Jedro

Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka.

Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v I. in V. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, ki se nanaša na plačilo mesečne plače v višini 4.063,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - spremeni v III. točki tako, da se glasi: „Tožeča stranka je od 3. 6. 2022 neprekinjeno v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 9. 2021 za delovno mesto vodja I ter jo je tožena stranka v roku 8 dni dolžna pozvati nazaj na delo po tej pogodbi o zaposlitvi.

Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, kjer tožeča stranka zahteva priznanje delovnega razmerja in poziv nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2022 na delovnem mestu pomočnik direktorja A.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjen delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja A. prenehala veljati nezakonito (I. točka izreka), da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2022, s katero je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja I, nezakonita (II. točka izreka), da je tožnica od 2. 6. 2022 neprekinjeno v delovnem razmerju pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2022 in pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2021, toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja A. in vodja I, ki miruje (III. točka izreka), prijavi tožnico v socialna zavarovanja ter plača plačo v višini 4.063,95 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 1.723,37 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sodba nima razlogov glede nezakonitosti razrešitve. Sodišče se ni opredelilo do sklenjenega dodatka št. 3 in vključitve povprečnega dodatka, ker ju ni presojalo v okviru izredne odpovedi. Zmotno je izhajalo iz stališča, da procesne pomanjkljivosti v okviru izredne odpovedi vplivajo tudi na razrešitev. Sodišče ni opravilo skrbne presoje vseh dokazov. Ni se opredelilo do pooblastila št. ... z dne 7. 1. 2022 in je spregledalo točko .. in .. predpisa Obvladovanje procesa nabave. V sodbi si prihaja v nasprotje. Tako je naprej zapisalo, da kršitve v izredni odpovedi v točkah 3 in 4 ne vsebujejo natančne časovne opredelitve, nato pa v 15. točki obrazložitve zapiše, da je odpoved dovolj obrazložena glede relevantnih očitkov. V celoti je sledilo izpovedi tožnice in spregledalo izpovedi ostalih prič, pri tem pa bi bilo potrebno izpoved tožnice in C. C. upoštevati pazljivo, saj sta oba prejela izredno odpoved. Glede na izpovedbe prič je napačno zaključilo, da računom ni bilo potrebno predložiti specifikacije, kot tudi, da sta pri sklepanju dodatkov sodelovali pravna in finančna služba. Zgrešen je tudi zaključek, da je razpis vseboval fond ur in mesečne delovne obveznosti. Prav tako ne drži, da je bil sanitarni inženir zadolžen za potrjevanje računov in kontrolo obsega čiščenja. Drugi senat je v drugi zadevi, na podlagi enakih dokazov, ugotovil drugače. Spregledalo je predpis Obvladovanje procesa nabave in pooblastilo tožnice ter izpovedi prič D. D., E. E. in F. F., da je sanitarni inženir opravljal le kvalitativni nadzor. Protispisen je zaključek, da tožnica ni bila seznanjena s potekom adaptacijskih del. Prejemala je obvestila o adaptacijah, poznana ji je bila pogodba o čiščenju, zato je morala vedeti, da bi morali biti računi zmanjšani za čas adaptacije. Tožnica je odgovorna za likvidacijo računa, zato bi morala preveriti pravilnost prehodnih postopkov. Bila je najmanj hudo malomarna, ker ni zahtevala specifikacije računov. Očitek o potrjevanju računov od januarja do aprila 2022 je konkretiziran, nanaša se na adaptacijska dela glede selitve oddelka za pljučne bolezni in požarnih dvigal in ne na razdelilno kuhinjo, do česar se sodišče ni opredelilo. Toženka je dokazala tudi obstoj škode, to je navedla že v odpovedi, tožnica pa ni dokazala, da je vrednost presežnih storitev na račun dodatnega čiščenja identična znesku, za katerega bi moral biti zmanjšan račun čiščenja. Nepravilna je ugotovitev, da se je tožnica glede sklenitve dodatka št. 1 obrnila na pravno službo, ki naj bi dala pozitivno mnenje. G. G. je povedala, da je mnenje podala le glede dopustnosti sklenitve dodatka zaradi spremembe minimalne plače. Tožnici se ne očita, da je dovolila spremembo cene zaradi spremembe minimalne plače, ampak da je to storila prvo leto, ko je bila dogovorjena fiksna cena. Stališče sodišča, da se lahko tudi prvo leto spremeni pogodbena cena, je zgrešeno. Zmoten je tudi zaključek, da je bil dodatek sklenjen, da ne bi prišlo do odstopa od pogodbe. Gre za hipotetičen razlog o katerem sodišče ne bi smelo razglabljati. Sodišče je zmotno ugotovilo, da ni podano kaznivo dejanje, pri čemer ni vezano na opredelitev v odpovedi, ampak mora samo ugotoviti, ali so podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Tožnica je priznala, da je kršila točke 5.2.21 in 5.2.22 Obvladovanje procesa nabave in specialnega pooblastila, s čimer je kršila 13. člen pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče je ugotovilo, da tožnica ni izvajala nadzora nad izvajanjem pogodbe. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na spremembo pogodbe o čiščenju, kjer je izrecno navedeno kdo je zadolžen za nadzor. To so storili zato, ker tožnica in C. C. nista vestno in skrbno izpolnjevala svoje obveznosti. Tožnica je kršila 4. in 95. člen ZJN-3 s tem, ko je dovolila spremembo pogodbene cene s povišanjem števila delavcev izvajalca iz 113 na 129. Na podlagi števila minimalno prisotnih delavcev se je oblikovala vrednost javnega naročila, s priznanjem večjega števila delavcev pa se je vplivalo na ponujeno ceno. Tudi ne drži, da je bilo ves čas dogovorjeno, da bo na delovišču prisotnih 129 delavcev. Toženka tožnici ni očitala sklenitve dodatka št. 12 in ni širila odpovednega razloga, kot to nepravilno zapiše sodišče prve stopnje. Napačna je tudi ugotovitev, da so bile za preverjanje upravičenosti zahtevka izvajalca za zvišanje cene storitve pristojne tudi pravna in finančna služba ter C. C.. Nasprotuje ugotoviti, da v obdolžitvi tožnici ni bila očitana sklenitev dodatkov za povprečni dodatek. Zmotna je tudi ugotovitev, da je reintegracija tožnice mogoča. Zaupanje je bilo porušeno, od vodilnega delavca se pričakuje višja stopnja skrbnosti. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med vsebino listin in izpovedbami prič in temu, kar je glede tega zapisalo sodišče. Bistvena kršitev določb postopka po tej točki je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo vsebine listin niti izpovedi prič. Toženka se ne strinja z dokazno oceno in dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar zaradi tega ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba obrazložena, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dokazov v zvezi z izredno odpovedjo, tako do pooblastila št. ... z dne 7. 1. 2022 kot do določb organizacijskega predpisa Obvladovanje procesa nabave (...), in ustrezno obrazložilo svojo odločitev.

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 27. 9. 2021 na delovnem mestu vodja I, ki pa ji je mirovala v čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2022, sklenjeni za določen čas za vodilno delovno mesto pomočnik direktorja A.. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti razrešitve tožnice z delovnega mesta pomočnik direktorja A. in posledičnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ter o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje I, podane na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

8. Tožnica je bila razrešena z mesta vodilne delavke s sklepom z dne 2. 6. 2022, ker je od januarja do aprila 2022 potrdila več računov izvajalca čiščenja H. d. o. o., čeprav računi niso imeli specifikacije. Računi so bili plačani v polnem obsegu, čeprav izvajalec ni opravljal del v prostorih, kjer so potekala adaptacijska dela in gradbeni posegi. Dodatno se je tožnici očitalo, da je bil sklenjen dodatek št. 3, kjer se je zvišala cena storitve čiščenja zaradi spremembe minimalne plače, priznan pa je bil tudi povprečni dodatek za 129 delavcev izvajalca, čeprav za priznanje takšnega dodatka ni bilo podlage, povprečni dodatek pa se je v nadaljevanju priznal tudi v vseh ostalih dodatkih, nazadnje z dodatkom št. 11, katerega je tožnica parafirala. Tožnici se je očitalo, da ni ravnala vestno in skrbno, toženko pa je zaradi priznanja povprečnega dodatka oškodovala za več kot 100.000,00 EUR.

9. Toženka je tožnici dne 3. 6. 2022 nato izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za vodjo I, v izredni odpovedi pa ji je poleg očitkov iz sklepa o razrešitvi,1 očitala še dodatne kršitve, ki jih je storila kot pomočnica direktorja A. Dodatno se ji je v izredni odpovedi očitalo, da ni sprejela ustreznih ukrepov za znižanje višine mesečnega stroška čiščenja, ker je predlagala sklenitev dodatka št. 11, s katerim se je znesek storitve povišal za spremembo minimalne plače za 129 delavcev namesto 113 delavcev izvajalca (točka 2 izreka izredne odpovedi); potrjevanje računov izvajalca čiščenja, čeprav so bile zaračunane storitve, ki niso bile opravljene v času prenove, od 1. 1. 2020 pa je bil zaračunan tudi povprečni dodatek za 129 delavcev izvajalca, za kar ni bilo podlage (točka 3 izreka izredne odpovedi); da ni sprejela ustreznih ukrepov za znižanje višine mesečnega stroška čiščenja, ker je v nasprotju s 4. in 95. členom Zakona o javnem naročanju (ZJN-3)2 dopustila, da so se sklepali dodatki k osnovni pogodbi zaradi povišanja minimalne plače za 129 namesto 113 delavcev izvajalca, kolikor je bilo v javnem naročilu določeno minimalno število izvajalcev čiščenja (točka 4 izreka izredne odpovedi); da je v nasprotju s 4. in 95. členom ZJN-3 še pred iztekom enega leta od sklenitve pogodbe predlagala sklenitev dodatka št. 1, s katerim se je povišala cena storitev zaradi povišanja minimalne plače, čeprav je bila za prvo leto pogodbe dogovorjena fiksna cena (točka 5 izreka izredne odpovedi). Očitane kršitve naj bi storila naklepoma ali iz hude malomarnosti, kršitve v točkah 1 do 4 izreka izredne odpovedi pa naj bi imele tudi zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen Kazenskega zakonika3 - KZ-1), v točki 5 in 6 pa oškodovanja javnih sredstev (257.a člen KZ-1). Zaradi navedenih kršitev, ki jih naj bi tožnica storila na delovnem mestu namestnika direktorja A., delovno mesto vodje I v službi B. pa je povezano z nabavo storitev glede katerih so bile ugotovljene kršitve, toženka ni mogla nadaljevati delovnega razmera s tožnico do izteka odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi vodja I.4

10. Sodišče prve stopnje ni presojalo očitkov iz izredne odpovedi v zvezi s priznavanjem povprečnega dodatka ob spremembi pogodbene cene zaradi spremembe minimalne plače (del očitka 2 ter očitek 6 v izreku izredne odpovedi) ter plačilo računov, ki so vključevali povprečni dodatek (del očitka 3 v izreku izredne odpovedi), ker je pravilno ugotovilo, da navedeni očitki niso bili navedeni v obdolžitvi, zato je bila tožnici v tem delu odvzeta možnost zagovora. Toženka s tem v zvezi neutemeljeno ugovarja napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca, ki mu želi izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, pisno seznaniti s kršitvami in mu omogočiti zagovor. Tega toženka glede vključitve in plačila povprečnega dodatka ni storila. Neutemeljeno se sklicuje na del obdolžitve, kjer je navedla, za koliko se je povečal mesečni strošek delavcev z dodatkom št. 3 ter delom obrazložitve, kjer se je tožnici očitalo upoštevanje zvišanja minimalne plače, kljub določbi o fiksni ceni in kršitev 4. ter 95. člena ZJN-3. Nikjer v obdolžitvi toženka tožnici ni očitala, da je delovne obveznosti kršila tudi s tem, ker se je izvajalcu priznalo povišanje pogodbene cene tudi za povprečni dodatek, zato tega očitka ni smela vključiti v izredno odpoved, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotavljalo obstoja te kršitve glede zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podano nasprotje v sodbi, ker je sodišče prve stopnje najprej pojasnilo, da kršitve v točkah 3 in 4 izreka izredne odpovedi ne vsebujejo natančne časovne opredelitve, nato pa je ugotovilo, da so relevantni očitki v izredni odpovedi dovolj konkretizirani in obrazloženi. Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da 3 in 4 očitek iz izreka izredne odpovedi nimata natančne časovne opredelitve, vendar sodišče ni ugotovilo, da je odpoved v tem delu neobrazložena, saj je v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo očitani kršitvi in tudi ugotovilo, da je odpoved dovolj obrazložena.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je neutemeljen očitek, da je tožnica huje kršila svoje delovne obveznosti s tem, ko je potrdila račune izvajalca čiščenja, brez da bi zahtevala specifikacijo, s čimer naj bi omogočila izplačilo v nasprotju s 3. členom pogodbe o čiščenju prostorov A. št. ... (pogodba o čiščenju), ker računi niso bili znižani zaradi gradbenih in adaptacijskih del. Gre za prvi očitek, ki se nanaša na potrjevanje in podpisovanje računov od januarja do aprila 2022 in tretji očitek, kjer se tožnici očita potrjevanje in podpisovanje vseh računov od 1. 2. 2018 dalje. Ugotovitev, da tožnica ni bila dolžna zahtevati specifikacije računa, je glede na določbe pogodbe o čiščenju in internih aktov toženke (pooblastilo z dne 7. 1. 2022, Obvladovanje procesa nabave, Pravilnik o računovodstvu, Pravilnik o finančnem poslovanju) pravilna, saj ne pogodba o čiščenju ne interna pravila toženke ne zahtevajo, da se mora računom priložiti specifikacija. Tožnica posledično ni kršila delovnih obveznosti, ker pred podpisom in potrditvijo računov izvajalca čiščenja ni zahtevala specifikacije.

13. Tožnici se v odpovedi ne očita, da ni nadzirala naročanje nezdravstvenih storitev ali, da bi slabo organizirala delovni proces v Službi B.. V odpovedi je toženka tožnici očitala, da je edina v okviru procesa likvidacije računa, ki je odgovorna za podpis računa, kar ne drži. Preverjanje in potrjevanje računov je bilo urejeno tako, da je moral sanitarni inženir opraviti strokovni nadzor nad čiščenjem, torej kvalitativno kontrolo (točka 5.5 navodila Obvladovanje postopkov čiščenja v A.) in v primeru reklamacij obvestiti nabavnega referenta. Dolžnost nabavnega referenta pa je bila vsebinska in računska kontrola računa pred potrditvijo, nato je račun preverila in potrdila še vodja oddelka (točka 5.2.17 organizacijskega predpisa Obvladovanje procesa nabave in 1. točka petega odstavka 19. člena Pravilnika o računovodstvu). Kadar je znesek presegal 5.000,00 EUR, je moral račun potrditi tudi pomočnik direktorja A. (19. člen Pravilnika o finančnem poslovanju). Iz internih pravil toženke tako izhaja, da je bila kontrola računov na nabavnemu referentu in vodji službe za nabavo. Tožnica je bila kot pomočnik direktorja A. sicer dolžna potrditi račune nad 5.000,00 EUR, vendar je bila pred potrditvijo zadnja v verigi potrjevalcev računov, ki so vsi potrdili račune izvajalca čiščenja brez pripomb in ni bila edina pristojna za potrditev računa, zato se ji ne more očitati ne naklep ne malomarnost, ker je potrdila že predhodno preverjene in potrjene račune s strani pristojnih oseb. Čeprav je bila tožnica glede na pooblastilo odgovorna za likvidacijo računa, to ne pomeni, da je morala zahtevati specifikacijo, preden je potrdila račune, ne glede na to, ali je vedela, da se izvajajo adaptacijska in gradbena dela, pri čemer pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni bila seznanjena z deli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da ni bila seznanjena z obsegom del, s tem kje in v kakšnem obsegu so dela potekala. Ali je tožnica dejansko vedela za gradbena in adaptacijska dela, pa sicer tudi ni pravno relevantno, ker zaradi neznižanja računov zaradi gradbenih in adaptacijskih del, toženka ni dokazala nastanka škode, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sanitarni inženir zadolžen za kontrolo obsega čiščenja. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je nadzor nad čiščenjem na sanitarnem inženirju, vsebinska kontrola računa pa na nabavnem referentu in službi za nabavo. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje v 30. točki obrazložitve o tem, da je bila vsebinska in kvalitativna kontrola na sanitarnem inženirju in vodji službe B. 15. Pritožba nekorektno povzema ugotovitev sodišča prve stopnje glede neizvajanja nadzora nad izvajanjem pogodbe o čiščenju, s čimer naj bi bil potrjen očitek o kršitvi točke .. in .. organizacijskega predpisa Obvladovanje procesa nabave. Toženka v izredni odpovedi tožnici očita kršitev točke .. organizacijskega predpisa Obvladovanje procesa nabave le v zvezi z zatrjevano opustitvijo dolžnosti ob sklepanju dodatkov, ne pa tudi glede potrjevanja računov. Sodišče prve stopnje pa je glede dolžnosti nadzora nad storitvijo čiščenja tudi sicer pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila dolžna izvajati nadzora na terenu, ampak je to naloga skrbnikov pogodb, ki so dolžni o nepravilnostih opozoriti nabavno službo preko reklamacijskih zapisnikov.

16. I. I., vodja H., je zaslišan potrdil, da računov za čiščenje niso zmanjšali za čas gradbenih del, vendar je pojasnil, da je bilo to zato, ker so morali opraviti dodatna dela, ki pa jih niso zaračunali, ampak so jih poračunali s tem, ko se ni odbila kvadratura čiščenja v prostorih, kjer so potekala gradbena dela. Slednje je sodišče prve stopnje upoštevalo (31. točka obrazložitve) in ni spregledalo izpovedi s tem v zvezi, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Toženka v pritožbi ponavlja svoje navedbe glede dveh računov za dodatno opravljena dela H., ki naj bi dokazovala, da je bila praksa, da se za dodatna dela izda nov račun. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedena računa tega ne potrjujeta, saj se nanašata na čiščenje sob zaposlenih v hotelu v času Covida in ne gre za računa za dodatno čiščenje zaradi gradbenih del. Izpoved I. I. glede poračunavanja dodatnega čiščenja zaradi gradbenih del tudi ne omogoča zaključka, da to pomeni, da je obstajala dolžnost, da se računu predloži specifikacija. Tega pogodba o čiščenju ne predvideva,5 prav tako tega ne predvidevajo interni akti toženke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni dokazala, da so bila dodatna dela opravljena, saj so to potrdile priče E. E., F. F. in I. I., poleg tega je tudi notranji revizor toženke ugotovil, da obstaja verjetnost, da so bila na različnih deloviščih izvedena dodatna čiščenja, ki jih izvajalec ni dodatno zaračunal, zato ni mogoče potrditi, da je bila toženka dejansko oškodovana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tako pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka škode, ker se računi niso zmanjšali za površine, ki so bile del prenove. Toženka v odpovedi le pavšalno navaja, da je bila na ta račun oškodovana, zneska zatrjevanega oškodovanja pa ne navede. Navedla je le koliko časa so trajala gradbena dela, na kakšni površini, ne pa tudi za koliko naj bi preplačala račune. Ker je odpoved glede potrjevanja računov do vključno decembra 2021 po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prepozna, je sodišče prve stopnje potrjevanje računov pred januarjem 2022 pravilno presojalo le v okviru očitka, da je tožnica s tem storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Zakonski znak navedenega kaznivega dejanja je tudi nastanek škode, katere toženka v odpovedi ni konkretizirala, prav tako pa tekom sodnega postopka ni dokazala nastanka škode iz tega naslova, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugi in četrti očitek v izredni odpovedi, da tožnica ni sprejela ustreznih ukrepov za znižanje mesečnih stroškov čiščenja, ker je predlagala sklenitev dodatka št. 11, kot tudi ostalih dodatkov k osnovni pogodbi o čiščenju, kjer se je povišanje minimalne plače priznalo za 129 namesto 113 delavcev izvajalca, nista utemeljena. V specifikaciji javnega naročila je toženka določila minimalno število delavcev s katerimi se lahko opravi storitev čiščenja, na podlagi česar so ponudniki oblikovali ceno. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je toženka od ponedeljka do petka zahtevala prisotnost 113 izvajalcev, ob sobotah in praznikih najmanj 38 izvajalcev ter enega izvajalca v nočnem času in ob nedeljah najmanj 34 izvajalcev ter enega izvajalca v nočnem času. Cena ni bila oblikovana le na podlagi 113 delavcev izvajalca, to je bilo minimalno število le čez delovne dneve od ponedeljka do petka, ne pa za celotni teden in dela proste dneve. Poleg tega je toženka v javnem razpisu opredelila tudi število ur, ki jih morajo posamezni delavci izvajalca opraviti. Ob seštevku števila zahtevanih ur in števila delavcev izvajalca, ki morajo biti prisotni dnevno, preračunano na mesec, ni prišlo do kršitve pravil javnega naročanja, ker je bilo z dodatki izvajalcu priznano povišanje zneska minimalne plače za 129 namesto 113 delavcev, da se ponudbena cena lahko spremeni zaradi spremembe minimalne plače, pa je bilo predvideno tudi v pogodbi o čiščenju. Tožnica tako s tem, ko je predlagala sklenitev dodatkov k osnovni pogodbi o čiščenju s takšno vsebino, ni kršila 4.6 in 95. člena7 ZJN-3. Glede na navedeno je nepomembno, katere službe so sodelovale pri preračunu in ali so priče povedale, da sta finančna in pravna služba potrdili sklenitve dodatkov s tem v zvezi, ali pa sta sodelovali le pri določenih vprašanjih.

18. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ker je ugotovilo, da tožnica ni kršila delovnih obveznosti s sklenitvijo dodatka št. 1, s katerim se je cena storitve zaradi spremembe minimalne plače spremenila že prvo leto veljavnosti pogodbe o čiščenju. V pogodbi o čiščenju je bilo v drugem odstavku 16. člena določeno, da je cena izvajalca iz ponudbe fiksna za obdobje enega leta od sklenitve pogodbe. Isti odstavek je nadalje določal, da je sprememba cene možna v skladu s 1. in 2. točko 6. člena Pravilnika o načinu valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe. V tretjem odstavku 16. člena pa je bilo določeno, da se v primeru spremenjenih okoliščin, kot je sprememba zakonodaje, ki ima vpliv na ponudbeno ceno, stranki pogodbe lahko dogovorita za korekcijo cene. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presodilo, da je bila sprememba pogodbene cene zaradi spremembe minimalne plače dopustna tudi prvo leto veljavnosti pogodbe o čiščenju in s tem ni prišlo do kršitve 4. in 95. člena ZJN-3. 19. Iz elektronskega sporočila G. G. z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je pravna služba predlagala, da se v pogodbo o čiščenju vključi tretji odstavek 16. člena, torej je bila s tem členom seznanjena, tožnica pa je pravno službo pred iztekom enega leta od podpisa pogodbe o čiščenju prosila za mnenje, ali se lahko pogodbena cena spremeni zaradi spremembe minimalne plače. Tožnica tako ni samovoljno predlagala sklenitve dodatka št. 1, ampak je s tem v zvezi predhodno govorila s pravno službo, višino spremembe cene glede na spremembo minimalne plače pa je usklajevala s finančno službo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dokazne ocene, da je očitek glede dodatka št. 1 neutemeljen, zato ne spremeni sklicevanje toženke, da je pravna služba podala mnenje le glede spremembe cene zaradi spremembe minimalne plače, ne pa tudi o dopustnosti takšnega dogovora v prvem letu veljavnosti pogodbe.

20. Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Tako kaznivo dejanje po 258. členu KZ-1 kot po 257.a členu KZ-1 se lahko stori le naklepoma, pri obeh pa mora biti dokazan tudi nastanek škode. Tudi, če bi se ugotovilo, da je tožnica z očitanimi ravnanji kršila svoje delovne obveznosti, pa toženka ni dokazala, da bi to storila naklepoma, prav tako tudi ni dokazala nastanka škode pri očitku glede potrjevanja računov.

21. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razrešitev tožnice kot vodilne delavke nezakonita, ker je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja I. Takšno stališče je napačno. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo utemeljenosti vseh razlogov za razrešitev tožnice. Opredelilo se je le do očitka o podpisovanju in potrjevanju računov brez specifikacije in znižanja za čas gradbenih oziroma adaptacijskih del, ne pa tudi do očitka glede priznavanja povprečnega dodatka. Čeprav so očitki v izredni odpovedi glede priznavanja povprečnega dodatka neutemeljeni, ker tožnici v okviru postopka izredne odpovedi ni bil omogočen zagovor s tem v zvezi, pa to ne vpliva na razrešitev tožnice z vodilnega delovnega mesta. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za vodjo I ni mogla zagovarjati glede priznanja povprečnega dodatka. Ker gre za očitek v sklepu o razrešitvi, bi se sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo opredeliti do tega očitka v okviru presoje zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja A. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnici neutemeljeno očita kršitev zaradi potrjevanja računov, to še ne pomeni, da je razrešitev nezakonita, saj to ni edini razlog za razrešitev tožnice z mesta vodilne delavke, sodišče prve stopnje pa utemeljenosti drugega razloga za razrešitev ni presojalo, čeprav bi ga moralo.

22. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni opredelilo do vseh razlogov za zakonitost razrešitve tožnice z delovnega mesta pomočnik direktorja A., je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v I. točki izreka, kjer je bilo odločeno o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja A. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do očitka v razrešitvi, da tožnica ni ravnala vestno in skrbno, ker ni izpostavila, da se od dodatka št. 3 dalje izvajalcu pri povišanju cene storitve priznava tudi povprečni dodatek, da je tudi parafirala dodatek št. 11, ki je vključeval takšen povprečni dodatek, s tem pa naj bi oškodovala toženko za več kot 100.000,00 EUR. Zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih kršitev, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto (zakonitost razrešitve tožnice zaradi očitkov, ki niso povezani z izredno odpovedjo), ki niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje ne v dejanskem ne v pravnem pogledu. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje.

23. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice na delovno mesto pomočnik direktorja A., in sicer neodvisno od tega, ali je bila razrešitev zakonita. Med strankama ni sporno, da je delovno mesto pomočnik direktorja A. vodilno delovno mesto. Iz opisa tega delovnega mesta (B4) izhaja, da je pogoj za njegovo zasedbo mandat oziroma imenovanje na to delovno mesto. Ne glede na zakonitost razrešitve je zato bistveno, da je bila tožnica razrešena s tega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.8 Ker je tožnica z razrešitvijo izgubila mandat za zasedbo vodilnega delovnega mesta (pomočnik generalnega direktorja A.), bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti zahtevek na reintegracijo po tej pogodbi o zaposlitvi. Z razrešitvijo tožnice z vodilnega delovnega mesta je tožnici oživela pogodba o zaposlitvi za vodjo I, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bila nezakonito odpovedana. Toženka je zato dolžna pozvati tožnico nazaj na delo na to delovno mesto in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sodno razvezalo te pogodbe o zaposlitvi, saj je toženka utemeljevala sodno razvezo z izgubo zaupanja zaradi očitanih kršitev tožnice, ki pa niso bile ugotovljene. Zakoniti zastopnik toženke je zaslišan tudi izpovedal, da bi s tožnico še vedno lahko nadaljeval z delom, če bi se izkazalo, da so očitki neutemeljeni. Kršitve v izpodbijani izredni odpovedi niso dokazane, toženka pa ni podala drugih razlogov za sodno razvezo, zato ni razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 9. 2021 za delovno mesto vodja I. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka tako, da je toženka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za vodjo I in zavrnilo zahtevek za reintegracijo na delovno mesto pomočnik direktorja A. 24. Ker je sodišče prve stopnje tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 3. 6. 2022 zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno priznalo vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik direktorja A." in ni ugotavljalo, do kakšnih pravic oziroma do kakšnega nadomestila plače je tožnica upravičena po pogodbi o zaposlitvi za vodja I, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo tudi v IV. točki izreka, in sicer glede plačila nadomestila plače v znesku 4.063,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, ter posledično v V. točki, glede stroškov postopka. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb strank v zvezi z zahtevano višino nadomestila plače in ugotoviti, do kašnih pravic je tožnica upravičena za čas od 3. 6. 2022 do vrnitve nazaj na delo. Ker gre za večji sklop dejstev, katerih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja ne more samo odpraviti ugotovljenih kršitev, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto.

25. V preostalem delu je pritožba glede na že pojasnjeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu (v II. točki izreka glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja I ter v IV. točki izreka glede dolžnosti toženke, da tožnico prijavi v obvezna socialna zavarovanja) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

26. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V točki 1 izreka izredne odpovedi se tožnici očita potrditev računov od januarja do aprila 2022 brez zahtevane specifikacije, v točki 6 pa predlog za sklenitev dodatka št. 11 s povprečnim dodatkom. 2 Ur. l. RS, št. 91/2015 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. 4 Sodna praksa je že zavzela stališče, da je dopustno odpovedati tudi pogodbo o zaposlitvi, ki je mirovala, čeprav se očitki nanašajo na pogodbo o zaposlitvi za vodilnega delavca, če zaradi očitanih kršitev ni več mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem - prim. VIII Ips 88/2014. 5 Drugi odstavek 3. člena pogodbe o čiščenju predvideva le, da se dodatna dela zaračunajo po ceniku, kar pa se zaradi drugačnega dogovora ni storilo. 6 Ta določa, da mora naročnik izvesti javno naročanje tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. 7 Navedeni člen določa v katerih primerih je dopustno spremeniti pogodbo o javnem naročilu brez novega postopka javnega naročanja. 8 Prim. Pdp 760/2022.