Jedro

Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega A. A. tekom preiskave podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do 9.2.2024 do 14.50 ure, torej za dva meseca. Obdolženec se nahaja v priporu od 9.11.2023 od 14.50 ure dalje.

2. Zoper ta sklep se pritožujeta obdolženec in njegova zagovornica. Obdolženec se pritožuje smiselno zaradi kršitev kazenskega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja brez predloga, kako naj odloči pritožbeno sodišče. Zagovornica se pritožuje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom ali z zdravljenjem na zaprtem oddelku Enote za forenzično psihiatrijo, Oddelek za psihiatrijo, Univerzitetnega kliničnega centra.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, se sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno sklicuje na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, v katerem so opisana vsa očitana dejanja ter obrazložen obstoj utemeljenega suma. Pri tem ni za slediti pritožbenim navedbam obdolženca in zagovornice, da se obdolženec ni zavedal, da komunicira z dekleti, ki so stare manj kot petnajst let, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet. Obdolženec vali krivdo na sama dekleta, zagovornica pa opisuje odgovornost njihovih staršev, vendar nič od navedenega ne omaje ugotovitev o obstoju utemeljenega suma. Obdolženec tudi zanika, da bi on komuniciral preko aplikacije, hkrati pa opisuje pogovore z dekleti in navaja grožnje neke osebe posredovane preko iste aplikacije, s čimer ne uspe izpodbiti ugotovitev iz izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Pri tem je pravilno ocenilo kriminalno količino in posledice za oškodovanke, kot tudi številčnost ravnanj in kontinuirano nadaljevanje, stopnjevanje posegov ter popolno nekritičnost obdolženca do lastnih ravnanj. Zagovornica navaja, da na obdolženčevem domu več ni internetne povezave in tako obdolženec z dejanji ne more nadaljevati, vendar navedeno ne drži, saj se lahko internetna povezava praktično kadarkoli ponovno uredi preko fiksnih ali mobilnih dostopov.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z blažjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti. Tekom pripora ima obdolženec pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe ter potreba po njegovem zdravljenju ne more biti razlog za odpravo pripora. Nastanitev obdolženca v psihiatričnem forenzičnem oddelku UKC ne predstavlja alternative priporu, temveč se lahko ob odrejenem priporu obdolženca namesti v ta zavod, če so za to podani zdravstveni razlogi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je pripor, torej poseg v osebno svobodo obdolženca sorazmeren z zasledovanim ciljem in sicer z zaščito telesne in duševne integritete mladoletnih žrtev očitanih sorazmerno težkih kaznivih dejanj.

7. Ker glede na vse obrazloženo pritožbi nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.