Jedro

Ker je tožnik uveljavljal odškodnino za nesrečo pri delu, je sodišče ustrezno ugotavljalo dejstva o tem, kako je prišlo do poškodbe tožnika. Pri tem je pravilno upoštevalo dokazno breme tožnika, ki bi za uspeh v postopku moral dokazati protipravno ravnanje, škodo, in vzročno zvezo. Ker ni uspel dokazati škodnega dogodka 26. 6. 2017 oziroma vzročne zveze med škodnim dogodkom dne 23. 6. 2017 in zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zaradi manjkajočih predpostavk odškodninske odgovornosti tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožnikov predlog za izločitev sodnega izvedenca A. A. V II. točki izreka, ki ni predmet pritožbe, je postopek v delu tožbenega zahtevka, ki je bil umaknjen, ustavilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 130.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2017 dalje do plačila (točka III izreka). Tožniku je v roku 15 dni naložilo povračilo stroškov postopka prvi toženki v znesku 510,40 EUR in drugi toženki v znesku 108,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper točko III izreka sodbe, odločitev o stroških (točka IV izreka) in zoper sklep (točka I izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in izpodbijan del sklepa spremeni tako, da zahtevku ugodi ter toženkama naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka oziroma ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati vzročne zveze med zatrjevanimi poškodbami in nesrečo pri delu, ki se je zgodila 23. 6. 2017. Prav tako je po njegovem mnenju sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da dne 26. 6. 2017 ni prišlo do škodnega dogodka, saj je dokazno oceno utemeljilo na prirejenih evidenčnih listih ter obrazcih o prijavi nezgode, pri tem napačno dokazno ocenilo verodostojnost izpovedi prič B. B., C. C. in D. D., hkrati pa selektivno in neustrezno dokazno ovrednotilo tudi izpoved tožnika. Dokazi potrjujejo tožnikov padec z motorja med razvažanjem pošte, zato ni pomembno, če se je to zgodilo 23. 6. 2017 ali 26. 6. 2017 ali obakrat, saj je bistveno le, da je poškodbe, zaradi katerih je postal invalid III. stopnje, utrpel med opravljanjem dela. Ker je tožnik dokazal padec z motorja, se je dokazno breme, da zatrjevanih poškodb ni utrpel na delu, prevalilo na toženki. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, svoje odločitve pa niti ni ustrezno obrazložilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo tudi zahtevo tožnika za izločitev izvedenca A. A., čigar mnenje nasprotuje mnenjem strokovnjakov istega področja in ostalim dokazom. Ne da bi se opredelilo do izvedenskega mnenja, ga je sodišče prve stopnje v celoti povzelo, pri tem pa je spregledalo izvedenčevo nestrokovnost, nenaklonjenost tožniku in nejasnost njegovih odgovorov. Tožnik je predložil izvedenski mnenji prof. dr. E. E. in F. F., ki dokazujeta, da je njegovo zdravstveno stanje posledica poškodb z dne 23. 6. 2017 in 26. 6. 2017, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo. Prav tako ni obravnavalo nasprotij v obrazcih o prijavi nezgode in izjavah prič glede prijave nesreče policiji, nudenja prve pomoči, bolniškega staleža tožnika in vrste poškodb. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitnih protislovij v izvedenih dokazih, niti dokazno ocenilo vsakega posameznega dokaza, prav tako pa so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik zatrjuje protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje obrazcem o prijavi nesreče in zapisniku o zaslišanju tožnika pri povzemanju pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Z bistvenimi kršitvami postopka je sodišče prve stopnje poseglo v človekove pravice tožnika po 14., 22., in 23. členu Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in izpodbijan del sklepa v celoti potrdi. Pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaslišanje prič, ki ne bi izpovedale o relevantnih dejstvih, za odločitev ni bilo potrebno. Na podlagi izvedenih dokazov je bila presoja prvostopenjskega sodišča pravilna, tožnik pa ni uspel zadostiti svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega škodnega dogodka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v določbi 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, da ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Tožnik je bil pri drugi toženki zaposlen na delovnem mestu pismonoše. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel pri padcu z motorjem pri raznašanju pošte dne 23. 6. 2017 in 26. 6. 2017, je vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu.

7. Pritožbeni očitki o neizvedenih dokazih in pomanjkljivi obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov so neutemeljeni, saj je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje dovolj izčrpno izpeljan, razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov pa so v obrazložitvi sodbe ustrezno pojasnjeni. Ker ugotavljanje višine škode ni odločilno za presojo zahtevka, ki je bil zavrnjen po temelju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedovale o obsegu tožnikovih poškodb in bolečin. Prav tako je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za postavitev novega izvedenca ali izvedenske komisije ter predloge za zaslišanje tožnikovega osebnega zdravnika in ostalih specialistov. Pri tem je pravilno štelo, da je bilo dejansko stanje v zvezi z zdravstvenim statusom tožnika že dovolj raziskano na podlagi izvedenskega mnenja A. A., zato izvedba dodatnih dokazov, četudi bi ti potrdili zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V preostalem delu so pritožbeni očitki zoper dokazni sklep nekonkretizirani, saj pavšalnih navedb, da sodišče prve stopnje ni izvedlo relevantnih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožnika utemeljeno zavrnilo in svojo določitev tudi primerno obrazložilo, ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje oskrbnice voznega parka G. G. in direktorja družbe H., ki naj bi izpovedala o popravilu motorja, je razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je dejstvo, ki ga je tožnik želel dokazovati z zaslišanjem teh dveh prič, štelo za nerelevantno, saj je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da se tožnik 23. 6. 2017 ni huje poškodoval, 26. 6. 2017 pa sploh ni razvažal pošte, zato okoliščine popravila motorja za odločitev niso pomembne. Po oceni pritožbenega sodišča je v takšnem primeru zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza dopustna, razlog za zavrnitev pa razpoznaven iz obrazložitve sodbe, zato ni podana kršitev ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenca A. A. Iz podanega pisnega mnenja izhaja, da tožnikovo sedanje zdravstveno stanje ni zgolj posledica padcev 23. 6. 2017, saj je njegov nevrološki status v mejah normale, medicinske preiskave pa niso pokazale jasnega vzroka za njegove izrazite subjektivne težave z bolečinami. O pravilnosti izvedenčevega mnenja se je sodišče prve stopnje prepričalo z dopolnitvijo in zaslišanjem izvedenca, nakar je mnenju utemeljeno v celoti sledilo. Izvedensko mnenje je tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo in ni podlage za ugotovitev, da je izvedensko mnenje pavšalno, nelogično in v nasprotju z mnenji drugih strokovnjakov ter ostalimi dokazi, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik s predložitvijo izvedenskih mnenj prof. dr. E. E. in F. F. uspel vzpostaviti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja A. A., vendar se do razlik v mnenjih sodišče prve stopnje ni opredelilo. V 23. točki obrazložitve sodbe je pravilno ugotovljeno, da izvedensko mnenje prof. dr. E. E. potrjuje mnenje izvedenca A. A., delnega besedila mnenja F. F. pa ni mogoče šteti za verodostojnega.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji iz 247. člena ZPP, po katerem je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik v predlogu za izločitev izvedenca ni konkretiziral nobenih okoliščin, ki bi vzbudile dvom, da je izvedenec A. A. v obravnavani zadevi ravnal pristransko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik primeroma navesti, kako se kaže izvedenčeva nenaklonjenost tožniku, kako je povezan s toženkama, ali zakaj je mnenje žaljivo. Tožnik takšnih navedb ni podal, zgolj trditev, da je izvedenec nestrokovno in pomanjkljivo opravil svoje delo, pa ne more biti razlog za njegovo izločitev.

12. Ker je tožnik uveljavljal odškodnino za nesrečo pri delu, je sodišče ustrezno ugotavljalo dejstva o tem, kako je prišlo do poškodbe tožnika. Pri tem je pravilno upoštevalo dokazno breme tožnika, ki bi za uspeh v postopku moral dokazati protipravno ravnanje, škodo, in vzročno zvezo. Ker ni uspel dokazati škodnega dogodka 26. 6. 2017 oziroma vzročne zveze med škodnim dogodkom dne 23. 6. 2017 in zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zaradi manjkajočih predpostavk odškodninske odgovornosti tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno in njeno obrazložitev. Skladno z načelom proste dokazne ocene (8. člen ZPP) odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je vsak dokaz posebej z logičnimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti ovrednotilo, nato pa oceno vsakega dokaza posebej primerjalo z ocenami drugih izvedenih dokazov. Pravilno je združilo v celoto tiste dokaze, ki potrjujejo ugotovitev, da se je tožnik lažje ponesrečil zgolj 23. 6. 2017, medtem ko 26. 6. 2017 sploh ni razvažal pošte. Pri tem je utemeljeno manjšo dokazno težo pripisalo izpovedi tožnika, ki je neprepričljivo in v nasprotju z vsemi drugimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in nanje oprlo sodbo, zatrjeval, da je večkrat padel v obeh dneh.

14. Dokazna ocena sodišča prve stopnje vključuje tudi presojo verodostojnosti dokazov in je temeljito obrazložena, zato izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, njeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih pa so jasni in skladni z izrekom, prav tako je jasen tudi izrek sodbe. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič, pa se ne razlikujejo od njihove dejanske vsebine oziroma izpovedi, sodba ni obremenjena niti z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ob upoštevanju izpovedi tožnika ter prič B. B. in C. C. se je sodišče prve stopnje opredelilo do verodostojnosti internega obrazca - prijave nezgode pri delu, ki ga je sestavila vodja pošte B. B., kot tudi obrazca - prijave nezgode pri delu, ki ga je sestavil referent za varnost C. C., in pojasnilo, zakaj je v teh zapisih prišlo do odstopanj. Čeprav so v obrazcih navedena dejstva, ki se niso zgodila (da je bila tožniku nudena prva pomoč, da je bila o nesreči obveščena policija, da je tožnik nastopil bolniški stalež), pritožbeno sodišče ni podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v preostalem delu vsebino listin štelo za resnično. Glede odločilnega dejstva, tj. datuma nesreče, so bili dokazi skladni, zato je sodišče prave stopnje pravilno zaključilo, da listine dokazujejo zgolj škodni dogodek dne 23. 6. 2017. 16. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na prirejenost listin in neverodostojnost izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je priči B. B. verjelo, da je pisni izjavi oškodovanca pripisala pravilen datum. Svojo presojo je v 16. točki obrazložitve sodbe smiselno utemeljilo s primerjavo datumov na obeh obrazcih prijave nezgode pri delu in izpovedi C. C. Njegovo izpoved in obrazec prijave nezgode, ki ga je izpolnil, je kljub zgoraj opisanim odstopanjem v preostalem delu ocenilo kot verodostojno s pojasnilom, da je zapis sestavil na podlagi pogovora s B. B. ter preteklih izkušenj in ne na podlagi natančne seznanjenosti z dogodkom. Z vpogledom v prijavo nezgode, ožigosane z datumom 23. 6. 2017, in izpovedjo B. B., se je sodišče prve stopnje prepričalo, da listine priča ni priredila. Opredelilo se je tudi do razlik v izpovedi B. B. in njeni pisni izjavi z dne 9. 10. 2020 in obe vsebini primerjalo s preostalimi dokazi. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo verodostojnost evidenčnega lista, ki ga je primerjalo z izpovedjo prič B. B. in D. D. Tudi pričanje D. D., čigar splošna izpoved ni predstavljala ključnega dokaza pri končni presoji, temveč le potrditev skupne dokazne ocene, je sodišče prve stopnje smiselno dokazno ovrednotilo.

17. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je vse uporabljene dokaze izpeljalo ter ocenilo po pravilih ZPP in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

18. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in druga točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).