Jedro

Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik v dveh obdobjih ni izpolnil določene kvote glede zaposlovanja invalidov po ZZRZI in tudi ni izpolnil nadomestne obveznosti v obliki plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70% minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Tožnika je pozval k plačilu oziroma kasneje k predložitvi ustreznih dokazov glede zaposlovanja invalidov, česar pa tožnik ni izpolnil niti tekom postopka na prvi stopnji in tudi ne v pritožbenem postopku. S tem pa tožnik v upravnem postopku ni dokazal, da ugotovitve prvostopenjskega organa glede zaposlovanja invalidov v smislu določb ZZRZI in Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov niso pravilne.

V zvezi z obrazci M-3 in pogodbami o zaposlitvi sodišče ugotavlja, da gre za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki je sodišče ni dolžno obravnavati in zato tožnik z njimi v tem postopku tudi ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ODL-1278142000-2012-1/635 je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od januarja do avgusta 2006 ter za obdobje od marca do maja 2011 v Sklad plačati prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 15.806,87 EUR (10.903,62 EUR glavnice in 4.903,25 EUR obresti).

V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), ki določa njegovo pristojnost za nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti zavezancev kvotnega sistema zaposlovanja invalidov. Nato pojasni, da so na podlagi 62. člena ZZRZI delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu kvota). Višino kvote, ki je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo in ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev. Sklad izvaja nadzor nad izpolnjevanjem kvote (prvi odstavek 82. člena ZZRZI in 20. člen Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanju invalidov, v nadaljevanju Uredba) in ugotavlja obveznosti zavezancev za kvoto na podlagi javnih evidenc (ZZZS, Ajpes in DURS). Skladno s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga Sklad pisno pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če zavezanec tega ne stori po pozivu, niti ne dokaže, da ni zavezanec oz. da ni dolžnik, mu Sklad upoštevaje določbo 65. člena ZZRZI izda odločbo o obveznosti plačila.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik kot delodajalec svoje obveznosti ni izpolnil v obdobju od januarja do avgusta 2006 ter od marca do maja 2011 zato je Sklad tožnika pozval k plačilu prispevka. Po tem, ko je tožnik ugovarjal glede števila zaposlenih, je bil pozvan k dopolnitvi dokumentacije (dostaviti bi moral kopije odločb o invalidnosti in kopije vseh M obrazcev za vse zaposlene invalide), česar tožnik ni izpolnil. Poslal je namreč le dopis, v katerem je navedel, da trenutno ne more dostaviti dokumentacije, ker je direktor, ki rešuje zadevo, na bolniški. Ker vse do izdaje izpodbijane odločbe Sklad ni prejel nobene dopolnitve dokumentacije, je odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo z odločbo št. 14104-56/2012-2 z dne 31. 5. 2013. Glede na podatke iz uradnih evidenc, ki jih je Sklad v zadevi pridobil, ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in se sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je bila kvota zaposlenih invalidov za tožnika med tremi in šestimi zaposlenimi invalidi in da je imel v spornem obdobju zaposlenih 6 invalidov in zanje prilaga tudi M-3 obrazce in pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je zaradi tega odločba nezakonita. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (2. alinea drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov je prvostopenjski organ na podlagi evidenc in pridobljenih podatkov ugotovil, da tožnik v dveh obdobjih ni izpolnil določene kvote glede zaposlovanja invalidov po ZZRZI in tudi ni izpolnil nadomestne obveznosti v obliki plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Na podlagi navedene ugotovitve je tožnika pozval k plačilu oziroma kasneje k predložitvi ustreznih dokazov glede zaposlovanja invalidov (obrazcev M-1, M-2, M-3 in kopij odločb o invalidnosti za invalide, ki jih zaposluje), česar pa tožnik, kar med strankama ni sporno, ni izpolnil niti tekom postopka na prvi stopnji in tudi ne v pritožbenem postopku. S tem pa tožnik tudi po presoji sodišča v upravnem postopku ni dokazal, da ugotovitve prvostopenjskega organa glede zaposlovanja invalidov v smislu določb ZZRZI in Uredbe niso pravilne.

V zvezi s tožbi predloženimi obrazci M-3 in pogodbami o zaposlitvi pa sodišče ugotavlja, da gre pri tem za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki je sodišče ni dolžno obravnavati in zato tožnik z njimi v tem postopku tudi ne more uspeti. Sodišče odloča o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Glede na določbo 52. člena ZUS-1 namreč tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.