Jedro

Kadar je odškodnina za več oblik nepremoženjske škode (v seštevku ali skupno) pravilno odmerjena, ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava, če bi bila utemeljena zgolj drugačna notranja razmejitev med odškodnino za več oblik škode. Predmet materialnopravne presoje je le pravilnost odločitve (izreka sodbe).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik je kot sopotnik v avtomobilu dne 24.11.1991 utrpel hude poškodbe: obtolčenino možganov (z otekanjem možganov), zlom leve zgornje čeljusti, okvaro desnega pazdušnega živčnega spleta, odprt zlom leve stegnenice, odprt zlom spodnje čeljusti, zlom nosne kosti, zlom loka desne ličnice, zlom enajstih spodnjih zob ter odrgnine in udrnine po telesu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za prometno nezgodo odgovoren tujec (zavarovanec tretje toženke) ter, da so zato vsi trije toženci solidarno odgovorni za nastalo škodo, ki jo je z delno sodbo odmerilo iz naslova nepremoženjske škode v znesku 11.479.991,00 SIT, iz naslova premoženjske škode 100.000,00 SIT, medtem ko je višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločalo le o pritožbi tožnika in prvih dveh tožencev ter na pritožbo prvih dveh tožencev razveljavilo odločitev o plačilu premoženjske škode 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na pritožbo tožnika pa je delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede prvih dveh tožencev tako, da je zvišalo odškodnini za telesne bolečine za 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2.000.000,00 SIT tako, da je po pravnomočni sodbi obveznost do tožnika taka, da mu morata plačati 16.924.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (10.4.1998). Sodišče druge stopnje je poseglo tudi v odločitev o upoštevanju kapitaliziranega zneska invalidnine, ki ga je določilo v znesku 1.000.000,00 SIT (v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se invalidnina upošteva v znesku 3.444.309,90 SIT). Pravnomočno je bilo tako priznano tožniku: za telesne bolečine 5.000.000,00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000.000,00 SIT in za skaženost 3.500.000,00 SIT od česar je bilo odbito 1.000.000,00 SIT iz naslova kapitalizirane vrednosti invalidnine ter 2.575.700,00 SIT iz naslova valorizirane vrednosti akontacije (skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 20.500.000,00 SIT manj skupen odbitek 3.575.700,00 SIT je enako 16.924.300,00 SIT).

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili tožnik in prva dva toženca (skupaj). Tožnik je uveljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Mnenja je, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali pomen prizadetih dobrin pri tožniku, zaradi česar so bile tožniku priznane prenizke odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode. Povdarja, da je utrpel hude telesne bolečine po nesreči, da pri zmanjšanju življenjske aktivnosti ni dovolj upoštevana njegova mladost ob poškodbi, da je bil med zdravljenjem v strahu za svoje življenje in, da se je že med zdravljenjem kazalo, da gre za hudo skaženost. Odškodnini zaradi skaženosti ter prestanega strahu sta zato prenizki. Gre tudi za katastrofalno škodo.

Toženca sta v reviziji uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode znižajo, ker da so prisojene previsoko. Napačna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela odškodnine, ker sta bila toženca glede tega dela obveznosti lahko v zamudi šele od odločitve sodišča druge stopnje dalje in zato ni pravilno odločeno, da gredo zamudne obresti tudi od tega dela odškodnine od dneva odločitve na prvi stopnji.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo in nasprotnima strankama, ki na reviziji nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP (1977), katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

Bistvene kršitve postopka tožnik v reviziji ni pojasnil, niti ni tega revizijskega razloga formalno pravno opredelil. Revizijsko sodišče je zato lahko preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v okviru določbe 386. člena ZPP (1977). Pri takem preizkusu pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). V okviru teh izvajanj je opozoriti, da je tožnik v reviziji nepravilno uporabljal določbe ZPP (1999), ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 10.4.1998 ter so se zato morale v postopku uporabljati še določbe ZPP (1977) (kot je pojasnjeno že spredaj).

Zmotno uporabo materialnega prava uveljavljata obe reviziji. Ker se ta materialnopravni očitek uveljavlja zoper odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, se z revizijo uveljavlja predvsem zmotna uporaba 200. in 203. člena ZOR, ki določata oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina in splošna merila za odmero tovrstnih odškodnin (200. člen ZOR) oziroma pogoje za priznanje odškodnine za bodočo nepremoženjsko škodo (203. člen ZOR). Kršitev navedenih določb naj bi bila po tožnikovih izvajanjih podana zato, ker so bile odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode dosojene v prenizkih zneskih glede na ugotovljeno dejansko stanje, po izvajanju revizije tožencev pa naj bi bila enaka kršitev podana zato, ker da so bile odškodnine priznane v previsokih zneskih in dodatno še zato, ker je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti premalo znižana na račun invalidnine, ki jo tožnik prejema, odločitev o zamudnih obrestih od odškodnine, ki je bila zvišana na drugi stopnji, pa da je napačna zato, ker so bile zamudne obresti prisojene od dneva odločanja na prvi stopnji. Po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene v revizijah uveljavljane materialno pravne kršitve. Po oceni revizijskih razlogov obeh pravdnih strank, ki zadevajo uporabo materialnega prava, ocenjuje, da je celotna pravnomočno dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo določena v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR ter, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zvišanja priznane odškodnine kot zahteva tožnik in tudi ne znižanja te odškodnine kot predlagata toženca. Tako presojo utemeljuje revizijsko sodišče z naslednjimi razlogi.

Priznana odškodnina za telesne bolečine 5.000.000,00 SIT ustrezno odraža tožnikovo škodo na tem področju (ki se je izražala v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem). Uvodoma so že navedene poškodbe, ki jih je tožnik utrpel pri nezgodi in ki so terjale več kot dvoletno zdravljenje. Med zdravljenjem je bil 172 dni v bolnici, prestal je štiri operacije v splošni anestesteziji, 73-krat je bil izpostavljen ijonizirajočemu žarčenju, 8 dni je bil priključen na respirator, 16 dni je imel v grlu cevko za dihanje, prebolel je pljučnico, tri mesece je bil z njim kontakt komaj možen, prestal je osem-mesečno fizikalno terapijo, dva meseca in pol ni smel iz postelje, kar pomeni, da je moral ta čas opravljati fiziološke potrebe in osebno higijeno v postelji s pomočjo negovalskega osebja in v prisotnosti drugih bolnikov, tri mesece je imel oslabljeno zgornjo čeljust (zvezane zobe) ter je prestajal še druge nevšečnosti, hude telesne bolečine pa je trpel 60 dni, lahke štiri mesece in pol, občasne lahke pa trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Take ugotovitve utemeljujejo priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ki ni prenizka in tudi ne previsoka ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

Ostale tri oblike škode predstavljajo duševne bolečine za strah, za zmanjšanje življenjske aktivnosti in za skaženost. Med temi oblikami škode v tem primeru niso možne v celoti povsem jasne razmejitve, deloma prehajajo druga v drugo in v trajno obliko. Tako zakjučevanje potrjujejo ugotovitve sodišč nižjih stopenj, kot so: trajne posledice pri tožniku so anatomske, funkcionalne in kozmetske, ki se odražajo kot duševne bolečine. Kot anatomske posledice so bile ugotovljene: deformacija ličnice in nosne kosti, brazgotinska zrast nosne kosti, deformacija zgornje čeljusti, brazgotinska zrast zgornje čeljusti, izguba enajstih zob, deformiranost spodnje čeljusti, deformiranost spodnje ustnice, presadek kože na spodnji ustnici, globok jarek za spodnjo ustnico, brazgotinsko nadomeščeni koreni živcev za desno roko, izpuljeni koreni živcev za desno roko, presadek nožnega živca med središčnim živcem in ramenskimi živci, manjek živca na nogi, volumsko zmanjšanje desne roke in levega stegna, podaljšanje leve noge za en centimeter, deformacija leve stegnenice, kovinski materiali na stegnenici, spodnji čeljusti in na desni ličnici, brazgotine kože in podkožja in mišic na glavi, vratu in nogah.

Funkcionalne posledice so zmanjšanje gibljivosti levega kolka za 20% ob zmanjšanju grobe moči stegenjskih mišic za 10%. Funkcionalna posledica je zmanjšana občutljivost kožnih brazgotin in presadkov, zmanjšana gibljivost rame za 65%, komolca za 60%, podlahti za 100%, zapestja za 89%, prstov za 100%, zmanjšanje grobe moči ramenskih mišic za 80%, grobe moči nadlahtnih mišic za 90% in podlahtnih za 95%. Kot funkcionalna posledica se kaže še oslabljen zobni organ, nepatentnost ustnic, nepravilno gibanje čeljusti in mimičnih mišic. Zmanjšana je sposobnost analitičnega razmišljanja, slabša zapomnljivost in miselna počasnost. Tožnik ne more opravljati del, kjer bi moral imeti nepoškodovan obraz, za opravljanje intelektualnih del je manj zmožen, z desnico ne more opravljati nobenega dela in je oviran pri jedi, oblačenju in obuvanju, kjer potrebuje tudi pomoč. Ne more opravljati svojega dela (končal je srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo), je telesni invalid in ne more opravljati natakarskega poklica ali dela v disku. Te ugotovitve potrjujejo predvsem tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Številne brazgotine na tožnikovi glavi, obrazu, vratu, pazduhi, desni stegnenici in levi goleni izražajo telesne spremembe na tožnikovem izgledu. Tovrstno spremembo najbolj potrjuje deformacija spodnje ustnice s presadkom, ki jo je izvedenec ocenil kot hudo skaženost, ker vzbuja pri opazovalcih negativne občutke. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da gre pri navedeni deformaciji za takšno stopnjo tožnikove prizadetosti, ki pri običajnem človeku nedvomno vzbuja pomilovanje, če ne celo stud oziroma telesni odpor ter sta jo ocenili za hudo skaženost na obrazu, torej na delu telesa, ki je vsakodnevno viden v kontaktu s sočlovekom. Izrazito velika brazgotina je bila ugotovljena še na delu od levega kolka do levega kolena in na spodnjem delu vratu na desni strani glave proti rami. Stanje brazgotin na obrazu je takšno, da noben operativni poseg ne bi mogel napraviti tožnikov obraz takšen, da bi izgledal normalno. Tožnik si zaradi ugotovljenega stanja ni mogel najti partnerke, s katero bi osnoval življenjsko skupnost oziroma družino. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik med zdravljenjem trpel predvsem sekundaren strah, ko je bil po zavedanju v strahu, da bo ostal skažen, da ne bo mogel normalno jesti in govoriti, uporabljati desnice ter hoditi. V strahu je bil tudi za izgubo življenja in za izid zdravljenja med dolgotrajnim zdravljenjem, ki je bilo zamotano in se je končalo brez pričakovanega uspeha. Strah pred dokončnimi posledicami traja še sedaj, posebno med zdravljenjem je bila intenzivnost strahu tolikšna, da je moral tožnik prejemati pomirjevala. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je tožnik vsaj med hospitalizacijo (172 dni) trpel pretežno hud strah.

Pravnomočno je bila tožniku dosojena odškodnina za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 10.000.000, 00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT in za skaženost 3.500.000,00 SIT, torej skupaj 15.500.000,00 SIT. Kratek povzetek odločilnih okoliščin, ki se nanašajo na obravnavane tri oblike škode, kaže na obseg obravnavanih škod in na njihovo delno medsebojno prepletenost. Ta ugotovitev pa utemeljuje naslednjo in sicer, da je bila razmejitev med njimi v podrobnostih težka, posebno pri škodi iz naslova strahu v razmerju do ostalih dveh (kot strah pred skaženostjo, trajnost strahu, omejitve na področju življenja, to je predvsem vrste aktivnosti tožnika zaradi skaženosti in podobno). Ta dejstva na področju odmere odškodnin, ki se revizijsko izpodbija, omogočajo sicer strinjanje z delom revizijskih izvajanj tožencev, da je bila odškodnina za strah dosojena v nekoliko previsokem znesku, vendar bi podobni razlogi tožnikove revizije o nekoliko prenizki odškodnini za skaženost oziroma zmanjšanje življenjskih aktivnosti kazali na potrebo za manjši popravek teh odškodnin. Ker pa revizijsko sodišče šteje, da je bila celotna odškodnina za duševne bolečine (za strah, za skaženost in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti) kot je že spredaj povdarjeno, pravilno odmerjena, zgolj notranja korektura odškodnin za posamezne oblike obravnavane nepremoženjske škode na končno odločitev ne bi v ničemer vplivala. Tako materialnopravno stanje potrjuje zaključek, da reviziji pravdnih strank v smeri izpodbijanja odškodnine za nepremoženjsko škodo nista utemeljeni. Tako zaključevanje, ki se nanaša na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, upošteva pri tožniku vse okolnosti njegovega primera, tudi mladost ob poškodbi (22 let) ter v sodni praksi izoblikovane kriterije o odmeri odškodnin za škode v podobnih primerih kot je tožnikov.

Toženca izpodbijata tudi odločitev o upoštevanju nadomestila za telesno okvaro (invalidnine) pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Toženca stojita na stališču, da bi se morala priznati kapitalizirana vrednost invalidnine. Tako materialnopravno izhodišče tožencev ni utemeljeno. Revizijsko sodišče v zvezi z zadevnimi revizijskimi razlogi tožencev opozarja na v sodni praksi izoblikovana pravila o upoštevanju nadomestila za telesno okvaro pri odškodnini za navedeno obliko škode. Navedeno pravilo, izoblikovano na podlagi upoštevanja zakonskih norm odškodninskega prava, ne utemeljuje upoštevanja aktuarskega načina obračuna invalidnine pri odločitvi o denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa po oceni sodišča ugotovljeno korist, ki omogoča pravno pravilno oceno in odmero navedene odškodnine. Drugačen v reviziji zastopan pristop, po katerem naj bi se upošteval aktuarski izračun invalidnine kot podlaga za zmanjšanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bi izničil navedeni odškodninski inštitut, saj je življenjsko nesprejemljivo in materialnopravno neutemeljeno stališče, da bi lahko simbolična invalidnina (nekaj nad 5.000,00 SIT mesečno v tem primeru) bistveno vplivala na višino škode iz obravnavanega naslova, ko je bila vendar tožnikova telesna integriteta trajno prizadeta v obsegu, ki meji na katastrofalno škodo. Revizijsko sodišče zato sprejema kot pravilno oceno sodišča druge stopnje, da je v tem primeru utemeljeno znižati odškodnino za duževne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti za 1.000.000,00 SIT.

Končno je revizija tožencev neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obresti od odškodnine, ki je bila dodatno dosojena na drugi stopnji. Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja nečisto denarno terjatev. Po sodni praksi se povračilo take škode odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. Te razmere pa se ugotavljajo po stanju na zadnji dan sojenja, to je ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji. Zato se tudi zakonske zamudne obresti za odškodnine od nepremoženjskih škod dosojajo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Isto izhodišče velja tudi za odškodnine, kadar se te zvišajo pri sojenju na drugi stopnji, ker se ta odškodnina odmerja po dejanskem in pravnem stanju na zadnji dan sojenja na prvi stopnji. Odločitev sodišča druge stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje tudi glede odškodnine, za katero je bila ta zvišana pri sojenju na drugi stopnji, je zato materialnopravno pravilna.

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zaključilo, da reviziji pravdnih strank nista utemeljeni. Zato je obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP (1977)).