Jedro

Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje (posega), kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje (v nadaljevanju organ), odločilo: (-) da mora inšpekcijska zavezanka A. A. (v nadaljevanju inšpekcijska zavezanka, tožeča stranka) takoj ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 7,94 m x 18,25 m in podporni zid debeline 0,30 m, dolžine 3,40 m + 18,30 m + 3,20 m, višine 1,13 m, vse na severovzhodnem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); (-) da mora inšpekcijska zavezanka na svoje stroške odstraniti lesen objekt in podporni zid na parceli 487/4, k.o. 0123 B. in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); (-) da se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, če inšpekcijska zavezanka ne po ravnala po prejšnji točki izreka (3. točka izreka); (-) da so za nedovoljen objekt in podporni zid iz 1. točke izreka odločbe prepovedana naslednja dejanja: izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, promet z njim ali zemljišči, na katerih je, overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter določitev hišne številke (4. točka izreka); (-) da se objekt iz 1. točke izreka odločbe označi s tablo (5. točka izreka); (-) da pritožba ne zadrži izvršitve; (-) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem ugotovljeno, da je na severovzhodnem delu zemljišča s parcelo 487/4, k.o. 0123 B., v gradnji lesen objekt in podporni zid. Organ se je seznanil s pogodbo o izvajanju del z dne 16. 1. 2017, sklenjeno z A. A. kot investitorko. Inšpekcijska zavezanka se ni odzvala na poziv organa z dne 3. 12. 2018, je pa po pošti dne 9. 1. 2019 dostavila potrdilo Občine Vransko o vlogi za spremembo namembnosti zemljišča z dne 21. 12. 2018, gradbeno dovoljenje št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015 za gradnjo nezahtevnega objekta - kmečke lope na južnem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B., in skico terenske meritve C. C., s. p., z dne 20. 1. 2018. Organ je ugotavljal, da za obravnavan lesen objekt na betonski talni plošči, ki se nahaja na severovzhodnem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B., ni bilo predloženo gradbeno dovoljenje.

3.Na inšpekcijskem pregledu na kraju samem 7. 5. 2019 so bile opravljene meritve. Bilo je ugotovljeno, da je lesen objekt v gradnji tlorisne velikosti 7,94 m x 18,25 m in da je na objektu nameščena hišna številka ... Na zahodni strani objekta je zgrajen zidan podporni zid z betonskimi zidaki debeline 0,30 m, dolžine 3,40 m +18,30 m +3,20 m, višine 1,13 m (nad terenom).

4.Organ je ugotavljal, da je inšpekcijska zavezanka investitorka obravnavanega objekta, ki je z njegovo gradnjo začela v letih 2016 - 2017, pri čemer objekt še ni dokončan. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je obstajala tako v času gradnje po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) kot tudi v času inšpekcijskega pregleda po določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ).

5.Organ je navajal, da je bilo v zapisniku št. 06122-3797/2018/4 z dne 5. 11. 2018 ugotovljeno, da je inšpekcijska zavezanka v drugi inšpekcijski zadevi predložila gradbeno dovoljenje št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015 za gradnjo nezahtevnega objekta, to je kmečke lope izmer 8 m x 18,50 m, vendar na južnem delu nepremičnine. Organ je nadalje ugotavljal, da je bila na pristojno upravno enoto podana vloga z dne 18. 4. 2019 za legalizacijo obravnavanega objekta kot 12713 - skladišče pridelkov (8,00 m x 18,50 m) - nestanovanjska kmetijska stavba - zidan objekt - nezahtevni objekt površine do 150 m2, na severovzhodnem delu nepremičnine.

6.Organ je v odločbi povzel določila GZ, in sicer prvi odstavek 8. člena, ki določa pristojnost gradbenega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, 17. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nedovoljen objekt, 18. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nelegalen objekt, 4. člen, ki določa pogoje za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta, 5. člen, ki določa izjeme od obveznosti pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in 82. člen, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom.

7.Organ je ugotavljal, da se na parceli 487/4, k.o. 0123 B., izvaja novogradnja objektov, za katere je pred gradnjo potrebno pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, saj ne sodita med izjeme iz 5. člena GZ. Ker investitorka gradnje nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, predstavljata objekt in podporni zid nelegalen objekt. Ker gradnja ne predstavlja nelegalne spremembe namembnosti ali nadaljevanja gradnje po izdaji sklepa o dovolitvi obnove postopka in zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja, je organ izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka odločbe. V nadaljevanju je organ obrazložil svojo odločitev glede 3. do 7. točke izreka odločbe.

8.Tožena stranka je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 0612-169/2019/2 z dne 3. 9. 2020 pritožbo inšpekcijske zavezanke zavrnila kot neutemeljeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9.Tožeča stranka je v tožbi trdila, da izpodbijani odločbi temeljita na napačni ugotovitvi dejanskega stanja, v posledici česar sta tako organ kot tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ko sta odločila, da mora tožeča stranka takoj ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 7,94 m x 18,25 m in podpornega zidu na severovzhodnem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B., in da mora na svoje stroške odstraniti opisan lesen objekt in podporni zid ter vzpostaviti prejšnje stanje.

10.Tožeča stranka je trdila, da ima za gradnjo obravnavanih objektov s strani Upravne enote Žalec izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015, ki je postalo pravnomočno 14. 4. 2015. Zanikala je navedbe organa in tožene stranke, da se navedeno gradbeno dovoljenje ne nanaša na obravnavani objekt. V času izdaje gradbenega dovoljenja in v času pričetka gradnje zakoličba objekta ni bila potrebna. Tožnica zato ni vedela, da so izvajalci postavili objekt na nepremičnini z nekaj metri razlike. Prišlo je do zamika objekta v naravi za približno 3 m. Razen navedenega zamika v naravi pa sta objekta postavljena skladno z gradbenim dovoljenjem.

11.Tožena stranka je navajala, da bi se moral na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja objekt graditi v osrednjem delu parcele z odmikom od 17,6 m do 18,8 m od južne meje zemljišča. Tožena stranke je trdila, da ne gre za isti objekt, pri čemer se je sklicevala na izris lokacije objekta na izrisu parcele, iz katerega izhaja, da je odmik zgrajenega objekta od južne meje parcele od 38 m do 39 m. Tožeča stranka je izpostavljala, da iz gradbenega dovoljenja, št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015, izhaja samo zahteva, da mora biti odmik objekta od sosednjih parcelnih mej najmanj 4 m, ti odmiki pa so, kot izhaja iz izrisa lokacije objekta na izrisu parcele z dne 22. 12. 2014, upoštevani.

12.Tožeča stranka je opozarjala na določbo 114. člen GZ in navajala, da je pri Občini Vransko 9. 11. 2017 in decembra 2019 vložila zahtevi za spremembo občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN). Z dnem dokončnosti odločbe o zahtevi tožeče stranke za spremembo OPN se bo v vsakem primeru štelo, da objekt ni nelegalen ali neskladen in da ima uporabno dovoljenje v skladu z GZ.

13.Tožeča stranka je nadalje navajala, da je bil GZ sprejet 24. 10. 2017, vendar se je pričel uporabljati šele 1. 6. 2018. V 106. členu GZ pa je jasno določeno, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Tožeča stranka je pridobila gradbeno dovoljenje za predmetna objekta že 2. 4. 2015 in ju je pričela graditi v zakonsko določenem roku enega leta od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, torej pred začetkom uporabe GZ oziroma v času veljavnosti ZGO-1. Organ bi zato moral odločati na podlagi določb ZGO-1 in ne na podlagi določb GZ. Tožeča stranka se je nadalje sklicevala na 106. člen GZ, ki določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ, končajo po določbah ZGO-1. Trdila je, da je bil inšpekcijski postopek začet pred začetkom uporabe GZ.

14.Tožeča stranke je še trdila, da gre v obravnavanem primeru zaradi manjšega zamika objekta v naravi (na isti parceli) za odstopanje od gradbenega dovoljenja, ki je skladno z določbo 66. člena ZGO-1. Zato je odstopanje od pravnomočnega gradbenega dovoljenja dovoljeno in sploh ni potrebno ponovno pridobivati potrebnih dovoljenj oziroma vlagati zahteve za spremembo OPN, a je tožeča stranka zaradi inšpekcijskega organa kljub temu vložila navedeno zahtevo.

15.Tožeča stranka je sodišču predlagala, da odločbi organa in tožeče stranke odpravi. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16.Tožena stranka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni vložila.

Dokazni sklep

17.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka (priloge A2-A9).

18.Sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke za njeno zaslišanje, za opravo ogleda in za postavitev izvedenca geodetske stroke. Sodišče je ocenilo, da so našteti dokazni predlogi podani v nasprotju s postopkovnimi pravili upravnega postopka in upravnega spora. Tožeča stranka je svoje zaslišanje prvič predlagala v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Taka ureditev je odraz okoliščine, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb v upravnem sporu določa tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

19.Pasivnost stranke v upravnem postopku je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njeni krivdi. Glede na navedeno je v tej zadevi bistveno, ali obstajajo opravičljivi razlogi za to, da je tožeča stranka šele po izdaji izpodbijane odločbe (v pritožbenem postopku) predlagala svoje zaslišanje, v predmetnem upravnem sporu pa je dokazne predloge prvič nadgradila še s predlaganjem ogleda in izvedencem geodetske stroke. O tem je sodišče na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko na izjasnitev. Sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka že pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena, da je v teku inšpekcijski postopek, saj ji je bil vročen obrazložen poziv organa z dne 3. 12. 2018, na katerega se je (po danem roku) odzvala s predložitvijo določenih listin, drugih dokazov pa ni predlagala in tudi navedb ni podala. Sodišče ocenjuje, da razlogi, na katere se je na naroku sklicevala tožeča stranka, gre za navedbe, da tožeča stranka ni prava vešča in je v tedanji fazi postopka nastopala brez pooblaščenca ter da se ni zavedala materialno pravne pomembnosti določenega dokaza, niso utemeljeni razlogi, ki bi upravičevali pasivnost tožeče stranke v upravnem postopku, zato velja, da gre za nedovoljene dokaze, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1. Sodišče je po navedenem izvedbo teh dokazov zavrnilo. Poleg tega je sodišče ocenilo, da izvedba teh dokazov za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta tudi ni potrebna, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe.

K I. točki izreka

20.Tožba ni utemeljena.

21.V konkretni zadevi je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbene inšpektorice, s katerim je ta tožeči stranki naložila ustavitev gradnje objekta in njegovo odstranitev ter vrnitev v prejšnje stanje. Ni sporno, da se ukrep nanaša na lesen objekt tlorisne velikosti 7,94 m x 18,25 m in podporni zid širine 0,30 m, dolžine 3,40 m + 18,3 0m + 3,20 m, višine 1,13 m, vse na severovzhodnem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B.

22.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev o (ne)legalnosti gradnje oprla na pravilne materialno pravne določbe, zato tozadevni tožbeni očitki niso utemeljeni. Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje (posega), kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje. V konkretni zadevi tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve organa, da začetek gradnje zgoraj opisanega objekta sega v leti 2016 - 2017 in da ob izdaji izpodbijane odločbe gradnja ni bila zaključena. Te ugotovitve sama podpre z navedbami, da se je gradnja začela znotraj enega leta po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja Upravne enote Žalec št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015, pri čemer je navedeno gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 14. 4. 2015.

23.V času začetka sporne gradnje je veljal ZGO-1, ki je v prvem odstavku 3. člena uzakonjal pravilo, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začnejo na podlagi pravnomočnega dovoljenja. Izjema je veljala za gradnjo enostavnih objektov, ki se je lahko začela brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3.a člena ZGO-1). Tožena stranka v svoji odločbi pravilno pojasni, da so enostavni objekti opredeljeni v času ZGO-1 veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje1 in da obravnavana leseni objekt in podporni zid glede na njune izmere ne sodita med enostavne objekte, navedene v prilogi 2 te uredbe. ZGO-1 je prenehal veljati z dnem uveljavitve GZ, uporabljal pa se je do začetka uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ).2 GZ je v prvem odstavku 4. člena med drugim določal, da je za novogradnjo potrebno imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki pa po prvem odstavku 5. člena ni bilo pogoj za začetek gradnje enostavnega objekta, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, začasnega objekta in izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Tožena stranka je v odločbi navajala pravilne razloge za odločitev, da obravnavni gradnji tudi po Uredbi za razvrščanje objektov3 ne sodita med enostavne objekte, zato sodišče v celoti sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem sodišče ugotavlja, da tudi tožeča stranka ni oporekala ugotovitvi, da je za gradnjo podpornega zidu in lesenega objekta, ki sta bila predmet inšpekcijskega nadzora, treba pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje.

24.Ni sporno, da tožeča stranka za gradnjo na parceli 487/4, k.o. 0123 B., razpolaga z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Žalec št. 351-69/2015-14 z dne 2. 4. 2015, ki je postalo pravnomočno 14. 4. 2015, sporno med strankama pa je, ali se navedeno gradbeno dovoljenje nanaša na obravnavani leseni objekt na severovzhodnem delu navedene nepremičnine. Iz izreka omenjenega gradbenega dovoljenja je razvidno, da se nanaša na gradnjo nezahtevnega objekta, in sicer kmečko lopo tlorisnih dimenzij 8 m x 18,50 m in s skupno površino 148 m. Glede na dimenzije lesenega objekta, ki je predmet izpodbijane odločbe (7,94 m x 18,25 m), je tožena stranka utemeljeno ugotavljala, ali je podlaga za gradnjo obravnavanega lesenega objekta navedeno gradbeno dovoljenje. Presojo o tem je pravilno oprla na lego objekta glede na gradbeno dovoljenje in v naravi. Trditve tožeče stranke, da je v gradbenem dovoljenju lega kmečke lope opredeljena le z zahtevanim 4-metrskim odmikom od sosednjih parcelnih mej, so zmotne. Tožeča stranka spregleda, da iz izreka gradbenega dovoljenja izhaja, da je njegov sestavni del kopija prikaza lege objekta na zemljišču na zemljiško katastrskem prikazu. Tega sestavnega dela gradbenega dovoljenja tožeča stranka v upravnem sporu ne predloži, je pa zato celotno gradbeno dovoljenje del dokumentacije upravnega spisa. Čeprav tožeča stranka tožbeno trdi, da so v gradbenem dovoljenju določeni le odmiki od sosednjih parcel, pa izrecno ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da bi se morala kmečka lopa v skladu z gradbenim dovoljenjem graditi na osrednjem delu parcele 487/4, k.o. 0123 B., z odmikom 17,6 m oziroma 18,8 m od južne meje te parcele. O tem ni dvoma, saj so ugotovitve tožene stranke podprte s prikazom lege objekta na prikazu parcel z dne 22. 12. 2014 kot delom gradbenega dovoljenja, na katerega se je tožena stranka sklicevala in iz katerega izhaja, da se jugovzhodni vogal kmečke lope nahaja 17,6 m, njen jugozahodni vogal pa 18,8 m od južne meje parcele. Tožeča stranka ne izpodbija niti nadaljnjih ugotovitev tožene stranke, da je lesen objekt v naravi lociran tako, da je od južne meje parcele 487/4, k.o. 0123 B., oddaljen od 38 m do 39 m. Tožeča stranka se celo sama sklicuje na skico, vrisano v prikaz parcele z dne 17. 5. 2019, ki jo je predložila že v upravnem postopku in iz katere je razvidno, da je jugovzhodni vogal lesene stavbe od južne meje parcele oddaljen 38,5 m. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na naroku 8. 1. 2024 izrecno navajala, da je dejanski odmik spornega objekta od južne meje 38,5 m. Glede na nesporno lego objekta v naravi sta zgoraj obravnavana dokazna predloga za preverjanje stanja v naravi z ogledom in postavitev izvedenca gradbene stroke, da bi ugotovil odmike od načrtovane gradnje, nepotrebna (poleg tega, da sta tudi prepozna). Enako velja za dokazni predlog za zaslišanje tožeče stranke. Tožeča stranka ni ugovarjala pravno pomembnim dejstvom glede lege objekta v naravi, ki jih zajema dejansko stanje izpodbijane odločbe. Svoje zaslišanje je predlagala zaradi dokazovanja navedb o uporabi objekta, na kakšen način se je objekt gradil in kdo je opravljal meritve v naravi ter izvajal gradnjo. Te okoliščine pa pri presoji, ali je za določen objekt izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, niso pravno pomembne.

25.Sodišče po navedenem ne sledi trditvam tožeče stranke, da je pri gradnji prišlo zgolj do okoli 3-metrskega odmika, saj pri umestitvi jugovzhodnega vogala objekta v naravo glede na gradbeno dovoljenje prihaja do razhajanja v dolžini 20,90 m. Gre za razdaljo, ki presega dolžino kmečke lope po gradbenem dovoljenju (18,25 m). Objekt je tako umeščen povsem izven lokacije, predvidene v gradbenem dovoljenju. Ugotovljenega razhajanja v legi objekta pa ni mogoče šteti za manjše odstopanje od gradbenega dovoljenja v smislu 66. člena ZGO-1, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Gradbeno dovoljenje ni upravnopravno upravičenje za gradnjo kateregakoli objekta na določeni parceli, temveč je upravičenje le za gradnjo objekta, ki je natančno opredeljen v njegovem izreku. Med drugim izdano gradbeno dovoljenje podeljuje pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določeni lokaciji. Investitor v nobenem primeru ne more te pravice samovoljno prenesti na drugo lokacijo. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da gradnja objekta na drugi lokaciji (četudi na isti zemljiški parceli) pomeni nelegalno gradnjo. Šteje se, da ne gre za prekoračitev dovoljenja (neskladna gradnja), temveč za samostojno gradnjo, na katero se gradbeno dovoljenje ne nanaša. To velja tudi za podporni zid, ki je predmet izpodbijane odločbe, saj je iz vsebine gradbenega dovoljenja, na katerega se sklicuje tožeča stranka, razvidno, da ni bilo izdano za gradnjo podpornega zidu. Odločitev organa, da gre za nelegalno gradnjo, potrjena in podrobneje obrazložena z odločbo tožene stranke, je tako pravilna in zakonita. Sodišče k temu le še pripominja, da se nelegalnosti objekta očitno zaveda tudi tožeča stranka, sicer ne bi pri pristojni občini začela postopka za spremembo OPN, da bi dosegla legalizacijo gradnje.

26.Drugače kot za materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti za konkretno materialno pravno razmerje, pa velja za postopkovne določbe, v skladu s katerimi je treba voditi upravni postopek. Stališče tožeče stranke, da je bilo treba tudi sam inšpekcijski postopek izvesti po določbah ZGO-1, je napačno in temelji na zmotni razlagi 106. člena GZ. Ta je v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena uporabo postopkovnih pravil ZGO-1 določal le za postopke, ki so bili začeti pred uporabo GZ. Sodišče je že pojasnilo, da je GZ začel veljati 17. 11. 2017, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018. Konkretni inšpekcijski postopek je bil začet po uradni dolžnosti z ogledom 6. 10. 2018, zaključen pa z izdajo izpodbijane odločbe z dne 17. 5. 2019. Ob uvedbi postopka in ob njegovem končanju je veljal in se uporabljal GZ. Sam inšpekciji postopek je tako bil voden in inšpekcijski ukrepi pravilno izrečeni po določbah GZ. Inšpekcijski ukrepi, izrečeni v izreku izpodbijane odločbe, imajo podlago v določbah GZ in ne nasprotujejo ugotovitvam in zaključkom, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

27.Tožeča stranka v tožbi ni podala nobenih pravno upoštevnih navedb, ki bi preprečevale izrek inšpekcijskih ukrepov. Tega ne spremeni sklicevanje na 114. člen GZ, ki določa, da če je stavba do faze grobih gradbenih del izvedena pred uveljavitvijo tega zakona ali če je gradbeno inženirski objekt dokončan in pomeni nelegalen ali neskladen objekt ali neskladno uporabo objekta zunaj okvirov dopustnih odstopanj od gradbenega dovoljenja po tem zakonu, se lahko pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve v petih letih od uveljavitve tega zakona vloži zahteva za legalizacijo. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta glede na stanje, ki obstaja ob njegovi izdaji. Ob izdaji izpodbijane odločbe sta bila objekt in podporni zid nelegalna gradnja, zato je organ utemeljeno izrekel inšpekcijske ukrepe. Gola prizadevanja tožeče stranke, da bi gradnji legalizirala, nimajo nikakršnih pravnih učinkov in ne pomenijo pravno pomembne okoliščine v konkretni zadevi. Sodišče še dodaja, da gre za inšpekcijski ukrep, ki je posledica protipravnega dejanja inšpekcijske zavezanke. Ta ukrep je bil predpisan že v času, ko je tožeča stranka izvedla gradnjo in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja. Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja je tako utemeljen na zakonu.

28.Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

29.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sama.

-------------------------------

1Uradni list Republike Slovenije, št. 18/13 z dne 1. 3. 2013.

2GZ je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 61/17 z dne 2. 11. 2017. Veljati je začel 17. 11. 2017, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018 (126. člen GZ).

3Uradni list Republike Slovenije, št. 37/18 z dne 1. 6. 2018.

4Tožeča stranka v tožbi napačno povzema navedbe v odločbi tožene stranke glede vsebine prikaza parcele z dne 22. 12. 2014. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka v svoji odločbi navaja, da gre za izris, na katerem je skicirana dejanskega lega objekta v naravi, kar ne drži. Tožena stranka namreč v odločbi pravilno navede, da gre za izris, ki je priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, na katerega se gradbeno dovoljenje sklicuje. Tožeča stranka je zato na naroku 8. 1. 2024 svoje navedbe v tem delu popravila tako, da je dejanska lega objekta razvidna iz skice C. C., s. p., ki je priloga A5 spisa.

5Tožeča stranka je na naroku 8. 1. 2024 pojasnila, da je skico dejanske lege objekta v naravi pridobila sama za potrebe izdaje novega gradbenega dovoljenja za sporni objekt.

6Glej VSRS sodba X Ips 22/2009 z dne 29. 9. 2010, VSRS sodba X Ips 492/2010 z dne 1. 9. 2011, UPRS sodba I U 1203/2018-8 z dne 10. 9. 2019, UPRS sodba I U 43/2016 z dne 16. 2. 2017, UPRS sodba I U 1742/2013 z dne 6. 3. 2014, UPRS sodba I U 656/2012 z dne 5. 7. 2012, UPRS sodba III U 94/2014 z dne 9. 1. 2015, UPRS sodba I U 222/2013 z dne 27. 2. 2014 in druge.

7Tožeča stranka je na naroku 8. 1. 2024 pojasnila, da je bil postopek za izdajo novega gradbenega dovoljenja ustavljen.

-------------------------------

Zveza

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 106, 106/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.