Jedro

Tožnik, ki je bil udeležen v prometni nesreči kot kolesar, ni nosil zaščitne čelade, ki bi ublažila udarec v glavo tako, da bi bile posledice blažje oziroma jih sploh ne bi bilo, s čemer je sam prispeval k obsegu škode v 10%.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšna je bila tožnikova pridobitna sposobnost pred škodnim dogodkom in opraviti oceno o normalnem teku stvari (ne gre le za oceno oškodovančevih aspiracij, hotenj ali želja, ampak tudi za oceno realnih (z)možnosti). Tožbenemu zahtevku iz naslova izgubljenega zaslužka bi lahko ugodilo le, če bi ugotovilo, da bi po normalnem teku stvari prišlo do napredovanja oziroma celo do nove (bolj donosne) tožnikove zaposlitve.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi: * in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek na plačilo 3.197,66 EUR (odškodnine za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2005, * v preostalem (glede premoženjske škode 4.961,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2004) pa se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožeče stranke: * zoper zavrnilni del sodbe glede tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izguba zaslužka, odškodnina za poškodovane stvari in renta) se ugodi, sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, * v preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 1.146,30 EUR - prekvalifikacija v voznika E kategorije) se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v zavrnilnem delu potrdi.

IV. Pritožbama obeh strank zoper odločitev o pravdnih stroških se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati 8.223,98 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 4.799,62 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ali pa sodbo razveljavi.

Meni, da je sodišče napačno ocenilo, da je prispeval k nesreči. Res je, da ni nosil čelade, a je tudi ni bil dolžan nositi. Luči pa je imel prižgane in jih ima zmeraj prižgane. Izpoved J. P. je lažna, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi te priče, ki ima interes za izid postopka, ne pa izpovedi tožnika. V nadaljevanju pritožbe pritožnik meni, da bi mu moralo sodišče na račun premoženjske škode iz naslova uničenih predmetov prisoditi celoten vtoževani znesek 1.147,55 EUR namesto le 800,00 EUR. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je upravičen do odškodnine za izgubljeni zaslužek le za čas od 10. 1. 2005 do 16. 1. 2007, to je do začetka stečajnega postopka družbe B., d.o.o.. Napačna je tudi odločitev, da tožniku ne pripada izgubljeni zaslužek, kakršnega je uveljavljal, ampak v višini, kot izhaja iz podatkov o mesečni bruto plači za voznika tovornjaka SKP. Tožnik meni, da mu pripada odškodnina iz naslova izgube na zaslužku tudi za čas po 16. 1. 2007 in da je utemeljen tudi rentni zahtevek. Tožnik opozarja, da se mu je zaradi posledic škodnega dogodka razvil strah pred prometom in ima vrsto težav, zaradi katerih je utrudljiv za miselne in telesne napore; zaradi poškodbe levega kolena, gležnja, pete in desne rame pa ne more voziti tovornjaka in bi ga bilo nevarno poslati na cesto. Vztraja, da so posledica nesreče tudi vrzeli v hrustancu kolena.

Tožnik meni, da je sodišče napačno zavrnilo njegov zahtevek na plačilo 1.146,30 EUR stroškov, ki jih je imel z usposabljanjem oziroma prekvalifikacijo v voznika E kategorije.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se pritožnik pritožuje le v tistem delu, v katerem je bil zahtevek zavrnjen zaradi upoštevanja 20 % tožnikovega soprispevka. Poleg tega pa še meni, da mu pripada tudi odškodnina za skaženost. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prisoditi obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od škodnega dogodka dalje.

4. Tožena stranka pa se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka. Odškodnina, kakršno je prisodilo sodišče, upoštevaje 18. 5. 2007 izplačanih 10.192,00 EUR, bi znašala ob polnem temelju približno 19 povprečnih plač. Glede na vrsto in obseg poškodb, čas in način zdravljenja, pretrpel strah in blagost trajnih posledic takšna odškodnina močno presega pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa odškodnine v višini 19 povprečnih plač priznava v primeru mnogo hujših poškodb.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo pa tožena stranka meni, da zadošča znesek 1.181,58 EUR, ki ga je izplačala že pred vložitvijo tožbe. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo še 800,00 EUR za uničene predmete brez kakršnihkoli dokazil o višini škode. Neutemeljeno pa mu je sodišče prisodilo tudi odškodnino iz naslova izgube na zaslužku za čas od 10. 1. 2005 do 16. 1. 2007. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika ter potrdilu in izpovedi njegovega prijatelja in direktorja (zdaj že zaradi stečaja izbrisane) družbe B., d.o.o., da naj bi se tožnik v januarju 2005 zaposlil v tej družbi kot voznik tovornega vozila. Šlo je zgolj za predvidevanja o zaposlitvi, za katera tožnik ni imel objektivne predvsem pa finančne osnove. Takšne osnove tudi ni bilo v družbi B., d.o.o., saj iz podatkov iBON izhaja, da je to podjetje že od leta 2003 poslovalo z veliko izgubo. Tožnik bi si moral privarčevati dovolj denarja, da bi na lizing kupil kamion, pa ni z ničemer izkazal, da je privarčeval sredstva za nakup. Izguba pri plači je zgolj hipotetična, tožnik pa bi moral z gotovostjo ali vsaj veliko verjetnostjo dokazati, da bi se ob rednem teku stvari, če ne bi bil poškodovan v prometni nesreči, zaposlil v družbi B., d.o.o.. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, tožena stranka na pritožbo tožeče ni odgovorila, tožnik pa je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Kratko o temelju:

7. Tožnik je bil 19. 11. 2004 zgodaj zjutraj poškodovan v prometni nesreči, ko je kot kolesar pravilno prečkal cesto (dovoz na bencinsko črpalko), zavarovanec tožene stranke pa je zavil proti črpalki in zadel tožnika. Tožnik ni nosil čelade; sodišče prve stopnje pa je zaključilo tudi, da ni imel prižganih luči. 8. Obvezna uporaba čelade za odrasle res ni predpisana. Kljub temu pa je stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnost vsakega oškodovanca, da naredi vse, da zmanjša škodo, pravilno. Ni mogoče mimo splošno znane okoliščine, ki ji pritrjuje tudi izvedenec, da uporaba čelade ublaži udarec v glavo, tako da bi bile posledice tožnikovega udarca v glavo gotovo mnogo blažje ali pa jih sploh ne bi bilo. Zaključek o 10 % prispevku tožnika k obsegu škode (ne k nastanku škodnega dogodka) je torej pravilen.

9. Sodišče prve stopnje je nadaljnjih 10% tožnikovega prispevka (tokrat k nastanku škodnega dogodka) prisodilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni imel prižgane luči. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je to okoliščino potrdila priča J. P. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je takšna dokazna ocena nepopolna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je namreč izpovedal, da je imel luč prižgano, saj jo ima vselej. Sodišče prve stopnje pa tožnikove izpovedi ni dokazno ocenilo (kar velja tudi za izpoved priče J. P.) oz. jo je enostavno spregledalo.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbe na glavi, desni rami in levi nogi – poko desne lopatice, pretres možganov in odrgnine glave, udarnino desne rame, udarnino levega kolena, udarnino skočnega sklepa ter levega stopala in zvin vratne hrbtenice. Gre za lahke telesne poškodbe prve in druge stopnje po Fischerjevi razdelitvi.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik po prometni nesreči štiri dni hospitaliziran, dva dni ni smel vstati iz postelje, en teden je imel oteklino in odrgnine na rami in nogi, štirinajst dni je bil oviran pri hoji in en mesec pri delu, tri mesece je bil nezmožen za fizično delo z desnico, več mesecev je hodil na fizioterapijo, bil je 37 krat na zdravniških pregledih ter 21 krat izpostavljen ionizirajočemu žarčenju, pol leta je imel motnje spomina, miselne zbranosti in čustvovanja, zaradi česar je bil manj zmožen za intelektualno delo. Bolečine je skupaj trpel približno en mesec in pol. Sodišče je še ugotovilo, da je posledica prometne nesreče v zadebelitvi v predelu zaceljene poke lopatice ramenskega sklepa, zaradi česar je gibljivost desne rame zmanjšana za 22 %, groba moč mišic pa za 20 %, zaradi česar je tožnik manj zmožen za dvigovanje bremen z dominantno desnico. Tožnik ima tudi posledice na področju duševnega zdravstvenega stanja, saj se je razvila simpotomatika psihoorganskega sindroma – postal je razburljiv, razdražljiv in nestrpen, imel je glavobole in motnje ravnotežja, razpoloženje mu je nihalo, slabo je spal, izražene so bile blažje kognitivne motnje (nezbranost za miselno delo, poudarjena utrudljivost za miselne in telesne napore, težave s spominom) in te motnje so prisotne še danes, da bi se izboljšale ni pričakovati. Tožnik primarnega strahu po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni doživljal, nekaj dni pa je doživljal intenziven strah za izid zdravljenja, strah ga je bilo, da bodo njegove gibalne sposobnosti močno prizadete.

12. V pritožbenem postopku ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode oziroma posledic prometne nesreče (razen glede vprašanja skaženosti) niso izpodbijane.

13. Sodišče je skupno (neupoštevaje njegov prispevek) tožniku prisodilo 18.000,00 EUR, kar predstavlja približno 18 povprečnih plač. Tožena stranka opozarja, da so takšne odškodnine prisojene za hujši obseg škode. Takšno opozorilo je utemeljeno.

Odškodnina v primerljivi višini (21 povprečnih plač) je bila npr. prisojena 16 letnemu oškodovancu v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2002, ki je utrpel precej hujše poškodbe kot tožnik - pretres možganov, zlom lobanje v predelu leve senčnice, majhno krvavitev med kostjo in trdo možgansko opno v levem senčničnem predelu, podkostnični zlom spodnjega dela leve koželjnice in upad slepe pege. Tudi posledice hujših poškodb v obravnavani zadevi so hujše – oškodovanec nima finega globinskega vida.

Odškodnina 20 povprečnih plač je bila prisojena 35 let staremu oškodovancu, ki je utrpel zlom leve senčne kosti, možgansko krvavitev v levi parietalni regiji, oteklino leve možganske polovice, desnostransko slabost okončin, slabost govora in posledične psihoorganske spremembe ter popoškodbene epileptične napade, zaradi česar trajno jemlje antiepileptično terapijo in ne sme voziti motornih vozil, zmanjšane so njegove intelektualne sposobnosti, omejen je pri gibanju in motoriki (II Ips 490/2007).

Primerljive poškodbe kot tožnikove in s primerljivimi posledicami (7 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se kaže v motnjah spanja, svežega spomina, koncentracije, psihične preobčutljivosti in razdražljivosti), ki so posledica kraniocerebralne poškodbe, je utrpela precej mlajša oškodovanka – 17 letno dekle (II Ips 238/2000), za kar ji je bila prisojena odškodnina 20 povprečnih plač.

17 povprečnih plač je prejel oškodovanec, ki je utrpel pretres možganov z nezavestjo, razpočne rane na čelu v desnem temenskem predelu in na desnem licu, izgubo dveh sprednjih zob desno spodaj, udarnino desne polovice prsnega koša, obsežno raztrganino desne podlahti in udarnino obeh kolen, ki bo stalno trpel telesne bolečine, ima za 15 % zmanjšano življenjsko aktivnost zaradi oslabelosti edinega zgornjega uda (ima le eno roko), zaradi posttravmatskega psihoorganskega sindroma pa ima podobne posledice kot tožnik (II Ips 803/2009).

15 povprečnih plač je prejela 31 let stara oškodovanka, ki je utrpela pretres možganov lahke stopnje, zvin vratne hrbtenice, rano na čelu in palcu desnice ter številne udarnine po glavi, telesu in okončinah s posledicami – vrtoglavico, bruhanjem, postkomocionalnim sindromom, popoškodbenim glavobolom, draženjem vratnih živčnih korenin in bolečinami v predelu vratu. Tudi zdravljenje pri tej oškodovanki je bilo podobno kot pri tožniku, posledice pa so 15 % zmanjšanje življenjske aktivnosti (II Ips 470/2011).

Enaka odškodnina (15 povprečnih plač) je bila prisojena oškodovanki, ki je utrpela pretres možganov, udarec v glavo in rano nad levim očesom, očalni hematom obojestransko, krvni izliv v sluznico levega očesa, udarec v nos, poleg tega pa še zlom roke v levem zapestju. Trajna posledica škodnega dogodka so vrtoglavice, pogost glavobol, z levico pa oškodovanka ne more delati težjih fizičnih del (II Ips 424/2000).

14 povprečnih plač je bilo prisojenih oškodovanki, ki je utrpela udarnino desnega kolka, desne polovice prsnega koša, udarnino glave, pretres možganov in posledično postkomocijski sindrom ter zvin vratne hrbtenice, katere zdravljenje je bilo primerljivo tožnikovemu, strah primerljiv, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa prav tako (II Ips 946/2006).

13 povprečnih plač je prejel oškodovanec, ki je utrpel prelom čelne kosti levo, prelomno poko v spodnjem delu nosne kosti in pretres možganov, prestajal je nekoliko bolj neprijetno zdravljenje, precej daljše bolečinsko obdobje kot tožnik, utrpel je tudi primarni strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je nekoliko hujše kot pri tožniku v obravnavani zadevi (II Ips 821/2006).

Enaka odškodnina (13 povprečnih plač) je bila prisojena fantu, poškodovanemu v prometni nesreči, ki je utrpel lažji možganski pretres, zlom akromialnega dela leve lopatice, zvin vratne hrbtenice, postkomocionalni sindrom, reaktivno anksiozno nevrozo ter udarnine in odrgnine po vsem telesu. Bolečinsko obdobje je bilo v času zdravljenja primerljivo s tožnikovim, vendar pa bolečine pri oškodovancu v zadevi II Ips 657/2003 še vztrajajo, zdravljenje je bilo enostavnejše – le ambulantno, utrpel pa je tudi primarni strah; zmanjšanje življenjskih aktivnosti je primerljivo.

14. Upoštevaje vse opisano – to je subjektivne težave tožnika in njegovo stanje, ki pa jih vsak posameznik zmeraj doživlja poudarjeno neugodno in zaradi česar jih je treba objektivizirati s primerjavo prisojene odškodnine z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere, se pokaže, da je prisojena odškodnina res previsoka. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, kakršno je tožniku pred vložitvijo tožbe plačala tožena stranka, to je 12.740,00 EUR (upoštevaje valorizacijo), torej 13 povprečnih plač v državi, je pravična odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik. Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo glede nepremoženjske škode spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tistem delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (torej glede plačila 3.197,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2005).

15. Pri tem višje sodišče tožniku še pojasnjuje, da je glede na pravkar opisano pred pravdo plačana odškodnina pravična tudi, če je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec k škodnemu dogodku soprispeval, napačno. Zato se izkaže, da glede tega dela tožbenega zahtevka pritožbene navedbe o napačnem (oz. z bistveno kršitvijo obremenjenem) zaključku glede prispevka k nastanku škodnega dogodka, na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne morejo vplivati.

16. Tožnik se pritožuje še zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za skaženost. V tem delu je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedencev ugotovilo, da tožnik ne šepa. Pritožbeno neargumentirano vztrajanje pri nasprotnem ne izpodbije takšnega zaključka sodišča prve stopnje. Značka (malo svetlejša koža) na gležnju, torej večji del leta skritem delu telesa, pa pri odraslem moškem nikakor ne predstavlja spremembe zunanjosti, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine za skaženost (objektivni kriterij), tudi zato ne, ker tožnik niti ne trdi, da bi imel zaradi tega kakšne težave oz. duševne bolečine (subjektivni kriterij). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova je torej pravilna, tožnikova pritožba pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Zato, in iz razlogov, pojasnjenih zgoraj, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo zavrnilo in v zavrnilnem delu glede nepremoženjske škode sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O odškodnini za premoženjsko škodo:

18. Tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje o tem, da mora tožniku plačati 65,18 EUR zaradi izgube plače ne izpodbija, v tem delu je torej sodba pravnomočna.

19. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje, da tožencu pripada odškodnina za izgubljeni zaslužek šoferja kamiona. V tem delu tožnik uveljavlja škodo zaradi “uničene kariere“. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi se moralo ob takšnem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, ali gre pri vtoževani premoženjski škodi za tisto korist, ki bi jo oškodovanec dosegel ob normalnem teku stvari, a mu je njeno dejansko uresničitev preprečil škodni dogodek. Če lahko tožnik še naprej opravlja enako delo kot prej, čeprav z večjimi napori, praviloma ni prikrajšanja. Pripada mu sicer odškodnina, če mu je zaradi posledic škodnega dogodka onemogočena kariera in s tem višja plača, vendar pa je dokazno breme v zvezi s temi vprašanji na tožniku. Sodišče prve stopnje bi se torej moralo ukvarjati z vprašanjem, kakšna je bila tožnikova pridobitna sposobnost pred škodnim dogodkom in opraviti oceno o normalnem teku stvari (ne gre le za oceno oškodovančevih aspiracij, hotenj ali želja, ampak tudi za oceno realnih (z)možnosti). Tožbenemu zahtevku bi sodišče lahko ugodilo le, če bi ugotovilo, da bi po normalnem teku stvari prišlo do napredovanja oziroma celo do nove, bolj donosne, tožnikove zaposlitve. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba ugotovitev o tem nima.

20. Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke zoper odločitev o zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka; posledično pa tudi pritožbi tožeče stranke zoper zavrnjeni del tega zahtevka ter zahtevka na plačilo rente ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, da bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, kakršna je bila zgoraj opisana, odločilo o tožbenem zahtevku (355. člen ZPP).

21. Na pravilnost odločitve o zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo vpliva tudi pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku. Zato in iz razlogov, navedenih v 9. točki obrazložitve te sodbe, je moralo višje sodišče razveljaviti odločitev o premoženjski škodi tudi glede prisojenih 800,00 EUR za uničene predmete (in zavrnjenega zahtevka za uničene predmete). Ne glede na to pa višje sodišče pojasnjuje, da je takšna odločitev glede na določbo drugega odstavka sicer 216. člena ZPP povsem ustrezna.

22. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 1.146,30 EUR stroškov prekvalifikacije v voznika E kategorije, saj ta znesek ne predstavlja škode, ki bi tožniku nastala zaradi škodnega dogodka. Stroški, ki jih je oškodovanec imel pred škodnim dogodkom, že po naravi stvari niso škoda, ki bi oškodovancu nastala zaradi škodnega dogodka. Tožnikova pritožba v tem delu torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

23. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica delne razveljavitve sodbe.

(1) Tako npr. oškodovanec tudi ne more uveljavljati stroškov za nakup stvari, ki jih je uporabljal pred škodnim dogodkom, pa jih zaradi škodnega dogodka ne more več uporabljati.