Jedro

Za tožnika je ugotovljeno, da ne opravlja celoten delovni čas del, na katerih bi bil izpostavljen nevarnostim in tveganjem, oziroma da bi šlo za delo, pri katerem bi bili znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost tožnika, da bi šlo za nepretrgan delovni proces, in da bi takšno delo opravljal poln delovni čas. Glede na ugotovljeno obremenitev tožnika v delovnem okolju ne zadošča terminu iz zakonske določbe 199. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz 71. člena ZTPPIZ. Obstajati bi torej morali znatnejši vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost, da bi obstajala vključitev v poklicno zavarovanje in s tem priznanje pravic v obsegu kot to določajo predpisi. Bistveno je torej, da tudi ob uporabi 413. člen ZPIZ-2 tožnikov tožbeni zahtevek ni utemljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, ji za čas od 27. 10. 2014 dalje do 9. 2. 2016 priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s A. d. d. v B. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje tožeče stranke za čas od 27. 10. 2014 dalje do 9. 2. 2016 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožeče stranke, v roku 8 dni ter tožeči stranki povrniti stroške zahteve za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja v višini 142,80 EUR ter nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.916,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper celotno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči o stroških postopka, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter izdalo nezakonito sodbo. Zahtevek je zavrnilo, ker je zavzelo napačno stališče, da tožena stranka ni dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje za delovno mesto dimnikarja, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 199. člena ZPIZ-2, in sicer, ker ne gre za znatnejše škodljive vplive na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavca, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varnosti ukrepi, določeni s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati, da ne gre za opravljanja dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah, neposredno okvirih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu in da se delo v okoliščinah iz prejšnjih alinej opravlja polni delovni čas. Opozarja na specialno določbo 413. člena ZPIZ-2, ki za razliko od 199. člena ZPIZ-2 ne določa nobenih dodatnih pogojev za plačevanje prispevkov za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Prav tako ne določa nobenih dodatnih pogojev za predhodno obvezno prijavo v poklicno zavarovanje za ta delovna mesta. Sodišče je zato po nepotrebnem ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 199. člena ZPIZ-2 za obvezno prijavo tožnika dimnikarja v obvezno poklicno zavarovanje, ker se ni ukvarjalo z bistvenim pravnim vprašanjem v predmetnem sporu, da je za delovno mesto dimnikar veljala obveznost prijave v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov tudi po prejšnjih predpisih. Zato je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi napačne pravne podlage. Tožnik je dokazal, da je pri toženi stranki v času zaposlitve opravljal posebno težka in zdravju škodljiva dela na delovnem mestu dimnikarja, da je delovno mesto dimnikarja uvrščeno na seznam delovnih mest poklicnega zavarovanja, ki je objavljeno na spletni strani A. in vse druge relevantne okoliščine primera za obvezno prijavo v zavarovanje, vendar pa se sodišče prve stopnje z odločilno okoliščino, da se je za dimnikarja ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, sploh ni ukvarjalo. Prav tako se ni ukvarjalo s pojasnilom tožnika, da komisija, ki jo je oz. bi jo moral imenovati minister za delo, vse do danes ni odločila o prenehanju obveznosti poklicnega zavarovanja za dimnikarje. Kršilo je tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, saj se sodišče ni opredelilo do zatrjevane podlage tožbenemu zahtevku 413. člena ZPIZ-2. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep sodišča o stroških postopka oziroma zoper II. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi stroškovniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnik s sestavo tožbe priglasil stroške v višini 300 točk, skladno s 15/1b.- III Odvetniške tarife (OT) in da vrednosti spora ni opredelil. Ocenilo je, da je tožnikova opredelitev pravilna in to vrednost upoštevalo tudi pri odmeri in priznanju nagrade toženi stranki, ki je priglasila 600 točk za sestavo odgovora na tožbo. Sodišče bi glede na upoštevanje opredelitve stroškov sestave tožbe po tar. št. 15/1b - III za pripravo odgovora na tožbo, skladno s 15/1c OT, moralo toženi stranki priznati 300 točk, ki bi jih priznalo tožniku, povečano za 100 %, to je 600 točk. Ker je priznalo napačno višino stroškov odgovora na tožbo, je napačno izračunalo in priznalo tudi ostale postavke po predloženem stroškovniku. Tožena stranka vztraja, da sodišče ob pravilni uporabi OT stroške odmeri in prizna ponovno.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le da se je deloma sklicevalo na napačno pravno podlago.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do ugovora tožnika, da je treba zadevo obravnavati po določbi 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS; št. 96/12 in nasl). Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ter s tem, ko je odločitev oprlo na določbo 199. člena ZPIZ-2, posredno odgovorilo na ugovore tožnika, ki si je prizadeval za uporabo druge pravne podlage za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato je mogoče pritožbene navedbe v tej smeri razumeti kot nestrinjanje z uporabo materialnega prava, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

9. ZPIZ-2 glede poklicnega zavarovanje v prehodni določbi prvega odstavka 413. člena določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Po določbi drugega odstavka 413. člena ZPI-2 pa Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji določi merila in kriterije iz četrtega odstavka 199. člena tega zakona ter po posvetovanju s socialnimi partnerji v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona izda uredbo, s katero se določijo merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona, potrebno dokumentacijo za presojo težavnosti, škodljivosti in drugih omejitev na teh delovnih mestih ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona.

ZPIZ-2 v 199. členu določa krog zavarovancev poklicnega zavarovanja. Po določbi prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 se v poklicno zavarovanje pod pogoji, določenimi s tem zakonom, obvezno vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Zavarovanci, ki delajo na delovnih mestih iz prejšnjega stavka, se vključijo v poklicno zavarovanje le, če delo opravljajo s polnim delovnim časom. V skladu z drugim odstavkom 199. člena ZPIZ-2 je možno delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v poklicno zavarovanje zaradi težavnosti ali škodljivosti dela, določiti v primerih, ko so izpolnjeni naslednji pogoji, da: - obstajajo v zvezi z opravljanjem del znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati; - opravljajo delavci dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu; - se opravlja delo v okoliščinah iz prve in druge alineje tega odstavka polni delovni čas, pri tem pa se za polni delovni čas šteje tudi delovni čas, krajši kot polni delovni čas, določen z zakonom, in kolektivnimi pogodbami, če je tako določeno zaradi posebnih delovnih pogojev.

10. Bistveno je, da uredba iz drugega odstavka 413. člena ZPIZ-2, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2, potrebna dokumentacija za presojo težavnosti, škodljivosti in drugih omejitev na teh delovnih mestih ter način in financiranje dela komisije nov seznam delovnih mest še ni sprejeta, prav tako ne seznam delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev poklicno zavarovanje. Uporaba določbe 199. člena ZPIZ-2 glede na navedeno ni mogoča, zato je treba glede na določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 zadevo presojati po predpisih, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Glede določanja delovnih mest dimnikarjev tako še vedno velja Zakon o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (Ur. l. SFRJ, št. 17/68, 20/69, 29/71), ter na njegovi podlagi izdan Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem in stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 9/1978), oziroma kasnejši sklep, ki ga je nadomestil, in sicer Sklep o reviziji del dimnikarjev, ki se štejejo s povečanim trajanjem (Ur. l. SRS, št. 25/1985). Ta v točki I določa, da se na delih in nalogih dimnikarjev, ki so izredno težka in škodljiva za zdravje, v smislu določb 71. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 33/83) zavarovalna doba šteje s povečanjem tako, da se za vsakih 12 mesecev prebitih pri opravljanju teh del računa 16 mesecev. Citirani 71. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v prvem odstavku določal, da se za dela oziroma delovne naloge, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem zato, ker so izredno težka in škodljiva za zdravje, določijo dela oziroma delovne naloge, na katerih se stekajo naslednji pogoji: 1) da obstajajo v zvezi z opravljanjem del oziroma delovnih nalog znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi, in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti in zmanjšati; 2) da opravljajo delavci dela oz. delovne naloge v težkih in za zdravje škodljivih razmerah neposredno v okvirih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu in 3) da opravlja delo oziroma delovne naloge v okoliščine iz 1. in 2. točke tega odstavka isti delavec polni delovni čas, pri tem pa se za polni delovni čas šteje tudi delovni čas, krajši kot 42 ur na teden, če je za posamezna dela oziroma delovne naloge določen krajši delovni čas zaradi posebnih delovnih pogojev.

11. Navedeno pomeni, da je glede na to, da še vedno ni bila sprejeta uredba oziroma nov seznam delovnih mest, na katerih se šteje delovno mesto s povečanjem, oziroma za katere je potrebno skleniti poklicno zavarovanje, treba zadevo presojati po določbi 71. člena ZTPPIZ. Citirana določba pa po vsebini določa identične pogoje kot 199. člen ZPIZ-2. 12. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne izpodbija, je za tožnika ugotovljeno, da ne opravlja celoten delovni čas del, na katerih bi bil izpostavljen nevarnostim in tveganjem, oziroma da bi šlo za delo, pri katerem bi bili znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost tožnika, da bi šlo za nepretrgan delovni proces in da bi takšno delo opravljal poln delovni čas. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ugotovilo, tudi če se je pri tem nepravilno sklicevalo na določbo 199. člena ZPIZ-2, da se delo dimnikarja opravlja drugače, da tožnik v povprečju na dan obišče deset strank, da pri njih opravi pregled kurišča, dimnikov, iztočnic, opravi potrebne meritve, pri čemer delo opravlja v zaščitni obleki, z masko in rokavicami. Do ene tretjine delovnega časa dejansko porabi za čiščenje, vse ostalo pa za popise, vožnje, preglede in pri tem ob primerni zaščiti ni izpostavljen škodljivim vplivom. Poleg tega tožnik zaradi zdravstvenih razlogov tudi ni opravljal dela na strehi, ter posledično pravilno ocenilo, da opravila, kot jih je opravljal tožnik v daljšem časovnem obdobju več kot enega leta, ne izkazujejo, da bi bil izpostavljen znatnejšim škodljivim vplivom.

13. Glede na navedeno obremenitev tožnika v delovnem okolju ne zadošča terminu iz zakonske določbe 199. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz 71. člena ZTPPIZ. Obstajati bi torej morali znatnejši vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost, da bi obstajala vključitev v poklicno zavarovanje in s tem priznanje pravic v obsegu kot to določajo predpisi. Bistveno je torej, da tudi ob uporabi 413. člen ZPIZ-2 tožnikov tožbeni zahtevek ni utemljen, zato ga je sodišče prve stopnje, sicer s sklicevanjem na 199. člen ZPIZ-2, pravilno zavrnilo.

14. V zvezi s stroški postopka je pritožba tožene stranke neutemeljena. Tožena stranka se namreč neutemeljeno zavzema za 100 % povišanje tarife skladno s tar. št. 15/1c OT (Ur. l. RS, št. 2/2015; OT). Slednja sicer res predvideva, da so v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, a je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo. Zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer da gre za delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

15. VDSS je že v sklepu opr. št. Pdp 312/2017 z dne 9. 11. 2017 zavzelo stališče, da sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) delodajalec sam nosi stroške postopka ne glede na izid postopka, v preostalih postopkih pred delovnimi sodišči pa se stroški postopka odmerijo glede na doseženi uspeh v pravdi. Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 87/2003, je zakonodajalec s tem členom takrat na novo uveljavljenega ZDSS-1 želel zmanjšati stroškovno tveganje delavca, ki bi ga odvračalo od uveljavljanja sodnega varstva. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, saj bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov, v katerih je lahko ogrožen socialni položaj delavca, in ki je zasledovan tudi z navedeno določbo 41. člena ZDSS-1. 16. Sodišče je že po Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1993; URS) vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in spremembe; ZUstS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje pa za podzakonske akte iz URS ne izhaja, kar pomeni, da sodišče teh aktov ne more uporabiti, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju o pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise (t.i. exceptio illegalis)1. Takšno ustavnoskladno presojo je treba uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj tar. št. 15/1c OT po oceni pritožbenega sodišča med drugim nasprotuje načelu enakosti, zato je pri odločanju o stroških postopka sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

17. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita stroške pritožb. Tožena stranka pa sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo tožnice, saj ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).

1 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008.