Jedro

Ni pravno pomembno, kaj je bil vzrok tožnikovega nenadnega premika proti sredini ceste, ali morda njegova vinjenost, kot se je ugotavljalo v prvem sojenju, ne pa tudi v drugem, ali pa v reviziji zatrjevani namen prečkati cesto in premajhna pazljivost. Pomembno je le, da je do takega nenadnega premika res prišlo. Takega neracionalnega ravnanja pešca, ki pred tem hodi pravilno in z ničemer ne kaže morebitne spremembe smeri hoje, na tako možnost pa ne nakazujejo niti druge okoliščine (na primer bližina prehoda za pešce, hiše na drugi strani ceste, avtobusno postajališče itd.), voznik ni mogel in tudi ni bil dolžan pričakovati, saj se tudi od odraslih pešcev kot udeležencev v prometu pričakuje racionalno obnašanje.

Ali kot je pojasnilo sodišče druge stopnje: neracionalno ravnanje drugih oseb (odraslega pešca) načeloma ni predvidljivo. Če tožnik ne bi nenadoma in tik pred avtomobilom spremenil smeri, bi imel voznik dovolj prostora, da pelje mimo. Ker jo je, je izključni razlog za nesrečo tako njegovo ravnanje, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se posledicam takega ravnanja izogniti ali jih odstraniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožnik kot pešec utrpel v prometni nesreči 25.1.1992 na cesti Celje - Ljubljana v bližini kraja Šentrupert. Na podlagi ugotovljenih dejstev je presodilo, da se je tožena stranka uspela razbremeniti odgovornosti, ker je izključni vzrok za nesrečo tožnikovo nepričakovano in nepredvidljivo ravnanje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči sta napačno uporabili določbe 173. do 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in nista uporabili 41. in 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, na katera se je tožnik skliceval, ko je vozniku očital prehitro vožnjo in vožnjo preblizu roba vozišča. Neutemeljen je očitek tožniku, da ni dokazal vzroka svojega iracionalnega ravnanja in da ni dokazal nepravilnosti pri vožnji drugotoženca, tak očitek pa predstavlja tudi procesno kršitev. Glede na ugotovljene poškodbe je nesmiselno od tožnika zahtevati, da pojasni vzrok svojega premika v notranjost voznega pasu. Tožnik trdi, da je bil trezen in da je bil v trenutku trčenja oddaljen od roba ceste 0,7m. Ker ni nihče videl, kako je hodil, so v nasprotju z izpovedbami prič in voznika razlogi, da je tožnik pred trčenjem hodil pravilno in ni nakazoval spremembe smeri. Ker izvedenec ni mogel določiti mesta trčenja in ker ni ugotovljeno, v koliko večji oddaljenosti bi moral voznik voziti mimo pešca, je prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z razlogi o nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja revizija očita kršitev procesnega in materialnega prava, ker so se takrat ljudje vozili v službo, voznik bi na tem delu lahko pričakoval pešce in tudi prečkanje ceste, bila je gosta megla z vidljivostjo le 25m, kar vse kaže na to, da sodišče ni obrazložilo odločilnih dejstev. Voznik ni opazil pešca zaradi prevelike hitrosti 60 do 70km/h. Edini dokaz mesta trčenja je krvni madež 0,6m od desnega roba vozišča, to pa pomeni, da se je tožnik gibal znotraj pasu enega metra. Premik od 0,3m do 0,7m ne pomeni iracionalnega ravnanja.

Revizija je bila vročena obema tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je do nesreče prišlo tako, kot je zatrjeval drugotoženec, to je voznik osebnega avtomobila. Vozil je s hitrostjo 70km/h v smeri proti Celju, tožnik pa je hodil v nasprotno smer ob levem robu ceste, torej po istem voznem pasu kot drugotoženec. Ta je tožnika zagledal na 50m, njegov sopotnik pa svoji oceni na 50 do 100m. Tožnikova hoja je bila takrat pravilna. Ko pa se je voznik približal, je tožnik nenadoma pravokotno krenil preko ceste. Voznik se trčenju ni mogel izogniti. Tožnikove telesne poškodbe in poškodbe na avtomobilu potrjujejo drugotoženčevo verzijo dogodka. Tožnik je bil poškodovan po glavi in ne po spodnjih okončinah, kot bi bil, če bi ga avto zadel s sprednjim delom. Osebni avtomobil je imel poškodbe na zadnjem delu sprednjega desnega blatnika, sprednjih desnih vratih, zgornjem desnem robu vetrobranskega stekla in desnem delu sprednjega roba strehe. Ob takih podatkih je izvedenec potrdil, da je pešec krenil pravokotno proti avtomobilu in da se je gibal z znatno hitrostjo. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine je izvedenec še poudaril, da bi do nesreče prišlo tudi, če bi drugotoženec vozil s hitrostjo 50km/h, kar bi bilo primerno, če je bila res že v času nesreče vidljivost zaradi megle le 25m, kot naj bi bila v času ogleda. Zato sta obe sodišči ugotovili, da vzrok nesreče ni v zatrjevano prehitri vožnji voznika, temveč v neprevidljivem nenadnem premiku pešca pravokotno proti sredini ceste.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija z uveljavljanjem procesnih kršitev nedovoljeno poskuša izpodbiti odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč. Nedovoljeno zato, ker po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja. Poleg tega revident z nekaterimi trditvami prihaja v nasprotje s svojimi prejšnjimi trditvami. Tako je v postopku na prvi stopnji pojasnil, da se zaradi zadobljenih poškodb glave dogajanja tik pred trčenjem ne spominja, v reviziji pa zatrjuje, da je takrat nameraval prečkati cesto. Ker mesto trčenja ni ugotovljeno, tudi ni mogoče očitati sodiščema, da nista ugotovili, v kakšni oddaljenosti od pešca ali od roba vozišča je ali bi moral voziti voznik osebnega avtomobila. Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da naj bi krvni madež 0,6m od roba vozišča dokazoval mesto trčenja. Gre za mesto, kjer so policisti našli mlako krvi in ga tudi v skici označili kot mesto, kjer je pešec obležal po trčenju.

Tožnikov izračun, da naj bi se premaknil le 0,7m v cesto oziroma da naj bi do trčenja prišlo znotraj enometrskega pasu, izhaja iz podatka, kje je bila mlaka krvi, čeprav ga je ob trčenju odbilo naprej in v desno. Poleg tega ta izračun upošteva le nekatere podatke iz izvedeniškega mnenja, ne pa podatkov, da rob ceste predstavlja rumena črta, na zunanjo stran od nje je asfalt še okoli 15cm, poleg asfalta pa nato še utrjena bankina 40 do 50cm. Revizijsko sodišče je iz razlogov sodbe prve stopnje povzelo izpovedi voznika in sopotnika, na kakšno razdaljo sta videla pešca. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da ni nihče videl, kako je tožnik hodil pred trčenjem.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje, da je znašala vidljivost samo 25m, saj je že izvedenec opozoril, da se situacija v času od prometne nesreče do ogleda lahko spremeni, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe. Zato je verjelo vozniku in sopotniku, na kakšno razdaljo sta videla tožnika. To je ugotovitev dejanske narave. Niti sodba prve stopnje niti sodba druge stopnje ne vsebujeta razlogov, da naj bi bil tožnik tisti, ki ni dokazal nepravilnosti pri vožnji osebnega avtomobila. Zato je tudi ta revizijski očitek neutemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča ni pravno pomembno, kaj je bil vzrok tožnikovega nenadnega premika proti sredini ceste, ali morda njegova vinjenost, kot se je ugotavljalo v prvem sojenju, ne pa tudi v drugem, ali pa v reviziji zatrjevani namen prečkati cesto in premajhna pazljivost. Pomembno je le, da je do takega nenadnega premika res prišlo. Zato revizijsko sodišče pritrjuje tudi nadaljnjim razlogom obeh sodišč, da takega neracionalnega ravnanja pešca, ki pred tem hodi pravilno in z ničemer ne kaže morebitne spremembe smeri hoje, na tako možnost pa ne nakazujejo niti druge okoliščine (na primer bližina prehoda za pešce, hiše na drugi strani ceste, avtobusno postajališče itd.), voznik ni mogel in tudi ni bil dolžan pričakovati, saj se tudi od odraslih pešcev kot udeležencev v prometu pričakuje racionalno obnašanje. Ali kot je pojasnilo sodišče druge stopnje: neracionalno ravnanje drugih oseb (odraslega pešca) načeloma ni predvidljivo. Če tožnik ne bi nenadoma in tik pred avtomobilom spremenil smeri, bi imel voznik dovolj prostora, da pelje mimo. Ker jo je, je izključni razlog za nesrečo tako njegovo ravnanje, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se posledicam takega ravnanja izogniti ali jih odstraniti. To pa pomeni, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno presodili, da je toženi stranki uspelo dokazati ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 177. člena ZOR in se s tem v celoti razbremeniti odgovornosti, ki je sicer v razmerju med voznikom motornega vozila in pešcem objektivne narave.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.