Jedro

Revizija po tožbi ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrne, kolikor je z zavrnitvijo odločeno o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi zaradi plačila zneska 1,505.910 SIT.

V ostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti hišniško stanovanje v pritličju stanovanjske stavbe v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženca na ugotovitev, da je imel na dan uveljavitve stanovanjskega zakona na omenjenem stanovanju status imetnika stanovanjske pravice, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, da morajo tožniki s tožencem skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino, pa tudi zahtevek, da mu morajo plačati znesek 1,505.910 SIT, kolikor je imel stroškov z adaptacijo stanovanja.

Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke ter ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podlaga za odločanje je v določbi tretjega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona. Hišniško stanovanje je v solastnini solastnikov stanovanjske hiše. Vendar pa bi solastninsko pravico na takšnem stanovanju pridobili samo tisti lastniki, ki so bili na dan uveljavitve stanovanjskega zakona že etažni lastniki posameznih stanovanj. Tožeče stranke pa na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona niso bile lastniki stanovanj. Na dan uveljavitve zakona sporno stanovanje sploh ni imelo funkcije hišniškega stanovanja, ker toženec že od leta 1978 hišniških del ni opravljal. Toženec je v stanovanju bival več kot dve leti, ne da bi opravljal hišniška dela, zaradi česar je že po zakonu pridobil imetništvo stanovanjske pravice. Tak status mu daje tudi pravico do sklenitve pogodbe za nedoločen čas z neprofitno najemnino. Svoj zahtevek na povrnitev lastnih vlaganj je toženec utemeljeval s pravili stvarnega prava. Zato njegov zahtevek na plačilo zneska 1,505.919 SIT ni zastaran. Če bi res šlo za obligacijski zahtevek, pa začne zastaralni rok za uveljavljanje takšnega zahtevka teči šele z dnem morebitne izselitve iz stanovanja.

Tožniki na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Sodba, s katero se je v tej zadevi postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana dne 22.03.2000, torej po uveljavitvi ZPP 1999 (po določbi 503. člena je navedeni zakon začel veljati devetdeseti dan po objavi v Ur. l. RS dne 15.04.1999, torej dne 14.07.1999), zaradi česar se po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljuje po določbah novega ZPP. Dovoljenost revizije je zato treba presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP: revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 SIT.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe na izpraznitev stanovanja označila vrednost spornega predmeta z zneskom 100.000 SIT, kasneje pa ta vrednost ni bila spremenjena. Tudi toženec je vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe, kolikor se ta ne nanaša na denarni zahtevek, torej v obsegu zahtevka na ugotovitev imetništva stanovanjske pravice in na dolžnost sklenitve najemne pogodbe, označil z zneskom 100.000 SIT. Tudi ta vrednost kasneje in v skladu s tedaj veljavno določbo 40. člena ZPP 1977 ni bila spreminjana.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP v tožbi tožeče stranke in v nasprotni tožbi tožene stranke označena vrednost spornega predmeta v znesku 100.000 SIT ne presega predpisanega zneska, ki bi še omogočal pravico do revizije. V tem delu, kolikor revizija izpodbija odločitev o zahtevku na izpraznitev stanovanja ter o nasprotnem zahtevku o ugotovitvi imetništva stanovanjske pravice in sklenitvi najemne pogodbe, je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in odločilo z zavrženjem revizije.

V ostalem delu, kolikor toženec z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahteva plačilo zneska 1,505.910 SIT, pa je revizija sicer dovoljena, vendar ni utemeljena. Ni sicer spora o tem, da je toženec resnično opravil vlaganja v stanovanje in da vrednost vlaganj znaša 1,505.910 SIT. Vse to je bilo opravljeno v letu 1986. Vendar iz dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njimi strinjalo, sledi, da je tožencu že v začetku bilo povedano, da takratni hišni svet nima sredstev za adaptacijo (vsebina soglasja hišnega sveta za adaptacijo), pa tudi iz potrdila za priglasitev del z dne 4.4.1986 je razvidno, da je bilo izdano na ime toženca, ne pa hišnemu svetu. Tožeča stranka je torej toženi stranki investicijo odobrila, vendar ne na svoj račun. Toženec je torej zavestno vlagal v tujo stvar z namenom izboljšave lastnega stanovanjskega standarda, pri čemer je vzel na znanje, da nihče ni prevzel obveznosti, da bi mu vrednost vlaganj povrnil. Pravne podlage za vrnitveni zahtevek tako ni mogoče najti niti v pravilih stvarnega, niti obligacijskega, niti stanovanjskega prava. V navedenem obsegu je bilo treba revizijo po določbi 378. člena zavrniti.