Jedro

Pri presoji materialnopravne pravilnosti stališča, da tudi sodelovanje na vsakodnevnih sestankih z nadrejenimi (pri čemer je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje obstoj teh sestankov ugotovilo samo, mimo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) pomeni opravljanje dela, ki je tožnici onemogočalo tedenski počitek, je treba opozoriti, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče ni ugotavljalo niti kakšni so ti sestanki bili, niti kako pogosti in ali je bila udeležba na njih za tožnico obvezna. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa so ta vprašanja bistvena za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.998,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2013 dalje do plačila in odločiti o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v znesku 2.190,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 (prva alineja prvega odstavka I. točke izreka). Na podlagi obravnave pa je toženi stranki naložilo, da tožnici iz istega naslova plača znesek 1.998,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2013 (druga alineja prvega odstavka I. točke izreka) in zakonske zamudne obresti od zneska 2.190,21 EUR za čas od 24. 3. 2013 do 19. 4. 2016 (tretja alineja prvega odstavka I. točke izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (drugi odstavek I. točke izreka). Ugodilni del sodbe, ki je bila izdana na podlagi obravnave, temelji na ugotovitvi, da tožena stranka tožnici na misiji nikoli ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, saj se je tožnica tudi na dneve, ko naj bi bila prosta, morala udeležiti najmanj jutranjega postroja za dvig zastave in jutranje vadbe, poleg tega pa še dodatno odrejene vadbe, pogosto pa je morala opraviti tudi druge odrejene naloge. Tožnica je morala ves čas spoštovati pravila baze, kar pomeni, da baze ni smela zapustiti, da je ves čas morala nositi vojaško uniformo in biti dosegljiva. Presodilo je, da če mora biti delavec dosegljiv ter je omejen pri svojem početju in podvržen službenim pravilom (nošenje uniforme, prepoved zapuščanja baze in stalna dosegljivost), ni mogoče govoriti, da je imel tedenski počitek. Tožnica tako ni imela prostega dneva v smislu da bi sama določila, kako bo porabila prosti čas, kam bo šla, kaj bo delala in kdaj se bo vrnila v nastanitev.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa (iz obrazložitve je razvidno, da sodišče za sklep šteje odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je bila tožnica na označene dneve dejansko prosta. Tudi na tiste dneve, ko naj bi bila prosta, je imela določene omejitve in dolžnosti, ki so jih poleg tožnice potrdili njeni sodelavci. Zaključilo je, da sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo zgolj na stanje pripravljenosti, temveč je ugotovilo, da je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog (vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave), zato tožnici tedenski počitek ni bil omogočen.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 261/2019 z dne 28. 1. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: a) ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; b) ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s stališčem, ker se ni opredelilo do konkretnih pritožbenih ugovorov tožene stranke in c) ali je bilo materialno pravo glede kršitve tožničine pravice do tedenskega počitka pravilno uporabljeno.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljilo s tem, da je tožnica na dneve, ko naj bi bila prosta, poleg jutranjega postroja za dvig zastave in jutranje vadbe pogosto morala opravljati „tudi druge odrejene naloge“. Sodišče druge stopnje pa je navedlo le, da je tožnica na tiste dneve, ko naj bi bila prosta „imela določene omejitve oziroma dolžnosti“, v nadaljevanju pa je navedlo vsakodnevne sestanke z nadrejenimi (kar v prvostopenjski sodbi ni bilo omenjeno) in jutranji postroj pri dvigu zastave. Pri tem sodišči nista obrazložili, na kakšen način jutranji postroj za dvig zastave, (jutranja) športna vadba, spoštovanje pravil baze oziroma njeno nezapuščanje, nošenje vojaške uniforme, nedefinirana dosegljivost in druge prav tako povsem nedefinirane naloge (18. točka prvostopenjske sodbe) oziroma le jutranji postroj (in povsem brez podlage v spisu in brez kakršnekoli obrazložitve sestanki z nadrejenimi) ter nedefinirane „določene omejitve oziroma dolžnosti“ (13. in 15. točka drugostopenjske sodbe) predstavljajo delo za delodajalca oziroma na kakšen način navedeno krni tedenski počitek pripadnika Slovenske vojske. Glede na odsotnost konkretizirane obrazložitve v tem delu tožena stranka ne more vedeti, katera opravila sta sodišči druge in prve stopnje šteli kot tista, ki pomenijo opravljanje dela za delodajalca in ali v to morebiti nista vključili tistih opravil in stanj, ki jih je Vrhovno sodišče v odločbah, na katere se sklicuje revizija (VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019), izključilo iz pojma opravljanja dela za delodajalca. S tem sta toženi stranki odvzeli možnost, da se seznani z razlogi, ki so sodišči vodili pri odločanju. To pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami), odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih pa pomeni tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker je sodišče druge stopnje na obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah odgovorilo zgolj, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, ne da bi to stališče pojasnilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenega ugovora o izostanku ustrezne dokazne ocene izpovedi prič. Navedlo je le, da naj bi priče potrdile, da je tožnica imela določene omejitve in dolžnosti, kar pa ne ustreza standardu obrazloženosti. Opozarja na izpovedbo tožnice in prič, ki so odsotnost tedenskega počitka povezovale s tem, da so morali na prosti dan biti v uniformi, da niso mogli na obroke v civilni obleki, da v njej niso smeli iz baze ali pa so odsotnost počitka povezovali z postrojem in telovadbo. Tožena stranka je glede neustreznega povzemanja izpovedi prič podala konkretizirane ugovore, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo. V nadaljevanju tožena stranka podrobno utemeljuje, zakaj obveznost nošenja uniforme, prisotnost na jutranjem postroju ob dvigu zastave, jutranja športna vadba, večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih, prisotnost v bazi ter prepoved samostojnih izhodov iz baze ne predstavljajo opravljanja dela za delodajalca.

5. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožena stranka z revizijo izpodbija celotno drugostopenjsko sodbo, torej tudi odločitev o zavrnitvi pritožbe v delu, ki se nanaša na sodbo na podlagi prepoznave. Vendar pa dopuščena vprašanja izključujejo možnost obravnave tega dela izpodbijane sodbe. Res je sicer, da je sodba na podlagi pripoznave dopustno izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa so zaradi specifičnosti takšne sodbe nekatere bistvene kršitve že apriori izključene, druge pa so možne samo v zvezi s tovrstnimi sodbami (npr. bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave brez nadaljnjega obravnavanja, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Pri sodbi na podlagi pripoznave sodišče ne ugotavlja dejstev in ne uporablja materialnega prava, zato je izključena možnost izpodbijanja zaradi tega, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ali ker se sodišče ni opredelilo do relevantnih dejanskih in pravnih naziranj stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do konkretnih pritožbenih ugovorov, ki se prav tako tičejo dejanskih ugotovitev in materialnopravne presoje. Zaradi narave sodbe na podlagi pripoznave je izključena tudi možnost presoje, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede kršitve tožničine pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka v reviziji (enako velja tudi glede pritožbe) ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo sodbo na podlagi pripoznave sploh mogoče izpodbijati. Dopuščena vprašanja tudi ne omogočajo presoje pravilnosti odločitve o višjem obrestnem zahtevku glede pripoznavnega zneska, sicer pa tožena stranka v reviziji tudi ne navaja, zakaj naj bi bila ta odločitev zmotna.

K vprašanjema, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s stališčem, ker se ni opredelilo do konkretnih pritožbenih ugovorov tožene stranke.

9. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, vsebovan v 18. točki obrazložitve, je, da tožena stranka tožnici, kot pripadnici Slovenske vojske, na misiji KFOR 22 v času od 31. 8. 2010 do 27. 3. 2011 ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, temveč je vsak dan v tednu izvajala vsaj nekatere od nalog, ki so ji bile odrejene s strani nadrejenih. To povezuje s tem, da se je tožnica tudi na te dneve morala udeležiti najmanj jutranjega postroja za dvig zastave in jutranje vadbe, poleg tega pa še dodatno odrejene vadbe, pogosto pa je morala opravljati tudi druge odrejene naloge. Tožnica je ves čas morala spoštovati pravila baze, kar pomeni, da je ni smela zapustiti, ves čas je morala nositi vojaško uniformo in biti dosegljiva. Presodilo je, da če mora biti delavec dosegljiv ter je omejen pri svojem početju in podvržen službenim pravilom, ni mogoče govoriti, da je imel tedenski počitek. Tožnica tako ni imela prostega dneva v tem smislu, da bi sama določila, kako bo porabila prosti čas, kam bo šla, kaj bo delala in kdaj se bo vrnila v nastanitev.

10. Revizija utemeljeno opozarja na nasprotje med dejansko vsebino prvostopenjske sodbe in ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče presoje o posegu v pravico do tedenskega počitka ni oprlo na stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno ter pozdravljanje. Sodišče prve stopnje je v 18. točki namreč izrecno zavzelo stališče, da ni mogoče govoriti, da je delavec imel tedenski počitek, če mora biti dosegljiv ter je omejen pri svojem početju in podvržen službenim pravilom (nošenje uniforme, prepoved zapuščanja baze, stalna dosegljivost).

11. Sodišče druge stopnje je obsežne in konkretne pritožbene navedbe zavrnilo z dokaj pavšalno navedbo, da je „sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica na misiji delo opravljala vsak dan“ in da je „tudi na tiste dneve, ko naj bi bila prosta, imela določene omejitve oziroma dolžnosti, kar so poleg tožnice potrdili sodelavci D. K., G. A. in D. V.“. Navedlo je, da sodišče „ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti, temveč je na podlagi natančno izvedenega dokaznega postopka sprejelo prepričljivo dokazno oceno ter pravilno ugotovilo dneve, da je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog (vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave), ko tožnici prosti dnevi (tedenski počitek) niso bili omogočeni, kar je sodišče tudi prepričljivo in obširno obrazložilo“. Navedlo je, da sodišče presoje o posegu v pravico do tedenskega počitka ni oprlo na stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno ter pozdravljanjem, zaradi česar naj bi bile pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

12. Revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje le na splošno ugotovilo, da je tožnica na misiji delo opravljala vsak dan, kar, zlasti upoštevajoč pritožbene navedbe tožene stranke, ne predstavlja ustrezne obrazložitve. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje to splošno ugotovitev povezalo le z vsakodnevnimi sestanki z nadrejenimi in jutranjimi postroji pri dvigu zastave. Revizija utemeljeno opozarja, da ugotovitev sodišča druge stopnje o vsakodnevnih sestankih nima podlage v prvostopenjski sodbi, saj ta takšne ugotovitve ne vsebuje. Zato tožena stranka takšnega razlogovanja s pritožbo niti ni mogla izpodbijati. Tožena stranka je v pritožbi navedla, zakaj jutranjega postroja za dvig zastave, pa tudi stalne prisotnosti (dosegljivosti) na območju delovanja, nošenja uniforme, bivanja v bazi, prepovedi samostojnega izhoda iz baze, spoštovanja pravil baze, upoštevanje hišnega reda oziroma pravilo obnašanja ter higiene, ni mogoče šteti za delovne naloge oziroma delovne obveznosti, ki onemogočajo izrabo tedenskega počitka, sodišče druge stopnje pa na te ugovore ni obrazloženo odgovorilo.

13. Dejansko je tožena stranka ugovore glede specifike dela in bivanja na misijah v tujini podala že pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa se do njih ni opredelilo. Zato je tožena stranka v zvezi s tem že sodišču prve stopnje utemeljeno očitala kršitev pravice do izjave.

14. Revizija tudi utemeljeno opozarja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenega ugovora o izostanku ustrezne dokazne ocene izpovedi prič, saj je navedlo le, da naj bi te potrdile, da je tožnica imela določene omejitve in dolžnosti, kar dejansko ne ustreza standardu obrazloženosti.

15. Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da sta tako tožnica kot priča D. K. potrdila obstoj dnevov, ko so se pripadniki udeležili le jutranjega postroja in jutranje telovadbe, pri čemer sta oba odsotnost prostega dneva oziroma dneva tedenskega počitka povezovala samo s tem, da so pripadniki Slovenske vojske morali biti na prosti dan tudi v uniformi, da niso mogli na obroke v civilni obleki in da v civilni obleki niso smeli iz baze, kar pa ne pomeni opravljanja dela, ki bi izključevalo tedenski počitek. Tožena stranka je opozorila tudi na izpovedbe prič A. A. in M. J., ki sta prav tako potrdila dneve tedenskega počitka, ko je bilo treba le na postroj, kar predstavlja normalno življenjsko rutino na misiji.

16. Konkretne pritožbene navedbe tožene stranke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa zgolj pavšalno navedbo o prepričljivi dokazni oceni in tem, da je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog ob predpostavki, da že vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave pomenijo, da tožnici tedenski počitek ni bil zagotovljen. Pri tem niti ni jasno, kakšni so bili ti vsakodnevni sestanki, katerih obstoj je bil (brez podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje) le navržen v sodbi sodišča druge stopnje. Pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je tožnica do odškodnine zaradi nezagotavljanja tedenskega počitka upravičena tudi zato, ker je v tistih dnevih, ko je bila prosta, imela „določene dolžnosti“, dejansko sploh ni mogoče preveriti, saj sodišče ne pojasni, kakšne so te „določene dolžnosti“. Kot dnevne in načrtovane naloge je opredelilo le vsakodnevne sestanke z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave. Za presojo, da je bila tožnici kršena pravica do tedenskega počitka, tudi ne zadošča zgolj splošna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica morala biti ves čas dosegljiva, brez pojasnila, za kakšno dosegljivost naj bi šlo in zakaj naj bi ta dosegljivost predstavljala opravljanje dela za delodajalca. Tožena stranka sodiščema druge in prve stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je tudi odgovor na prvo in drugo dopuščeno vprašanje.

K vprašanju, ali je bilo materialno pravo glede kršitve tožničine pravice do tedenskega počitka pravilno uporabljeno

17. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da tožnici ni bil omogočen tedenski počitek, temelji predvsem na stališču, da je v delovni čas tožnice, kar je nasprotje počitka, treba šteti tudi vsakodnevne jutranje postroje ob dvigu zastave in sestanke z nadrejenim poveljnikov voda. Takšna presoja je glede jutranjega postroja zmotna, glede sestankov pa brez podlage v sodbi sodišča prve stopnje.

18. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 zavzelo stališče, da je pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Pri tem je revizijsko sodišče poudarilo, da spoštovanje Pravil službe v Slovenski vojski (Pravila, Ur. l. RS, št. 84/2009) samo po sebi ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka, prav tako pa ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo tudi izvajanje delovnih nalog. Zato je treba ločiti pravila reda in obnašanja, ki se nenazadnje zahtevajo tudi v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza, in delovne obveznosti. Poudarilo je, da podvrženosti pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe (oboje je tožnica uveljavljala kot omejitev, ki ji je onemogočala izrabo tedenskega počitka) ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka.

19. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019 še nadalje razvilo stališča v zvezi z ločevanjem med pravili reda in obnašanja na mednarodni misiji in izvajanjem delovnih nalog. Pojasnilo je, da je med pravili nastanitve in reda določeno tudi, da v osrednjem prostoru vojašnice ali vojaškega tabora visi državna zastava, da sodelovanje na tem dogodku spada med pravila reda oziroma nastanitve vojakov oziroma posebnega režima obnašanja in ravnanja pripadnikov vojske ter da sodelovanje na takšnem dogodku ni opravilo, ki izključuje možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom ta počitek ni bil zagotovljen. Poudarilo je, da postroj ob dvigu zastave tudi ni opravilo ali dejavnost, ki bi zahtevala nek poseben psihofizični napor in že zaradi tega preprečevala možnost tedenskega počitka ali ga celo izključevala. Razen tega tudi ne predstavlja opravila, ki bi zahtevalo daljši čas in bi s tem vplivalo na možnost tedenskega počitka.

20. Pri presoji materialnopravne pravilnosti stališča, da tudi sodelovanje na vsakodnevnih sestankih z nadrejenimi (pri čemer je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje obstoj teh sestankov ugotovilo samo, mimo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) pomeni opravljanje dela, ki je tožnici onemogočalo tedenski počitek, je treba opozoriti, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče ni ugotavljalo niti kakšni so ti sestanki bili, niti kako pogosti in ali je bila udeležba na njih za tožnico obvezna. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa so ta vprašanja bistvena za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka. Tako je Vrhovno sodišče v že citiranem sklepu VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 zavzelo stališče, da za presojo (navedenega vprašanja) ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina. Šele po odgovoru na navedena vprašanja bo možna presoja, ali je bila zaradi udeležbe na sestankih z nadrejenimi tožnici kršena pravica do tedenskega počitka.

21. Pri odločitvi je treba upoštevati tudi, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v višini 2.190,21 EUR, kar je 52,28 % celotne odškodnine, ki jo je dosodilo. Navedeno pomeni, da je tožnica za več kot polovico vseh dni, v katerih bi ji tožena stranka morala zagotoviti tedenski počitek, že prejela denarno odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave. Hkrati to pomeni, da tožnica, tudi če bi dokazala, da ji v polovici tednov, ko je bila na misiji, ni bil zagotovljen tedenski počitek, še vedno ne bi bila upravičena do nadaljnje odškodnine iz tega naslova, saj ji je bila za takšen obseg prikrajšanja odškodnina že dosojena na podlagi pripoznave.

22. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožnici pravica do tedenskega počitka kršena tudi zaradi udeležbe na jutranji vadbi ter na dodatni vadbi, ki jo je tožnica izvajala zaradi njene slabše fizične pripravljenosti. Pri tem ni jasno, ali je bila takšna obveznost tožnici odrejena tudi za dneve, ko je sicer imela tedenski počitek in ali je bila zanjo tudi ob takih dnevih obvezna udeležba na jutranji in dopolnilni vadbi. Tožena stranka v zvezi s tem tudi pravilno opozarja, da tako ZObr kot ZSSloV kot pogoj za opravljanje vojaške službe predpisujeta ustrezno psihofizično sposobnost, kar spada v okvir posebnega položaja pripadnikov Slovenske vojske, zaradi česar udeležba na jutranji vadbi, še zlasti, če ni bila zahtevana, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.

23. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostali nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo, da bi tožnici v obsegu, ki bi presegal polovico celotnega števila pripadajočih dnevov tedenskega počitka, ta pravica bila kršena, ker je tožnica morala opraviti kakšno delo, ki bi pomenilo, da je bil prekinjen 24 urni tedenski počitek.

Odločitev o reviziji

24. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v odločitvi, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati znesek 1.998,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2013 do plačila in posledično odločitvi o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

25. V novem postopku bo sodišče moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in se opredeliti do vseh dejstev, ki so odločilna za presojo, ali je bil tožnici v spornem obdobju res v celoti onemogočen tedenski počitek.

26. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

27. Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.