Jedro

Terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova povrnitve izplačanega zneska prejete brezplačne pravne pomoči je po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Glede na zakonsko določbo 48. člena ZBPP terjatev nastane s pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi, v kateri je bila dodeljena BPP, s tem pa tudi obveznost tožnice do povračila stroškov iz naslova izplačane BPP. Ker je od pravnomočnosti sodne odločbe v obravnavani zadevi do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dne 6. 5. 2016, poteklo več kot pet let, sodišče ugotavlja, da je terjatev tožene stranke do tožnice že zastarala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 384/2003 z dne 6. 5. 2016, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici naložila, da je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa na tam navedeni TRR plačati znesek v višini 3.841,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 384/2003 z dne 26. 8. 2003 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja in sestave morebitnih vlog, z odločbo opr. št. Bpp 384/2003 z dne 13. 5. 2004 pa še v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravdnem postopku P 195/2000, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru, zaradi ugotovitve skupnega premoženja in ugotovitve deleža na njem. Iz spisovnih podatkov pravdnega spisa izhaja, da je tožnica z zahtevkom uspela, saj je sodišče razsodilo, da je skupno premoženje pravdnih strank A.A., to je tožnice, in B.B., ki obsega solastniški delež do 21/100 na parc. št. 817/1, 818/3, 818/8 in 818/1 vl. št. 528 k.o. ... ter na navedenih nepremičninah zgrajen stanovanjski objekt in skupno premično premoženje pravdnih strank, po sodbi razdeljeno na delež vsakega izmed njiju do 1/2. B.B. je naložilo, da tožeči stranki plača znesek v višini 5.628,60 EUR (prej 1.348.841,50 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 1999 dalje do plačila, vsaka stranka pa nosi svoje stroške postopka.

2. V skladu z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka tožnico večkrat pozvala na plačilo založenih sredstev, nazadnje 25. 3. 2016, ko je tožnica uveljavljala potek splošnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 159/2000 je postala pravnomočna 11. 5. 2010, zato je sodišče tožnico pozvalo na vračilo sredstev že 27. 6. 2010. Sodišče je obseg stroškov ugotovilo s predmetnim sklepom, ki predstavlja tudi izvršilni naslov. Ne glede na navedeno pa 48. člen ZBPP ne določa roka, v katerem bi sodišče moralo zahtevati vračilo sredstev, zato tudi sicer zastaranje še ni nastopilo.

3. Tožnica v tožbi izpodbija sklep tožene stranke in navaja, da ji je tožena stranka naložila v plačilo obveznost, ki je že zastarala in da, zato uveljavlja ugovor zastaranja po 346. členu OZ. Sodna praksa Upravnega sodišča je že izoblikovala stališče, da mora sodišče, glede na to, da ZBPP nima določb o zastaranju, v zvezi s tem vprašanjem uporabiti OZ kot splošni predpis. Ker je od pravnomočnosti sodne odločbe P 159/2000 do izdaje izpodbijanega sklepa poteklo že več kot pet let, je terjatev tožene stranke do tožnice v celoti zastarala, tudi če bi sodišče o terjatvi odločalo s sodno odločbo. O obveznosti plačila tožnice je bilo odločeno šele z odločbo, ki se izpodbija s to tožbo, izdano po izteku 5-letnega zastaralnega roka, zato je izpodbijani sklep neutemeljen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbeno navedbo tožnice glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Med strankama ni sporno, da je v obravnavani zadevi tožnica s svojim zahtevkom uspela ter da je bila tožena stranka B.B. dolžna tožnici plačati znesek v višini 5.628,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med strankama tudi ni sporno, da z ZBPP ne navaja roka, v katerem je mogoče od upravičenca do BPP terjati, da povrne znesek, plačan iz naslova opravljane brezplačne pravne pomoči po 48. členu ZBPP, kar pa ne pomeni, da ta terjatev Republike Slovenije do tožnika zastara. Tožena stranka je tožnico že 27. 6. 2010, na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP, z dopisom pozvala na vračilo sredstev, prejetih iz naslova BPP, tožnica pa ji je na poziv odgovorila s prošnjo za odpis vračila, glede na težko finančno stanje, kar je ponovila 11. 9. 2013. Ker kljub pozivom tožena stranka plačila ni prejela, je v izogib prisilni izterjavi, dne 25. 3. 2016 tožnico ponovno pozvala k plačilu stroškov. Tožnica je v odgovoru z dne 13. 4. 2016, poleg že naštetih razlogov za neplačilo, podala še ugovor zastaranja, ki pa ni utemeljen, saj je do prvega poziva toženke z dne 27. 6. 2010 minilo manj kot dva meseca od pravnomočnosti sodbe, nadaljnji poziv pa je bil podan dne 25. 3. 2016. V obravnavani zadevi gre za javnopravno terjatev, za katero niti ZBPP niti Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ne določata zastaralnega roka. Zato je izpodbijani sklep sodišča v celoti utemeljen.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da je bila tožnici v pravdni zadevi P 195/2000, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru, z odločbo opr. št. Bpp 384/2003 z dne 26. 8. 2003 in odločbo Bpp 384/2003 z dne 13. 5. 2004 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja in sestave morebitnih vlog ter oprostitve plačila stroškov postopka, ki je tekel zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na njem. V zadevi tudi ni sporno, da je bilo v pravdnem postopku odločeno s sodbo opr. št. P 159/2000 z dne 28. 6. 2005, ki je postala pravnomočna dne 10. 5. 2010. V zadevi nadalje ni sporno, da je tožnica z zahtevkom deloma uspela tako, da je bil ugotovljen obseg skupnega nepremičnega in premičnega premoženja ter na tem skupnem premoženju ugotovljen delež tožnice in B.B., vsakega do 1/2 ter da je bil B.B. dolžan plačati tožnici 1.348,841,50 SIT (5.628,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 1999 dalje do plačila.

7. Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP, je v primeru, če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, ta dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke.

8. V zadevi je sporno, ali je terjatev tožene stranke do tožnice zastarala.

9. Sodišče meni, da je terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova povrnitve izplačanega zneska prejete brezplačne pravne pomoči, ko so za to izpolnjeni pogoji, po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Tako stališče je bilo že sprejeto v sodbah Upravnega sodišča, opr. št. III U 303/2015, III U 348/2015, II U 367/2015 in IV 52/2015. Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je terjatev do povračila izplačanih sredstev iz naslova odobrene BPP tožene stranke do tožnice zastarala, ker je od nastanka te terjatve poteklo več kot pet let (346. člen OZ). Glede na zakonsko določbo 48. člena ZBPP, terjatev nastane s pravnomočnostjo sodne odločbe, v zadevi, v kateri je bila dodeljena BPP (v konkretnem primeru sodbe P 159/2000 z dne 28. 6. 2005, ki je postala pravnomočna dne 11. 5. 2010), s tem pa tudi obveznost tožnice do povračila stroškov iz naslova izplačane BPP. Ker je od pravnomočnosti sodne odločbe v obravnavani zadevi do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dne 6. 5. 2016, poteklo več kot pet let, sodišče ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa terjatev tožene stranke do tožnice že zastarala in je tožničin tožbeni ugovor utemeljen.

10. Ugovor tožene stranke, da je bilo zastaranje pretrgano s tem, da je tožena stranka tožnico pozvala na izpolnitev obveznosti, ni utemeljen. Po določbi 368. člena OZ namreč za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika naj izpolni obveznost. 11. Glede na navedeno je izpodbijani sklep tožene stranke nepravilen in nezakonit. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 12. Sodišče je odločitev o zadevi sprejelo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

13. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je s tožbo uspela, zadeva je bila rešena na seji, v postopku pa jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato ji je sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo stroške v višini 285 EUR brez DDV, v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 311/2013).