne morebiti še kakšne od možnih oblik udeležbe pri kaznivem dejanju.

29. Pritožničino povzemanje ugotovitev izvedenca dr. A. F. kot dokaz za obdolženčev naklep glede na prizadejane poškodbe oškodovanki je nepopolno. Izvedenec ni pojasnil zgolj, da so bili udarci zadani s podolgovatim trdim in vsaj delno robatim predmetom, z izjemo udarca v predel levega lica, ki je lahko bil zadan tudi s pestjo, kot to selektivno izpostavlja pritožnica, temveč, da bi poškodbe na glavi lahko povzročil tudi predmet, ki je bolj gladek, medtem ko rane na nadlahti kažejo, da je predmet bil robat oziroma vsaj delno robat. Z navedenim in pojasnilom, da lahko sklepa, da so verjetno vse poškodbe bile prizadejane z enim in istim predmetom, ker storilci zelo redko menjavajo predmete med samo storitvijo kaznivega dejanja, vendar na podlagi samih ran oziroma poškodb ni mogoče zatrditi, da je bil uporabljen isti predmet in da bi torej lahko šlo tudi za več različnih predmetov, pa je posredno nakazal na delovanje več storilcev. V tej zvezi je pomembna še izpovedba priče Ž. Ž., dežurne tožilke, ki je povedala, da so ji reševalci po oškodovankinem pripovedovanju povedali, da bi naj bilo več napadalcev in da jo je našel mož.

30. Pritožnica poskuša v zahtevano utemeljenost suma za obdolženca kot storilca kaznivega dejanja prepričati tudi z navedbami o njegovem finančnem motivu in motivu ljubosumja, kar utemeljuje z obširnim povzemanjem družinskih razmer in oškodovankine izpovedbe. V odločilnem navaja, da je bil 14. 6. 2019 dan, ki je pomenil prelomnico, saj je tedaj obdolženec, glede na to, da mu oškodovanka v izgovorih (bolezen, šolanje hčerke, nameravana prodaja premoženja) ni več verjela, lahko vedel, da slednja ne bo več čakala. Obdolženec se tako ni mogel sprijazniti, da ima oškodovanka drugega partnerja in da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala, kar izhaja tudi iz izpovedb prič dr. F. F. in dr. I. I. Slednjega je obdolženec obiskoval po kritičnem dogodku, kjer pa je zvezo z oškodovanko predstavil kot še vedno delujočo. Ravno ta okoliščina pa kaže na obdolženčevo ljubosumje in neživljenjsko težnjo za ohranitev oziroma ponovno vzpostavitev zunajzakonske zveze med obdolžencem in oškodovanko. Prav tako je obdolženec navzven še vedno dajal vtis, da so družina, kar izhaja iz izpovedb sorodnikov, znancev, prijateljev in sosedov. Poleg tega pa je oškodovanka tekom postopka povedala, da jo je obdolženec nadzoroval in da misli, da je nadzoroval njeno komunikacijo z E. E. in s G., kateremu je pošiljal tudi sporočila z grozilno vsebino. Da je obdolženec nadzoroval oškodovanko, je potrdila tudi priča H. H. Iz sms sporočil, ki sta si jih pošiljala priča C. C. in obdolženec, pa je razbrati, da sta oba pregledovala, kdaj ima oškodovanka obravnave in, ali je katero preklicala. Vse navedeno, upoštevaje, da je obdolženec kasneje preko oškodovanke zagrozil tudi priči E. E., kaže, da je dejanje storil iz ljubosumnosti. Ob tem se pritožnica tudi ne strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, o neizkazanem finančnem motivu. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje presojalo izpovedbi oškodovanke in hčerke C. C. ter ocenilo, da je verjeti hčerki v delu izpovedbe, ko je povedala, da je bila ona zraven, ko je oče mami rekel, da ji da vse kar hoče in ji ponujal prosto pot, na drugi strani pa ni ocenilo oškodovankine izpovedbe, ki je to zanikala in obširno pojasnila, da ji obdolženec ni želel izplačati finančnih sredstev na račun skupnega premoženja.

31. Iz povzetih pritožbenih navedb, kakor tudi iz obrazložitve obtožbe je razbrati, da pritožnica kot osrednji dokaz, da je ravno obdolženec napadel oškodovanko, šteje zgornja dva motiva. Glede teh, sodišče druge stopnje soglaša z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pri čemer je poudariti, da z zbranimi dokazi, to je izpovedbami številnih prič ter obsežno listinsko dokumentacijo, obdolženca kot neposrednega storilca (niti kot udeleženca), ni mogoče povezati. To je pomembno, saj dokaznega manjka pritožnica ne more nadomestili z zatrjevanima motivoma, ki naj bi ju imel le obdolženec. Zgoščenost dejstev v obravnavani zadevi ni takšna, da bi ugotovljene okoliščine omogočale zanesljiv zaključek o utemeljenem sumu, ki ga pritožnica pripisuje obdolžencu. Obširne pritožbene navedbe o obdolženčevem ljubosumju in njegovih izgovorih ter v tej zvezi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje verjelo priči C. C., ni pa ocenilo izpovedbe oškodovanke, se izkažejo kot neodločilne. Nenazadnje pa so tudi netočne, saj sodišče prve stopnje izpovedb slednjih ni presojalo, kot to po pritožbeni obrazložitvi poskuša prikazati pritožnica, temveč jih je zgolj povzelo, nakar je ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi finančni motiv potrjevali, zaključilo, da so vprašanja oziroma nesoglasja glede delitve skupnega premoženja značilna za večino parov, ki se razidejo. Že na tem mestu pa sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na pojasnjeno, tudi navedbe pooblaščenke oškodovanke v smeri, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obremenilnih dokazov glede obstoja finančnega motiva (sms sporočil med obdolžencem in oškodovanko), izkažejo za neodločilne.

32. Končno, pritožnica ne more uspeti niti z analiziranjem in razlago pisnega zagovora obdolženca ter trditvami, da si tak zagovor in oškodovankina izpovedba v večjem delu prihajata v nasprotje, ter da je verjeti oškodovanki. V tej fazi postopka sodišče prve stopnje ne presoja nasprotujočih si dokazov, temveč ocenjuje le, ali je zbranih zadosti ali dovolj dokazov za opis kaznivega dejanja po vloženi obtožbi. Ker v obravnavani zadevi temu standardu ni bilo zadoščeno, je vsakršno ocenjevanje verodostojnosti obdolženčevega zagovora glede na fazo kazenskega postopka preuranjeno ter v posledici neupoštevno.

33. Preostali pritožničini očitki, da je sodišče prve stopnje: podalo lastno dokazno oceno; vrednotilo nasprotujoče si dokaze; nobenega dokaza ni ocenilo kot izključujočega oziroma razbremenjujočega za obdolženca; v preveliki meri presojalo vsak indic posebej; ni podalo ocene glede povezanosti posameznih indicev v sklenjen krog in z opisanim postopanjem prekoračilo svoje pristojnosti v ugovornem postopku, so po primerjavi z jasnimi in prepričljivimi razlogi izpodbijanega sklepa posplošeni ter v posledici neuspešni.

K pritožbi pooblaščenke oškodovanke:

34. Pooblaščenka oškodovanke v pritožbi v pretežnem delu navaja enako kot okrožna državna tožilka, o čemer je bilo v tej odločbi že odgovorjeno. Drugače kot okrožna državna tožilka, pa uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vendar teh kršitev v pritožbi ni opredelila in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo mogoče prepoznati, zaradi česar jih sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

35. Pritožnica smiselno zatrjuje tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer z navedbami o protispisnosti razlogov glede vsebine izpovedbe priče dr. F. F. Trdi namreč, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi naj obdolženec sprejel način življenja, da ima oškodovanka drugega partnerja, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Ravno nasprotno, iz izpovedbe navedene priče izhaja, da je bil obdolženec ljubosumen, ter da se absolutno ni sprijaznil z izgubo partnerke in dejstvom, da si je našla novega partnerja.

36. Kršitev ni podana. Priča dr. F. F. je resnično povedal, da se obdolženec ni sprijaznil z izgubo partnerke in da je bil ljubosumen, povedal pa je tudi, da mu je obdolženec rekel, da ga varanje žene (oškodovanke) ne moti, pri čemer je sam obdolženca doživljal kot ranjeno moškost, ki se je trudil za hčerki in ki je nadpovprečno manifestiral materinsko plat, kjer ga je travmatiziranost z malignim telesnim obolenjem nagnila v feminino smer. Pritožnica tako celotno izpovedbo priče dr. F. F. prezre, saj njen del iztrga iz konteksta, posledično pa na ta način razlogom izpodbijanega sklepa daje drugačen pomen. V zvezi z uveljavljano kršitvijo je poudariti še preostale razloge izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da mora biti ljubosumje kot motiv za umor posebej izkazano, ter da je imela oškodovanka drugega partnerja, kar je bilo obdolžencu že dalj časa znano (vse od leta 2016). Ravno na podlagi tega dejstva, pa tudi (in ne izključno) na podlagi smiselne izpovedbe priče dr. F. F., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec očitno takšen način življenja sprejel. Ugotovitev je, glede na že obrazloženo ter zlasti upoštevaje trajanje opisanega razmerja med obdolžencem in oškodovanko, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, povsem logična in v skladu s podatki spisa, zaradi česar zatrjevana kršitev ni podana.

37. Isto kršitev je sodišče druge stopnje prepoznalo tudi v pritožničinih navedbah, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, kdo so „drugi“, ki bi poznali oškodovankine navade in okolico, pa bi hkrati imeli še motiv za storitev kaznivega dejanja. Ker je bilo na smiselno enake navedbe odgovorjeno že v okviru pritožbenih navedb okrožne državne tožilke, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na predhodno obrazložitev, ob tem pa zgolj poudarja, da je smiselno zatrjevana kršitev lahko podana le, kadar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne o katerihkoli dejstvih, ki so bila v postopku prav tako ugotovljena.

38. Po pritožničini oceni sodišče prve stopnje tudi ni navedlo okoliščin, ki bi izkazovale, da je v obravnavanem dogodku šlo za napad, ki je bil dlje časa načrtovan. S povzetimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Kot že pojasnjeno, že sam opis dejanja (zlasti čakanje v temi, številni udarci, odsotnost predmeta oziroma predmetov, s katerim so bile poškodbe povzročene) kaže na načrtovan (in ne za nenaden) napad, ki v razlogih izpodbijanega sklepa ne potrebuje posebne opredelitve oziroma navedbe okoliščin, kot se zato neutemeljeno zavzema pritožnica.

39. Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)pranjem oblačil in obutve, je bilo v tej odločbi že odgovorjeno. Pritožnica pa v tej zvezi še opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo oceno vezalo na nujnost dokazljivosti nekega dejstva na stopnji gotovosti, kar za vložitev obtožnice ni potrebno, prav tako pa se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da dejstvo, ali so oblačila bila oprana ali ne, sploh ni relevantno za ugotovitev, ali je obdolženec storilec ali ne. Ugotovitve okoliščin glede (ne)pranja oblačil se po presoji pritožnice pokažejo kot bistvene v zvezi z možnostjo presojanja verodostojnosti in resničnosti obdolženčevega zagovora.

40. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo forenzične izvedenke dr. T. T., in sicer v delu kjer je ta med drugim pojasnila, da glede na majhno količino DNK-ja, ki so ga uspeli izolirati na preiskovanem materialu, ne more zagotovo reči, da gre za kri, ter da pranje zagotovo zmanjša količino DNK-ja, ki ostane na tkanini, vendar pa ni mogla potrditi, da se je to zagotovo zgodilo. Sodišče prve stopnje je sicer v nadaljevanju pojasnilo, da na podlagi podatkov spisa ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obdolženec opral oblačila in obutev, ki jih je imel na sebi ob obravnavanem dogodku, s čimer je nakazalo na višji dokazni standard, kot je potreben v trenutni fazi kazenskega postopka. Vendar pa teh razlogov izpodbijanega sklepa ne gre presojati parcialno, saj je sodišče prve stopnje na drugi strani jasno zaključilo, da tudi obstoj madežev oškodovankine krvi na obdolženčevih oblačilih in obutvi, upoštevaje, da je bil obdolženec ob oškodovanki takoj po napadu in ji pomagal do prihoda reševalcev, pri čemer je oškodovanka močno krvavela, ne bi utemeljeval suma, da je prav obdolženec napadel oškodovanko. Po navedenem se dvomi v verodostojnost obdolženčevega zagovora tudi po tej pritožbi izkažejo za neutemeljene.

41. Enako kot okrožna državna tožilka, pritožnica poudarja, da doslej izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za vložitev obtožbe. Ob tem še opozarja, da sodišče prve stopnje razpolaga s pravnomočnim sklepom o preiskavi, kjer je bil izkazan utemeljen sum. Ta se z izvedbo dokazov tekom preiskave ni z ničemer zmanjšal ali omajal, temveč ravno nasprotno. Pritožnica meni, da je okrožni državni tožilki uspelo utemeljen sum močno okrepiti, in sicer z dokazanimi okoliščinami, ki predstavljajo temeljna izhodišča obtožnice in bistvo pritožbe okrožne državne tožilke. To je sodišče prve stopnje prezrlo, kakor je prezrlo pomenljivo mirnost obdolženca v njegovem klicu na številko 112 in začudenost ob pozivu dispečerja, naj pogleda, če so na kraju še storilci, ter dejstvo, da NFL z analizo DNK-ja, najdenega za nohti oškodovanke, ni izključil kot DNK-ja obdolženca.

42. Na vsebinsko enake navedbe je v tem sklepu že bilo odgovorjeno, sodišče druge stopnje pa v zvezi z obširnimi pritožničinimi navedbami glede „okrepitve“ utemeljenega suma poudarja, da stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja – utemeljeni sum, v fazi preiskave in v fazi obtoževanja ni enaka, saj mora biti ob vložitvi obtožnice stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, višja od tiste, ki zadošča za uvedbo preiskave. Posredi je namreč prehod v naslednjo, višjo fazo kazenskega postopka, ki ji mora slediti še ustrezni obdolženčev prehod iz možnega v verjetnega storilca kaznivega dejanja.

43. V zvezi z ugotovitvami Nacionalnega forenzičnega laboratorija je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožnica omenjeno poročilo ocenjuje parcialno. Iz poročila o preiskavi bioloških sledi iz kraja kaznivega dejanja namreč izhaja, da je oškodovanka donorka prevladujočega dela mešane biološke sledi v brisu izza nohtov njene desne roke, ter da je analiza haplotipa Y bioloških sledi v tem brisu pokazala, da so v mešani biološki sledi še biološke sledi vsaj dveh oseb moškega spola. Nadalje pa še, da primerjava pokaže, da so v haplotipu Y mešane biološke sledi v tem brisu vsi aleli, ki jih ima v svojem haplotipu Y obdolženec, razen enega, ter da obdolženca ni mogoče izključiti kot donorja bioloških sledi v brisu izza nohtov oškodovankine desne roke, kot tudi ne vseh moških v direktni vertikalni sorodstveni liniji in neznanega števila nesorodnih moških. Prav tako pa iz navedenega poročila izhaja še, da sta bili na ročaju in naramnicah oškodovankinega nahrbtnika v mešani biološki sledi, biološke sledi vsaj dveh oseb moškega spola, pri čemer prevladujoč haplotip ni pripadal obdolžencu.

44. Pritožnica nadalje meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izvedlo dokazno oceno na način, da je presojalo med seboj nasprotujoče si dokaze, in sicer zagovor obdolženca na eni strani in izsledke izvedenca R. R. na drugi strani, kar ni dopustno. Takšne navedbe niso točne. Sodišče prve stopnje je ob presoji utemeljenosti navedb v ugovoru zoper obtožnico povzelo vsebino preglednice, ki jo je izvedenec R. R. priložil dopolnitvi izvedenskega mnenja, nato pa pojasnilo, da takšni podatki potrjujejo, da obdolženec v času napada med (00:20 in 01:06 uro dne 16. 6. 2019) ni spal oziroma ni ves čas spal, kar ovrže njegov zagovor v tem delu, vendar to ne zadošča za utemeljenost suma. S povzetim sodišče prve stopnje ni izvajalo nedovoljene dokazne ocene, kot poskuša to prikazati pritožnica, temveč je povsem pravilno in ustrezno ocenilo vsebino dokazov. Presoja sodišča prve stopnje o zadostnosti dokazov namreč ni mogoča, če ni ocenjena njihova vsebina, saj tedaj tudi njihov pomen za obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ne more biti ugotovljen. Glede na vse že obrazloženo, pa pritožnica ne more biti uspešna niti z navedbami o „vezanosti“ in ocenjevanju indicev.

45. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti navedbe oškodovanke, ki jih je podala k pritožbi pooblaščenke in s katerimi ob povzemanju posameznih izpovedb prič podaja svoje prepričanje o tem, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja ravno obdolženec, kakor tudi ne z navedbami o medsebojnih odnosih v družini ter očitanjem, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo obdolženčeve osebnostne poteze in njegov značaj.

46. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje o pritožbah okrožne državne tožilke in oškodovankine pooblaščenke odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člen ZKP).

47. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.