Jedro

Tako kot bi moral dolžnik v primeru sodnega postopka za izterjavo dolga, v katerem upnik navede temelj za dolg, višino pa izkaže z izpisi iz poslovnih knjig, dokazovati, da dolg ne znaša toliko kot trdi upnik, je tudi na poroku trditveno in dokazno breme, da dolg ne znaša toliko kot izkazujejo predložene listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26566/2013 z dne 27.2.2013 za plačilo 312.830,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2013 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka ter toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnjih 4.079,00 EUR stroškov postopka tožeče stranke.

2. Toženec se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Že v odgovoru na tožbene navedbe je opozoril, da višine terjatve ne more specificirano prerekati, ker tožeča stranka ni navedla ganeze vtoževane terjatve: ni navedla kolikšna so bila plačila dolžnika, kdaj so bila opravljena, kolikšne so bile obresti zneskovno in odstotkovno, za katero obdobje so bile obresti obračunane itd... Tudi tekom pravde tožeča stranka teh dejstev ni navedla, le kot dokaz svojih nekonkretiziranih trditev je priložila nekakšne izpiske iz svojih evidenc, ti pa so nejasni in nerazumljivi. Izpodbijana sodba se sklicuje na dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Dejstva očitno povzema iz listin, vendar pa te ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Ker je ni bilo, je bil prikrajšan za možnost izjasniti se o dejstvih. Kot dokaz je sodišče uporabilo tudi dopis tožeče stranke o katerem se ni bil dolžan izjasnjevati, ker je bil kot dokaz v spis vložen šele na naroku 1.4.2014. Sodišče mu kljub zahtevi ni dodelilo roka za izjasnitev. V posledici navedenih kršitev je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena, saj je na očitke tožene stranke podala še dodatna pojasnila v zvezi z višino vtoževane terjatve tako na obravnavi kot v dopisu, ki ga je poslala toženi stranki, ki ni podala nobenega odgovora. Zaključki sodišča so povsem korektni in pravilni, pritožbene navedbe pa neutemeljene; namenjene so zgolj zavlačevanju postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževano terjatev temeljila na poroštveni pogodbi (1012. člen Obligacijskega zakonika - OZ), s katero se je toženec zavezal, da bo izpolnil vsako veljavno in zapadlo obveznost družbe G. d.o.o. po Pogodbi o kratkoročnem kreditu, ki sta jo sklenili tožeča stranka in G. d.o.o. - glavni dolžnik. Pojasnila je, da kredit ob zapadlosti 31.11.2011 ni bil poplačan, zaradi česar je tožencu poslala dva opomina, in ker se ni odzval, je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – s strani odgovorne osebe overjenega izpiska iz poslovnih knjig, iz katerega izhaja stanje dolga na dan vložitve izvršbe. Kot dokaz je v spis vložila poleg Pogodbe o kratkoročnem kreditu z družbo G. d.o.o. in Poroštvene pogodbe, sklenjene s tožencem, tudi tožencu poslana opomina ter stanje terjatev na dan 30.1.2013 s prilogami – overjenimi izpiski iz poslovnih knjig (priloga A5).

6. Tožeča stranka je zadostila trditvenemu bremenu. Zatrjevala je vsa pravno relevantna dejstva: podlago za dolg toženca (poroštvena pogodba), podlago za dolg glavnega dolžnika (pogodba o kratkoročnem kreditu) in strukturo ter višino dolga – glavnica (neplačan kredit) ter obresti in stroški, skladno s poroštveno pogodbo in 1017. členom OZ. Iz priloženih izpiskov iz poslovnih knjig je razvidno, da vtoževana terjatev sestoji iz glavnice 274.823,61 EUR, od te glavnice obračunanih obresti v skupnem znesku 37.881,00 EUR ter nadomestila za odobritev 125,48 EUR. Razvidno je katere, za katero obdobje in po kakšni obrestni meri so obračunane obresti.

7. Poslovne knjige so knjigovodski razvidi, ki so rezultat ustaljenega knjigovodskega urejanja in obdelovanja podatkov (2). Vpisi v poslovne knjige se opravijo na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin. Knjiženi so poslovni dogodki, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke ali odhodke in so razvidni iz knjigovodskih listin(3). Vpisi si morajo slediti po časovnem zaporedju ter biti urejeni, popolni, pravilni in sprotni. Knjigovodske listine so praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih. Dokazujejo poslovne dogodke. Pomembno je načelo, da morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (4). Glede na opisan način vodenja je izpisek iz overjenih poslovnih knjig verodostojen izkaz nastanka in višine obveznosti in je podlaga za prevalitev procesnega dokaznega bremena na toženo stranko.(5)

8. Toženec se je zavezal kot porok in plačnik, zato tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 1019. člena OZ odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost. S poroštveno pogodbo se je zavezal izpolniti tujo – dolžnikovo obveznost. Da odgovarja za tujo obveznost, se mora porok, ko sklene poroštveno pogodbo, zavedati. Upnik lahko od poroka terja enako kot od dolžnika. Causa (poslovna podlaga) poroštva je varstvo upnika. Toženec je bil seznanjen z vsebino obveznosti glavnega dolžnika – kreditno pogodbo, ki je v spisu. Tako kot bi moral dolžnik v primeru sodnega postopka za izterjavo dolga, v katerem upnik navede temelj za dolg, višino pa izkaže z izpisi iz poslovnih knjig, dokazovati, da dolg ne znaša toliko, kot trdi upnik (npr. da je plačal več, da se obresti izračunane napačno, ipd.), je tudi na poroku trditveno in dokazno breme, da dolg ne znaša toliko kot izkazujejo predložene listine. Zgolj s pavšalnim ugovorom, kakršnega je podal v tej pravdi, toženec ne more uspeti.

9. Tožeča stranka je toženi stranki z dopisom z dne 9.12.2013 (priloga A6), potem ko je tožena stranka ugovarjala, da so tožbene trditve premalo substancirane, in skladno z dogovorom med pravdnima strankama, ko sta se skušali poravnati, dodatno pojasnila obračun obresti, ki so del vtoževane terjatve. Pooblaščenec toženca priznava, da je dopis prejel pred narokom za glavno obravnavo. Tožena stranka je imela več mesecev časa za preučitev dopisa. Ker je šlo zgolj za dodatna pojasnila, tožeči stranki dopisa ni bilo potrebno povzemati v trditveno podlago. Ker je bil z dopisom seznanjen, dejstvo, da sodišče tožencu ni dodelilo roka za izjasnitev, ko je tožeča stranka dopis tudi formalno vložila v spis, ne predstavlja kršitve določb postopka.

10. Navedbe tožeče stranke so bile zadosti konkretizirane, da je bil mogoč njihov preizkus. S predložitvijo dokazil pa jih je tožeča stranka uspela tudi dokazati. O vseh zatrjevanih dejstvih in dokazilih se je tožena stranka imela možnost izjaviti, ker so ji bile vse vloge in dokazila vročena pravočasno, da je imela dovolj časa, da bi nanje lahko odgovorila. Vsebinsko uveljavljana (procesnih kršitev pritožba zakonsko ne opredeli) kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov s pritožbo ni priglasila. Tožena stranka pa glede na neuspeh s pritožbo do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) pristojnost za sojenje v tej zadevi je z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Vrhovnega sodišča RS Su 1581/2014 z dne 2.10.2014. (2) Slovenski računovodski standard – SRS št. 22.1. (3) SRS št. 22. (4) Slovenski računovodski standard – SRS 21.1. (5) prim. sodbo VSL I Cp 1320/2009