Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pripor zoper obdolžena: A. A. in B. B., iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljša tudi po vloženi obtožbi.

2.Zoper ta sklep se pritožuje zagovornica obdolženega B. B., kot sama navaja, iz vseh razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani predlog (očitno sklep) razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa izreče milejši ukrep.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo. Zagovornica oporeka obstoju utemeljenega suma ter navaja, da je bil obdolženec zgolj sopotnik in se z drugim obdolžencem ni pogovarjal, kot to izhaja iz izpovedb obeh prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbam zagovornice ni za slediti, ob tem pa je na njene identične navedbe že ustrezno odgovorilo sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vloga obdolženca naj bi bila opazovanje okolice, opozarjanje voznika na policijo in usmerjanje, ob tem pa naj bi bil prevoz vnaprej dogovorjen in organiziran, oba obdolženca pa naj bi prišla v Slovenijo ravno zaradi izvršitve prevoza.

5.Zagovornica nadalje navaja, da obdolženec ni begosumen, ker ne obstaja konkretna in realna nevarnost, da bi zbežal. Tudi ni ugotovljeno aktivno ravnanje obdolženca, ki bi kazalo na begosumnost. Pritožbeno sodišče zaključuje, da naveden očitek ni podan. Obdolženec je namreč tujec, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno dolge zaporne kazni, iz česar izhaja logičen zaključek, da bi ob izpustitvi Slovenijo zapustil in se ne bi udeleževal kazenskega postopka. Zagovornica pri tem ne navaja nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na nasprotno.

6.Zagovornica navaja, da pripor ni sorazmeren in tudi da ni nujno potreben, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje je pripor nujno potreben ukrep in milejši ukrepi ne bi zagotovili obdolženčevo navzočnost v postopku. Pripor pa je tudi sorazmeren ukrep, saj je poseg v osebno svobodo obdolženca sorazmeren z zasledovanim ciljem in sicer z zagotovitvijo učinkovite izvedbe kazenskega postopka zaradi očitkov storitve sorazmerno težkega kaznivega dejanja.

7.Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.