Jedro

Sodišče druge stopnje meni, da je glede na okoliščine primera pohodna pot, kljub ugotovljeni pomanjkljivosti, ustrezala zahtevi, da jo lahko normalno pazljiv pešec prehodi brez težav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je vdrtina znašala 2,5 cm in ne 3 cm, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Iz predloženih fotografij izhaja, da vdrtina ni zapolnjena s travo, temveč le, da iz roba vdrte plošče raste trava. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali tožnica te vdrtine ni mogla videti zato, ker je proti vdrtini hodila vzdolžno. O tem sodba nima razlogov. Tožnica je ves čas utemeljeno zatrjevala, da neravnina kljub pazljivi hoji predstavlja resno nevarnost za nastanek poškodbe. Vse plošče so bile položene na enako višino, razen sporne, ki je bila vdrta enostransko. Takšne vdrtine ni mogoče kvalificirati kot še sprejemljivo, zaradi katere zavarovancu toženke ne bilo potrebno ukrepati. Tudi o navedenem sodba nima ustreznih razlogov. Ni mogoče sprejeti stališča, da lahko zavarovanec toženke daljši čas tolerira vdrtino na platoju, ob zavedanju, da po tem platoju prihajajo ljudje k njemu v trgovino. Vdrtina ni bila nekaj nenadnega ali nepričakovanega, s čemer zavarovanec toženke ne bi mogel biti seznanjen, saj vdrtina ni nastala naenkrat. Deformacija pohodne površine je za zavarovanca toženke z vidika opustitve sanacije predstavljala objektivno in predvidljivo nevarno okoliščino, zaradi katere se pešci lahko poškodujejo. Sodišče pri uporabi materialnega prava ni upoštevalo temeljnega načela enakosti udeležencev v obligacijskih razmerjih in ni upoštevalo načela prepovedi povzročanja škode. Če bi zavarovanec toženke sremljal stanje pohodne površine, bi to površino saniral in do poškodbe ne bi prišlo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, v zvezi z višino odškodnine pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi ne absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba na več mestih, in sicer da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, podrobno obravnavanje vseh navedb pa presega zahtevani standard obrazloženosti. Predvsem je treba upoštevati, da je bistvena značilnost 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tista, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele, če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana kršitev postopka1. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge in se jo lahko preizkusi, tako da očitana kršitev določb postopka ni podana. V kolikor pa pritožnica ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa to ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica ob dnevni svetlobi padla, ko sta se z I.K. namenili v trgovski center. Skupaj sta hodili ena ob drugi, ko je tožnica stopila na rob betonske plošče (izmere 40 x 40 cm), nakar ji je stopalo spodrsnilo, ker je bila sosednja betonska plošča na stiku nižja. Ostale plošče so na enakem nivoju. Ugotovilo je, da znaša razlika na nivoju 2,5 cm in ne 3 cm, kot kaže fotografija, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre za neravna tla in tudi nivojska razlika 3 cm v obravnavani zadevi, po oceni pritožbenega sodišča, pomeni pohodno površino, ki jo normalno pazljiv pešec lahko prehodi brez težav. Višinska razlika na poškodovani površini res ni bila (milimetrsko natančno) ugotovljena (obstaja le fotografija), kot to poudarja pritožba, vendar pa to ni bilo odločilno (kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve) in sklepanje o njeni (ne)bistvenosti omogočajo v spis predložene fotografije, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

7. Površina, na kateri je prišlo do poškodbe, je najverjetneje zaradi delovanja naravnih sil na mestu, kjer je tožnica padla, poškodovana. Vrhovno sodišče je v sodni praksi2 že zavzelo stališče, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Nenavadna in neživljenjska je popolna ravnost pohodnih površin in bi bila zahteva do upravljalcev pohodnih površin, poskrbeti za popolno ravne površine, pretirano stroga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tla, kjer je tožnica padla, še ustrezajo standardu normalne pohodne površine in ni bilo takšnega odstopanja od preostale površine, ki bi terjalo ukrepanje zavarovanca toženke. Sodišče druge stopnje meni, da je glede na okoliščine primera pohodna pot (fotografija A3), kljub ugotovljeni pomanjkljivosti, ustrezala zahtevi, da jo lahko normalno pazljiv pešec prehodi brez težav. Tožnica je po tej površini že hodila, ob škodnem dogodku je bilo svetlo, v njenem vidnem polju ni bilo nobene ovire, neravnina je bila vidna, predvsem pa ne gre za pretirano neravnino. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi poškodba pohodne površine že kdaj onemogočala varno uporabo, oziroma zaradi katere le-ta ne bi več ustrezala standardu normalne pohodne površine. Toženki oziroma zavarovanki toženke zato ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, s tem pa tudi ne krivde za nastanek škode, ki jo je utrpela tožnica (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

8. V pritožbi izpostavljeni vprašanji glede načela enakosti udeležencev (4. člen OZ) in načela prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) je v zvezi z načelom prepovedi povzročanja škode potrebno pojasniti, da vsebuje splošno načelo, ki prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, iz katerih bi lahko nastala škoda in velja za poslovna in neposlovna razmerja, pri čemer pa ni neposredno uporabno, temveč le ob izpolnjenih predpostavkah iz določb o povzročitvi škode (131. do 189. člen OZ)3. Pravno načelo neminem laedere predstavlja vrednostni temelj, ki terja, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero in se uresničuje preko pravnih pravil iz drugega odseka drugega poglavja splošnega dela OZ o povzročitvi škode, ter ga je treba uporabiti kot vrednostno merilo pri določanju vsebine teh pravil, zlasti pri presoji o tem, kakšne značilnosti mora imeti ravnanje odgovorne osebe, da bi to ravnanje lahko opredelili kot protipravno oziroma nedopustno. Ugotovljene konkretne okoliščine, kot že navedeno, vodijo k zaključku, da zavarovanki toženke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja.

9. Tudi določba o enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih ni neposredno uporabna, velja kot načelo. Sodišče prve stopnje je tožnici kot oškodovanki zagotovilo enak položaj ne glede na to, kdo ji je povzročil škodo, pri čemer pritožba niti ne pove, v čem bi toženki sodišče zagotovilo več pravic ali boljši izhodiščni položaj.

10. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na neuspeh s pritožbo mora tožnica sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj J. Zobec, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, str. 307. 2 VS RS II Ips 85/2013. 3 V. Krajnc, Komentar OZ, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 122.