Jedro

Ker je toženec pred vložitvijo tožbe tožnico obvestil, da se bo poslužil posestnega varstva, če bo tožnica zamenjala ključavnico stanovanjske hiše, ter izrecno ponavlja, da bi se izselil, če bi ga bila tožnica pisno pozvala, iz česar po nasprotnem razlogovanju izhaja, da tega pred vložitvijo tožbe prostovoljno ni storil, je torej zaključek o potrebnosti tožbe v konkretni zadevi pravilen.

Odobreno obročno plačilo sodne takse izključuje uporabo o domnevi umika tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti nepremičnino na parc. št. 516, k.o. X., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., svojih osebnih stari, tožeči stranki izročiti vse ključe in ji navedeno nepremičnino izročiti v izključno neposredno posest v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi z nasprotno tožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave).

2. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom odločilo, da se pravdni stroški tožeče stranke odmerijo v višini 1.244,64 EUR.

3. Zoper sklep o stroških v sodbi ter zoper sklep z dne 28.8.2012 se iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v sodbi spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) za plačilo pravdnih stroškov po nasprotni tožbi in razveljavi sklep z dne 28. 2. 2012. Opozarja, da je v vlogi z dne 26. 3. 2012 navedel, da je pripravljen izročiti ključe in prevzeti svoje stvari v terminu, ki ga bosta skupaj določili stranki. Prevzem stvari in predaja posesti je iskovina, ki zahteva soglasje o terminu primopredaje, ki jo je mogoče izvesti samo ob sodelovanju obeh strank. Zato stališče tožničine odvetnice z dne 16. 4. 2012, ki ga toženec ne pozna, ne more biti pravno relevantno. Ker tožnica ni sporočila temina, v katerem bo izvedla primopredajo, temveč je vložila tožbo, je po nepotrebnem povzročila stroške postopka. Situacijo je treba zato po mnenju toženca presojati po 157. členu ZPP. Ker ni dal povoda za tožbo, ni dolžan plačati stroškov, ki so v postopku nastali. Opozarja tudi, da tožnica doslej še ni plačala takse za nasprotno tožbo. Sodišče ji je odobrilo obročno odplačevanje sodne takse s sklepom z dne 21. 2. 2012, pri čemer je plačilo celotne takse procesna predpostavka in sodišče ne bi smelo izdati sodbe, še najmanj pa obremeniti tožnika za stroške za takso, ki ni plačana. Nadalje pa poudarja, da pravni interes za tožbo ni mogel znašati 21.000,00 EUR. Temu je ugovarjal tekom postopka, sodišče pa o ugovoru ni zavzelo stališča. Gre za bistveno kršitev postopka, ki je po njegovem mnenju vplivala na nesorazmerno visoke stroške. Pravilna ocena bi namreč stroške znižala na zanemarljivo vsoto približno 150 EUR. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da sklep o obročnem plačilu sodnih taks izključuje uporabo 105a. člena ZPP o domnevi umika tožbe. V primeru neplačila sodne takse pa se ta prisilno izterja od dolžnika. Kot neutemeljeno zavrača tudi toženčevo grajo vrednosti spornega predmeta, saj opozarja, da v zadevi ne gre zgolj za nekaj toženčevih stvari v kleti, kot meni toženec, pač pa tudi in predvsem za izključno posest stanovanjske hiše, kar je za tožečo stranko, ki v hiši živi (pravica do zasebnosti) vredno celo več kot ocenjenih 21.000,00 EUR. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženec izpodbija odločitev, da mora tožnici povrniti stroške, ki so nastali v tem postopku, ker je pripoznal tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Meni namreč, da ni dal povoda za tožbo, saj bi se bil pripravljen prostovoljno izseliti, če bi ga tožnica k temu pisno pozvala. Takšne pritožbene navedbe predstavljajo ponovitev trditev, ki jih je toženec že podal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Le-to pa je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženec pred vložitvijo tožbe v sporni hiši sicer ni več prebival, je pa imel v njej svoje stvari ter razpolagal s ključi, pri čemer je grozil, da bo v primeru zamenjave ključavnice uveljavljal posestno varstvo. Ugotovilo je tudi, da toženec kljub zatrjevanju v odgovoru na tožbo, da bi se izselil, če bi ga tožnica k temu pozvala, tega do konca glavne obravnave ni storil. 7. Toženec se v pritožbi sicer sklicuje na okoliščino, da mu tožnica po tem, ko je v odgovoru na tožbo izrazil svojo pripravljenost, da ji izroči ključe hiše, ni sporočila termina, v katerem naj bi se izvedla primopredaja, sklicujoč se na argument izročitve stvari kot iskovine. Vendar navedeno za presojo potrebnosti tožbe v smislu 157. člena ZPP v konkretni zadevi ni relevantno. Odločilno je zgolj ravnanje toženca v času pred vložitvijo tožbe in dejstvo, da tožnica izpraznitve stanovanjske hiše ni zahtevala na podlagi obveznostnega razmerja s tožencem, temveč v okviru svojih zatrjevanih izključnih stvarnopravnih upravičenj na stanovanjski hiši in trditev, da toženec nepremičnino uporablja neupravičeno (2). Ker toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pred vložitvijo tožbe tožnico obvestil, da se bo poslužil posestnega varstva, če bo tožnica zamenjala ključavnico stanovanjske hiše, ter izrecno ponavlja, da bi se izselil, če bi ga bila tožnica pisno pozvala, iz česar po nasprotnem razlogovanju izhaja, da tega pred vložitvijo tožbe prostovoljno ni storil, je torej zaključek o potrebnosti tožbe v konkretni zadevi pravilen.

8. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje ugotovljene višine tožničinih pravdnih stroškov. Glede sodne takse, za katero toženec izpostavlja, da je tožnica ni plačala, zaradi česar sodišče ne bi smelo izdati sodbe v zadevi in ji priznati takšen strošek, sodišče druge stopnje opozarja, da toženec meritorne odločitve o glavni stvari v zadevi ne izpodbija (kar izrecno navaja v pritožbi), predvsem pa poudarja, da je bilo tožnici odobreno obročno plačilo sodne takse. Takšen sklep sodišča izključuje uporabo 105a. člena ZPP o domnevi umika tožbe, o čemer je sodna praksa enotna (3). To pomeni, da plačilo posameznega obroka sodne takse ni procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, v primeru njenega neplačila pa se ta prisilno izterja od dolžnika. Iz navedenega torej izhaja, da bo strošek tožnici iz tega naslova gotovo nastal, zato ga je sodišče prve stopnje tožnici tudi pravilno priznalo.

9. Prav tako ni mogoče slediti toženčevi graji vrednosti spornega predmeta. Drži sicer pritožbeni očitek, da je izostala pojasnilna dolžnost sodišča prve stopnje glede toženčevega pravočasnega ugovora, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar gre za kršitev, ki jo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru lahko odpravi sámo na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP. Toženčev ugovor v odgovoru na tožbo je namreč povsem nekonkretiziran (toženec se ne izjavi niti o tem, kakšna naj bi bila pravilna vrednost spornega predmeta, temveč zgolj navede, da "neobstoječa posest in nekaj predmetov za prosti čas v kletnih prostorih nikakor nima vrednosti 21.000,00 EUR"). S strani tožnice navedena vrednost spornega predmeta pa v zadevi zaradi izpraznitve stanovanjske hiše tudi ni že na prvi, laični pogled, nepravilna (ker bi odstopala od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta). Korektura sodišča prve stopnje zato ni bila potrebna (tretji odstavek 44. člena ZPP; 31. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1) (4).

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu sklepov ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklepa potrdilo (2. alineja 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

11. Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, mora stroške, ki so mu v postopku s pravnim sredstvom nastali, kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Lastninska pravica ima namreč absoluten značaj, kar pomeni, da učinkuje erga omnes in izključuje tretje osebe od uporabe predmeta pravice. Tretji se mora vzdržati vsakega poseganja v stvar oziroma pravno zavarovano sfero lastnika. V tem smislu je bil torej toženec dolžan prostovoljno opustiti posest nepremičnine, saj je glede na pripoznavo zahtevka vedel, da ta ne temelji na stvarni pravici ali pravnem naslovu. Sodelovalna dolžnost tožnice, na katero se sklicuje toženec, bi bila potrebna zgolj v primeru obstoja dogovora med pravdnima strankama, česar pa ni trdila nobena izmed pravdnih strank.

(3) Primerjaj sodbo VSL I Cpg 994/2011 z dne 13. 12. 2011, VSL I Cpg 633//2011 z dne 15. 6. 2011, VSK Cp 1060/2007 in druge.

(4) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..